Kvarkadabra forum

Še nobeno jesen se mi to ni dogajalo, a letos me tile prvi dnevi jeseni pošteno depresirajo. Stara sem 26 let, sicer (upam da bivša) klientka psihiatrične ustanove in zdelo se mi je, da se mi bo končno čustveno stanje stabiliziralo. Vendar pa me je pričela navdajati velika tesnoba v sebi, zdaj, ko je jesen tu. Brez vzroka mi v duši nastaja jok in žalost. In kljub temu da izhajam iz sicer zelo verne krščanske družine, so me prvič v življenju globoko v sebi začele razjedati misli, da Boga najbrž res ni, da so to človeške utvare, ki smo si jih ustvarili in začeli vanje verovati, čeprav v resnici nad nami ni nikogar. Če ni posmrtnega življenja, če duša ne živi, če ni dobrega bitja nad nami... zakaj potem to življenje? Kakšen je njegov namen? Kaj šele cilj ali pa smisel življenja?!

Se zdi, kot da je vse skupaj ena prevara - da so prevara vera in vzroki, ki jih ljudje navajajo za to, da se je v življenju kao vredno truditi, boriti, vztrajati...

Čemu? Zakaj? Meni se zdi, da je čisto vseeno, če se preneham mučiti s trudom. Sploh ne vem, čemu in zakaj... Ko umrem, me itak ne bo več... Če pa utonem v množici povprečnežev, pa kaj, saj ne bom edina...

Zakaj ustvarjati? Zakaj biti vesel? Kaj je tolk lepega v tem lajfu??? JAZ TEGA NE RAZUMEM...

Mi zna kdo kaj povedati?

Ne bom prebirala knjig, da bi ugotovila, kaj je smisel življenja, ker so živeli pred menoj mnogo večji misleci kot sem jaz in so to najbrž že kje zapisali, če so kaj o tem sploh že dognali. Zato me zanima, če kdo ve -
JE SPLOH KDAJ V TEKU ČLOVEŠKE ZGODOVINE ŽE KDO KAJ UGOTOVIL O SMISLU IN NAMENU NAŠEGA ŽIVLJENJA? JE KDO KDAJ ŽE PODAL KAKŠNO UGOTOVITEV ALI ZAKLJUČEK?

SMO RES SAMI NA TEM PLANETU?
Meni se zdi oz. meni je presneto mraz ob misli, da smo v tem temnem, mrzlem, velikem vesolju sami... čisto sami... za zjokat...

Mi zna kdo kaj povedat o tem?

-Anna-

Hm, kakšno težko vprašanje. Odgovori (seveda jih je več) so odvisni od tega, ali te zanima objektivna ali subjektivna plat, ali si nagnjena k dvomu ali k zaupanju, ali ti več pomeni resnica ali počutje. Moje osebno mnenje je, da človek veliko lažje živi, če ima njegovo življenje smisel. Ker menim, da ta smisel objektivno ne obstaja, ga je treba pač ustvariti. In če to dojameš in sprejmeš, si pred osnovno domačo nalogo.

JE SPLOH KDAJ V TEKU ČLOVEŠKE ZGODOVINE ŽE KDO KAJ UGOTOVIL O SMISLU IN NAMENU NAŠEGA ŽIVLJENJA? JE KDO KDAJ ŽE PODAL KAKŠNO UGOTOVITEV ALI ZAKLJUČEK?

JE. Veliko ljudi je to dojelo in vsi so prišli do istega smisla.

Nato pa je nastal problem. Namreč, ko so svoje izkušnje delili z drugimi (hmm, recimo jim - učenci. Vse ostalo je zgodovina.

Zato nisi edina, ki si tega ne predstavlja. Toda kdor išče, ta zagotovo najde. Le brez obupovanja in smiljenja nad samim sabo.

Vedež napisal/-a:JE. Veliko ljudi je to dojelo in vsi so prišli do istega smisla.

To še zdaleč ni res.

-Anna- napisal/-a: Vendar pa me je pričela navdajati velika tesnoba v sebi, zdaj, ko je jesen tu. Brez vzroka mi v duši nastaja jok in žalost.

Vsak človek čuti in dojema sebe in svojo okolico in sebe po svoje. Vzrokov za občutje žalosti je več, vendar je to vedno pa čeprav nezavedno povezano s tvojim čutenjem. Žalost lahko izvira tudi iz lastne nemoči po tistem kar ti je srčno.
Vsak letni čas je enako lep, pa naj bo to jesen, zima, pomlad ali poletje. Jesen je čas, ko se mora narava umiriti in pripraviti na zimo, to je čudovit naravni mehanizem, ki ne pozna usmiljena in vendar daje zasnovo za nov sledeči letni čas.

-Anna- napisal/-a: In kljub temu da izhajam iz sicer zelo verne krščanske družine, so me prvič v življenju globoko v sebi začele razjedati misli, da Boga najbrž res ni, da so to človeške utvare, ki smo si jih ustvarili in začeli vanje verovati, čeprav v resnici nad nami ni nikogar. Če ni posmrtnega življenja, če duša ne živi, če ni dobrega bitja nad nami... zakaj potem to življenje? Kakšen je njegov namen? Kaj šele cilj ali pa smisel življenja?!

Anna, boga ni v krščanstvu niti ga ni v nobeni religiji, bog je v tebi in tam ga moraš tudi odkriti in negovati.

-Anna- napisal/-a:Se zdi, kot da je vse skupaj ena prevara - da so prevara vera in vzroki, ki jih ljudje navajajo za to, da se je v življenju kao vredno truditi, boriti, vztrajati...Čemu? Zakaj? Meni se zdi, da je čisto vseeno, če se preneham mučiti s trudom. Sploh ne vem, čemu in zakaj... Ko umrem, me itak ne bo več... Če pa utonem v množici povprečnežev, pa kaj, saj ne bom edina...

Misel na odrešenje je vedno pomirjajoča in vendar hkrati še kako vznemirljiva.
Življenje je lepo, če ga takšnega čutiš. Veseliti se moraš drobnih stvari. Zastavljeni cilji so lahko nedosegljivi vendar se moraš tega dejstva trdno zavedati. Razočaranja, žalost so dostikrat posledica nezavedanja krutosti naše realnosti.

-Anna- napisal/-a:Zakaj ustvarjati? Zakaj biti vesel? Kaj je tolk lepega v tem lajfu??? JAZ TEGA NE RAZUMEM...

Vse to je v tebi.
Dojemanje oziroma čutenje lepega ali pa žalostnega je tisto kar je in bo vedno zgolj tvoje. Vse to sicer lahko deliš tudi z ostalimi ljudmi, vendar si le ti gospodar svoje ljubezni, ki jo gojiš v sebi. Vsak človek je v svoji notranjosti najprej egoist. Ne razumi me napak ker sebičnost in egoizem ni vedno slabo. Šele, ko boš imela sebe resnično rada, za kar nimaš nobenih ovir in se boš veselila vsakega prihajajočega jutra boš razbremenjena vsake notranje depresije.
Da premagaš sebične misli in začutiš ljubezen moraš imeti brezpogojno rada vse na tem svetu, ti kot lastnik teh čustev pa moraš biti vedno na prvem mestu.

-Anna- napisal/-a:JE SPLOH KDAJ V TEKU ČLOVEŠKE ZGODOVINE ŽE KDO KAJ UGOTOVIL O SMISLU IN NAMENU NAŠEGA ŽIVLJENJA? JE KDO KDAJ ŽE PODAL KAKŠNO UGOTOVITEV ALI ZAKLJUČEK?

SMO RES SAMI NA TEM PLANETU?
Meni se zdi oz. meni je presneto mraz ob misli, da smo v tem temnem, mrzlem, velikem vesolju sami... čisto sami... za zjokat...

Najprej imej sebe in svoje telo resnično rada, ugotovila boš, da si dovolj močna, da ne potrebuješ nikogar. Vse kar tvoja duša pogreša je ljubezen in prav to slo izhaja iz ljubezni.

Lep sončen dan želim..

Ok Ana, par besed, pa presodi če so pravilne.
Ko gre katerikoli človek na travnik, najde bilko ali cvet ki mu je všeč.
Ko gre po pesku ob reki,prej ali slej najde njemu najlepši kamenček.
Ko gre v gozd, mu kaj kmalu pade v oči rastlina.

Da vidiš vse to,se moraš ustavit,pa ne pri hoji, v mislih, šele takrat vidiš kaj vidiš.

Lp

Kakšen je smisel življenja? Tega ti nihče ne more povedati. Vsak si poišče svojega in tako je prav. Smo različni ljudje z različnimi potrebami in po svoje dojemamo svet okoli nas. Vsak doda z svojim pogledom drugačen odtenek resnice, ki je del tvoje lastne osebnosti. In zaradi tega je vsak izmed nas nekaj posebnega. Tudi zato je svet tako zanimiv.

Moj predlog...
Ravno včeraj sem se odpravil z bratrancem na Grmado. To je hrib nekoliko iz Celja, med celjskim gradom in Celjsko kočo. Presenetilo me je, ko sem na pol poti ugotovil da nimam več kondicije, ki sem je bil vajen še prek kakšnim letom. A ko sem le prilezel na ta majhen hribček, sem bil več kot poplačan. Prelepi razgled na okoliško hribovje in čudoviti sončni zahod. Sonce se je kopalo v roza in vijolični, ki sta se počasi zlivali v modro nebo. Kljub potrebnemu lovljenju sape mi je zastal dih.
...že načrtujem nove pohode - kot včasih.
Veliko gibanja ter druženja s prijatelji in tudi jesen ne bo tako utožna. Ker pa prijatelji tudi ne morejo biti vedno na voljo, smo tu tudi tisti, ki včasih prebedimo noč za računalnikom in smo željni pogovorov.

Lahko noč.

Dragi sogovorniki!

Moram priznati, da sem doživela kar lep odziv. Dobila sem precej odgovorov na forumih, na katerih sem postavila tole mojo temo, nekaj mailov pa je priletelo celo kar na moj osebni mail naslov. Vsem se najlepše zahvaljujem za vašo podporo, ki mi pomeni veliko. Odprli ste mi prenekateri nov pogled na življenje. Moja naloga je, da si ta vaša pisma preberem še večkrat, iz njih potegnem stvari, ki se jih moram še naučiti, osvojiti to snov, tedaj pa bo verjetno zopet čas za novo krizo, ki me bo hotela naučiti zopet nekaj več, da stopim stopničko višje v osebne razvoju, a ne?

Vsem najlepša hvala za sodelovanje, čeprav pa ne obljubim, da se ne javim več in zopet kaj ne pojamram... Očitno sem človek, ki težko najde mesto na tem svetu in voljo za življenje, čeprav se iskreno in zelo trudim. Vem, kako je bilo hudo, ko sem enkrat že bila na mestu nič in celo v minusu. Tedaj sem bila deležna intenzivne oskrbe Psihiatrične bolnišnice. Nikoli več si ne želim, da bi morala še kdaj tako na dno v svoji psihi. Čeprav pa me včasih še vedno odnese kar precej globoko navzdol - npr. ravno včeraj zvečer. Vem, da mi je zdravilo druženje z ljudmi, da grem med ljudi in gibanje. Pa vendar je mraz globoko v duši, tisti, ki te zares zazebe neskončno skozi tvojo bit, včasih tako grozovit, da vidim, da imam še vedno mnogo preveč samote, osamljenosti, solza, žalosti v sebi.

Kot sem omenila, sem isto temo objavila na več forumih, predvsem na nekaterih t.i. duhovnih forumih, pa vendar moram priznati, da ste tukaj na tem forumu, ki se imenuje znanstveni, mnogo bolj človeški, topli, prijazni in s spoštljivim odnosom do sočloveka, kot odgovori ljudi na duhovnih forumih, PA ČEPRAV so ravno znanstveniki pogosto označeni za hladne ljudi!!! Vsa pohvala vam...

Lep dan vsem in hvala lepa,

-Anna-