Ernesto Che Guevara
Ernesto Che Guevara
sam sicer vem že kar precej o njem pa me vseeno zanima vaše mnenje o njem ker ste kle pač vsi neki intelektualci al karkoli že
ej, che? a ti verjameš mitu o ernestu che guevari al si seznanjen s tem kdo je on resnično bil? sej je mel neke "kjut" stavke ala hasta la victoria siempre in podobne zadeve v pismih. dejstvo je da je bil človek kr precej baraba. a veš kolko ljudi je dal pobit pa to? revolucionar...njegove ideje so kao še žive, ampak jih noben ne prakticira, po moje tudi kuba ne bo dolgo več, samo da castro shira. pol pa je totalno mrtev in se v vsakdanjem življenju ne bo poznalo da je kdaj kaj naredil.
seveda ostala bo pa tista fotografija s plapočajočimi lasmi...
P.s. franko, men se pa zdi da forum rabi nekaj takih tem, da se ne bi samo o fiziki pogovarjali. itak je pod rubrikok vse drugo, tak da...
seveda ostala bo pa tista fotografija s plapočajočimi lasmi...
P.s. franko, men se pa zdi da forum rabi nekaj takih tem, da se ne bi samo o fiziki pogovarjali. itak je pod rubrikok vse drugo, tak da...
uroš u bistvu temu niti ne vrjamem vse njegove slabosti smo pa itak lahko prebral v thomasovi biografiji (ki je btw zanimiva in ga predstavi v čist novi luči (tisto o dezerterjih med kubansko revolucijo je dokaj kruto ) ) seveda je pa precej kruto to da je dal tok ljudi pobit sam če je že bil nek revolucionar vrjetno ne moreš prčakvt da bo usmiljen do sovražnikov revolucije in podobnih.
aja franko zakaj ne take teme kje pa piše da je to forum za fiziko sploh pa je že uroš vse povedu
aja franko zakaj ne take teme kje pa piše da je to forum za fiziko sploh pa je že uroš vse povedu
-
Hinko_Gnito
- Prispevkov: 23
- Pridružen: 17.6.2004 13:30
- Kontakt:
Ernesto Che Guevara je bil eden od voditeljev kubanske revolucije, toda za mlado generacijo šestdesetih let po svetu je bil mnogo več. Ni ga povezovala s Kubo in njenim političnim sistemom. Nasprotno, veljal je predvsem za nemirnega duha, ki išče vedno novih in novih poti, hkrati pa kaže, kako je edino mogoče obračunati z nepravičnim svetom. Guevarov tragično konec je še bolj zaokrožil romantično podobo.
Rodil se je leta 1928 v Argentini in se že mlad odločil za komunizem. V Buenos Airesu je študiral medicino. Sodeloval je v revoluciji v Gvatemali. Po porazu leta 1954 pa je pobegnil v Mehiko. Tam se je pridružil voditelju kubanske revolucije Fidelu Castru. Skupaj sta se s peščico enainosemdesetih privržencev leta 1956 izkrcala na Kubi, da bi začela revolucijo proti skorumpiranemu diktatorju Batisti. Ta pa je bil na napad dobro pripravljen in samo 12 gverilcev, skupaj s Chejem in Castrom se je zateklo v gorovje Sierra Madre in osnovalo novo jedro odpora. Batistova represija je iz dneva v dan večala število in gorečnost revolucionarjev.
8. januarja 1959 (zavzetje Havane) je bila revolucija izbojevana. V novi vladi je Che odgovarjal za gospodarstvo, toda rojen vojak preprosto ni bil zrel za gospodarske posle. V njegovi naravi je bilo, da se za revolucijo bori – tudi do zadnjega diha – ne pa da v fotelju uživa sadove zmage.
Zato ga je nemirni duh prignal v Bolivijo, da bi tam po istem receptu kot na Kubi (peščica zvestih privržencev kot jedro odpora) dvignil množično vstajo in zrušil režim. Z majhno skupinico borcev se je skrival po gozdovih in izvajal gverilske akcije. Hkrati je razočaran spoznaval, da se realnost ne sklada z njegovimi pričakovanji. Bolivijski socialistom ni bil prav nič všeč ta pritepenec.
Obroč okoli njega se je vedno bolj ožil in v nekem spopadu je bil ranjen in ujet, potem so ga ubili in skrivoma pokopali. Kasneje so objavili njegove dnevniške zapiske, ki so izpričali o brezupnosti zadnjih dni revolucionarnega boja.
Njegov duh pa ga je še preživel: posmrtne ostanke so identificirali in jih 12.6.1997 prepeljali na Kubo. (vir: Švajncer, Vojna zgodovina)
Rodil se je leta 1928 v Argentini in se že mlad odločil za komunizem. V Buenos Airesu je študiral medicino. Sodeloval je v revoluciji v Gvatemali. Po porazu leta 1954 pa je pobegnil v Mehiko. Tam se je pridružil voditelju kubanske revolucije Fidelu Castru. Skupaj sta se s peščico enainosemdesetih privržencev leta 1956 izkrcala na Kubi, da bi začela revolucijo proti skorumpiranemu diktatorju Batisti. Ta pa je bil na napad dobro pripravljen in samo 12 gverilcev, skupaj s Chejem in Castrom se je zateklo v gorovje Sierra Madre in osnovalo novo jedro odpora. Batistova represija je iz dneva v dan večala število in gorečnost revolucionarjev.
8. januarja 1959 (zavzetje Havane) je bila revolucija izbojevana. V novi vladi je Che odgovarjal za gospodarstvo, toda rojen vojak preprosto ni bil zrel za gospodarske posle. V njegovi naravi je bilo, da se za revolucijo bori – tudi do zadnjega diha – ne pa da v fotelju uživa sadove zmage.
Zato ga je nemirni duh prignal v Bolivijo, da bi tam po istem receptu kot na Kubi (peščica zvestih privržencev kot jedro odpora) dvignil množično vstajo in zrušil režim. Z majhno skupinico borcev se je skrival po gozdovih in izvajal gverilske akcije. Hkrati je razočaran spoznaval, da se realnost ne sklada z njegovimi pričakovanji. Bolivijski socialistom ni bil prav nič všeč ta pritepenec.
Obroč okoli njega se je vedno bolj ožil in v nekem spopadu je bil ranjen in ujet, potem so ga ubili in skrivoma pokopali. Kasneje so objavili njegove dnevniške zapiske, ki so izpričali o brezupnosti zadnjih dni revolucionarnega boja.
Njegov duh pa ga je še preživel: posmrtne ostanke so identificirali in jih 12.6.1997 prepeljali na Kubo. (vir: Švajncer, Vojna zgodovina)
Zame je Che človek, ki je verjel v boljši svet in hkrati tudi v to, da ga je možno spremeniti. Ni bil eden izmed tistih kateri imajo polna usta besed; zaradi njih pa so ljudje, ki verjamejo njhovim besedam, lačni. Bil je človek dejanj in to šteje!
Nekateri vidimo njegova dejanja, drugi le njegovo karizmatično podobo. Nihče pa ga ne more spregledati.
Hasta la victoria siempre!
Nekateri vidimo njegova dejanja, drugi le njegovo karizmatično podobo. Nihče pa ga ne more spregledati.
Hasta la victoria siempre!
"Nekateri vidimo njegova dejanja, drugi le njegovo karizmatično podobo. Nihče pa ga ne more spregledati."
To drži, vendar ga ne vidimo vsi v enaki luči. Pred časom je izhajal v časopisu Delo podlistek o Cheju, kjer so bili navedenu tudi nekateri odlomki iz tega njegovega dnevnika. Vsa ta zgodba tam ni bila nič tako romantično opisana, kakor jo faktografsko opisuje Hinko-Gnito.
Že res da sta se s Fidelom poslovila in Fidel si je ob tem močno oddahnil, kajti zgodovina nam govori, da je le-ta dal pospraviti vse tiste svoje najožje soborce iz dnevov vstaje proti skorumpiranemu Batisti, razen mogoče enega ali dveh najožjih, to pa zato, ker dokazano ni trpel nikogar ,ki bi ga - poleg njega samega seveda - utegnilo ljudstvo častiti kakor revolucionarno božanstvo. Pa še tista eden ali dva ,ki ju ni dal pospraviti ,sta končala v ječi za dolgo vrsto let, po že znanem scenariju obsodbe notranjih sovražnikov. Tako je namesto Fidela v primeru Che umazano delo opravia CIA, Fidel pa je to izkoristil in naredil iz (odkrižanega) Cheja nekakšnega marksističnega mučenika in ikono.
Tudi sam Che je v Boliviji odigral kaj čudno vlogo. Za revolucionarno stvar je novačil (nekaj z obljubami o boljšem življenju, nekaj pa kar z orožjem in grožnjami) preproste kmete po bolivijskih vaseh. Toda te je potem silil v spopade z redno vojsko regrutirano iz istih kmečkih vrst, kakor so bili oni sami. Tako so umirali preprosti bolivijski fantje za cilje in ideje igralcev iz ozadja. Ker se je posluževal med ostalim tudi rekviriranja hrane pri teh kmetih in istočasno likvidiranja "sumljivih" ljudi iz njihovih vrst, je bil z njihove strani tudi izdan. Kolikor se spomnim je tam pisalo ,da naj bi ga izdala neka ženska, kateri je pred tem likvidiral moža.
Če potegnemo črto pod njegovim delovanjem v Boliviji lahko ugotovimo ,da so v imenu njegove borbe proti imperializmu umirali samo revni kmetje in to je bilo vse kar je pustil za sabo.
Lahko smo si tudi ogledali zanimivo dokumentarno (mislim da angleško) serijo o prihodi Fidela na oblast. Glede na to da so o tem govorili nekateri njegovi soborci, ki jim je uspelo preživeti in pobegniti pred Fidelom, je bilo njihovo pričevanje nadvse zanimivo. Tisto staro pravilo, da revolucija žre svoje otroke se je tudi v tem primeru izkazalo za krvavo resnico. Za boljše razumevanje celotne zgodbe pa je še enkrat priporočljivo prebrati tisto knjižico z naslovom "Živalska farma"
To drži, vendar ga ne vidimo vsi v enaki luči. Pred časom je izhajal v časopisu Delo podlistek o Cheju, kjer so bili navedenu tudi nekateri odlomki iz tega njegovega dnevnika. Vsa ta zgodba tam ni bila nič tako romantično opisana, kakor jo faktografsko opisuje Hinko-Gnito.
Že res da sta se s Fidelom poslovila in Fidel si je ob tem močno oddahnil, kajti zgodovina nam govori, da je le-ta dal pospraviti vse tiste svoje najožje soborce iz dnevov vstaje proti skorumpiranemu Batisti, razen mogoče enega ali dveh najožjih, to pa zato, ker dokazano ni trpel nikogar ,ki bi ga - poleg njega samega seveda - utegnilo ljudstvo častiti kakor revolucionarno božanstvo. Pa še tista eden ali dva ,ki ju ni dal pospraviti ,sta končala v ječi za dolgo vrsto let, po že znanem scenariju obsodbe notranjih sovražnikov. Tako je namesto Fidela v primeru Che umazano delo opravia CIA, Fidel pa je to izkoristil in naredil iz (odkrižanega) Cheja nekakšnega marksističnega mučenika in ikono.
Tudi sam Che je v Boliviji odigral kaj čudno vlogo. Za revolucionarno stvar je novačil (nekaj z obljubami o boljšem življenju, nekaj pa kar z orožjem in grožnjami) preproste kmete po bolivijskih vaseh. Toda te je potem silil v spopade z redno vojsko regrutirano iz istih kmečkih vrst, kakor so bili oni sami. Tako so umirali preprosti bolivijski fantje za cilje in ideje igralcev iz ozadja. Ker se je posluževal med ostalim tudi rekviriranja hrane pri teh kmetih in istočasno likvidiranja "sumljivih" ljudi iz njihovih vrst, je bil z njihove strani tudi izdan. Kolikor se spomnim je tam pisalo ,da naj bi ga izdala neka ženska, kateri je pred tem likvidiral moža.
Če potegnemo črto pod njegovim delovanjem v Boliviji lahko ugotovimo ,da so v imenu njegove borbe proti imperializmu umirali samo revni kmetje in to je bilo vse kar je pustil za sabo.
Lahko smo si tudi ogledali zanimivo dokumentarno (mislim da angleško) serijo o prihodi Fidela na oblast. Glede na to da so o tem govorili nekateri njegovi soborci, ki jim je uspelo preživeti in pobegniti pred Fidelom, je bilo njihovo pričevanje nadvse zanimivo. Tisto staro pravilo, da revolucija žre svoje otroke se je tudi v tem primeru izkazalo za krvavo resnico. Za boljše razumevanje celotne zgodbe pa je še enkrat priporočljivo prebrati tisto knjižico z naslovom "Živalska farma"
A ni to čudno, da je Fidel, človek ki "dokazano ni trpel nikogar ,ki bi ga - poleg njega samega seveda - utegnilo ljudstvo častiti kakor revolucionarno božanstvo" naredil največjo ikono, mučenika marksistične revolucije nekoga drugega, torej Che-ja?
Drugače se pa strinjam, da je Živalska farma zelo poučna zgodba glede teh revolucionarnih zadev. In kaj je (recimo pro-revolucionarni) nauk te zgodbe? Da revolucija ne sme biti ena sama, ampak si morajo te slediti druga za drugo po nekem določenem času, saj je skoraj nujno da se oblast v tem času odmakne od ideje revolucije, torej da se pokvari?
Drugače se pa strinjam, da je Živalska farma zelo poučna zgodba glede teh revolucionarnih zadev. In kaj je (recimo pro-revolucionarni) nauk te zgodbe? Da revolucija ne sme biti ena sama, ampak si morajo te slediti druga za drugo po nekem določenem času, saj je skoraj nujno da se oblast v tem času odmakne od ideje revolucije, torej da se pokvari?
"A ni to čudno, da je Fidel, človek ki "dokazano ni trpel nikogar ,ki bi ga - poleg njega samega seveda - utegnilo ljudstvo častiti kakor revolucionarno božanstvo" naredil največjo ikono, mučenika marksistične revolucije nekoga drugega, torej Che-ja? "
Čudno? To je povsem logično. Mrtev Che ga na položaju oblastnika ni več ogrožal, mu je pa prišel prav kot človek ,ki je umrl za " našo stvar", za revolucijo torej, saj je bilo njihovo (njegovo) geslo že od vsamega začetka - revolucija ali smrt, (za revolucijo se torej splača umreti, ali jesti travo...) in je torej s tem Che izpolnil poslanstvo. S tem ko je naredil iz Cheja nekakšno revolucionarno ikono, je v bistvu povzignil samega sebe, kod edinega še živečega apostolata kubanske revolucije. Vsi ostali so "dali življenje" zanjo - kako in na kakšen način, ni več pomembno. Ostal je torej sam in edini, nenadomestljiv, nezamenljiv, vseveden, vseznalen, tako kakor je še danes.
Čudno? To je povsem logično. Mrtev Che ga na položaju oblastnika ni več ogrožal, mu je pa prišel prav kot človek ,ki je umrl za " našo stvar", za revolucijo torej, saj je bilo njihovo (njegovo) geslo že od vsamega začetka - revolucija ali smrt, (za revolucijo se torej splača umreti, ali jesti travo...) in je torej s tem Che izpolnil poslanstvo. S tem ko je naredil iz Cheja nekakšno revolucionarno ikono, je v bistvu povzignil samega sebe, kod edinega še živečega apostolata kubanske revolucije. Vsi ostali so "dali življenje" zanjo - kako in na kakšen način, ni več pomembno. Ostal je torej sam in edini, nenadomestljiv, nezamenljiv, vseveden, vseznalen, tako kakor je še danes.
Torej se gre samo za oblast na zemlji in ne v srcih ljudi, če se pesniško izrazim?
Kako bi lahko Kubanci, ki so bili vzgojeni v duhu Chejevega mučeništva in ideala, gledali enako ali (še boljše) na Fidela? Pustimo to da nimajo izbire, zanima me samo logika take politike, ker se mi ne poklapa.
Ravno to mi gre skupaj. Ko je v kubansko miselnost vsilil mučeniško podobo Cheja, za katerega je na splošno veljalo da je oh in ah nevem-kaj-vse, je tvegal da bi sam postal (v teoriji) drugo-razredni revolucionar in s tem drugo-razredni voditelj, ali ne? Če je glavna ikona bil nekdo drug, je lahko njegova nezmotljivost, vsevednost in podobne finte zlahka postavljena pod vprašaj, ali ne?S tem ko je naredil iz Cheja nekakšno revolucionarno ikono, je v bistvu povzignil samega sebe, kod edinega še živečega apostolata kubanske revolucije.
Kako bi lahko Kubanci, ki so bili vzgojeni v duhu Chejevega mučeništva in ideala, gledali enako ali (še boljše) na Fidela? Pustimo to da nimajo izbire, zanima me samo logika take politike, ker se mi ne poklapa.
Logika je preprosta in uporabljena v vseh revolucionarnih sistemih napetih na sovjetsko kopito. Mrtvi revolucionarji utrjujejo oblast živih.
Tako torej so se sklicevali na mrtvega Lenina, Stalina, Cheja.....kdo vse jih bi naštel in hkrati trdno držali oblast v rokah. Odstranitev nevarnega tekmeca iz revolucionarnih vrst se je praviloma končala kot razglasitev za narodnega izdajalca, ali pa narodnega heroja.
In to je hkrati tudi odgovor, zakaj tvoja ideja o nenehnem ponavljanju revolucij - v revolucionarnih krogih - ni nikoli mogla uspeti.
Tako torej so se sklicevali na mrtvega Lenina, Stalina, Cheja.....kdo vse jih bi naštel in hkrati trdno držali oblast v rokah. Odstranitev nevarnega tekmeca iz revolucionarnih vrst se je praviloma končala kot razglasitev za narodnega izdajalca, ali pa narodnega heroja.
In to je hkrati tudi odgovor, zakaj tvoja ideja o nenehnem ponavljanju revolucij - v revolucionarnih krogih - ni nikoli mogla uspeti.
Že, ampak sklicevanje in povzdigovanje v mučenika sta različni stvari. Stalin se je skliceval na Lenina in tako zgodovinsko upravičil uradno ideologijo in svojo oblast ter hkrati ustvaril kult svoje osebnosti, torej je kot ideal imenoval sebe. Na drugi strani pa je, kot kaže, Fidel ustvaril kult in ideal Cheja.Tako torej so se sklicevali na mrtvega Lenina, Stalina, Cheja.....kdo vse jih bi naštel in hkrati trdno držali oblast v rokah.
Če bi hotel Stalina v tem po-revolucijskem vedenju enačiti s Fidelom, bi moral Stalin na enak način povzdigovati Lenina in imeti povsod izobešene njegove slike, ne pa svojih. Stalin pa je, kolikor vem, delal vse prej kot to, (to verjetno tak veš) ustvaril je svojo verzijo zgodovine (zgodovinski filmi/dokumentarci z lažnimi vsebinami, torej vsebinami kjer je on pobiral dosti zaslug za uspeh revolucije).
Stalin je hotel ustvariti zgodovino kjer je on veljal za glavni ideal, medtem ko je Fidel zaslužen za to, da vsak wannabe revolucionar žvrgoli tisti 'Hasta la victoria siempre' in nosi rdečo majico s Chejevo sliko. Fidel je zaslužen za to da ves svet pozna Cheja kot ikono revolucije, medtem ko se njega ne omenja nikjer razen v kubanskih časopisih.
Dvomim da moja ideja o ponavljanju revolucij 'ni mogla uspeti' saj še nisem slišal da bi se kaj takega zgodilo. Ideja je pravzaprav ta, da bi moralo do revolucije priti vsakih recimo 10 let. V času teh 10 let bi trenutna oblast (ki je to postala skozi voljo ljudstva) postala ljudstvu nenaklonjena, iz česar bi sledila težnja po novi revoluciji, kjer bi trenutna oblast veljala za 'sovražno ljudstvu'.In to je hkrati tudi odgovor, zakaj tvoja ideja o nenehnem ponavljanju revolucij - v revolucionarnih krogih - ni nikoli mogla uspeti.
Metode in načini ohranitve na oblasti ter vsa pripadajoča ikonografija so si bile v vseh sistemih prosovijetskega tipa tako zelo podobne, da je iskanje različnosti pravzaprav iskanje igle v seneni kopici. V vseh porajajočih revolucijah od Urala preko Balkana pa do Kube so sodelovali sovjetski instruktorji in jo "vodili" v sojetskih šolah vzgajani revolucionarji, od tod tudi tolikšna podobnost. Kot sem že napisal, so bili mrtvi revolucionarji prikladno orodje za nadaljevanje diktature "proletariata". Tudi Stalin ni ukinil Lenina, pač pa ga je v svoji propagandi odrinil do te mere, da ga njegova popularnost ni ogrožala njegovega "lika in dela", ampak ga je poveličevala.
Che je bil preveč popularen med bivšimi borci ,da bi Fidel z njim opravil na tak način kot z ostalimi njunimi tovariši, zato ga je poslal raje v Bolivijske gozdove daleč stran od oblasti in negotovi prihodnosti nasproti.
Fidelu povsem zadostuje da je "uno de primero" na Kubi, kaj pa naj bi še hotel več? Mislim da tudi ni toliko neumen, da bi po totalnem fiasku lastnega sistema pričakoval ,da ga bodo ljudje po svetu pričakovali z ovacijami.
Che pa je postal mit, blagovna znamka,ki nima veze z lastno resničnostjo, razen mogoče z začetno vstajo proti Batisti, kasneje pa se sprevrže v ponesrečenega eksekutorja revnih Bolivijcev - zaradi česar ga le-ti na koncu tudi izdajo. Romantike tu ni več niti za vzorec.
"Dvomim da moja ideja o ponavljanju revolucij 'ni mogla uspeti' saj še nisem slišal da bi se kaj takega zgodilo"
No, tega stavka sicer ne razumem, ker se mi zdi kontradiktoren.
"Ideja je pravzaprav ta, da bi moralo do revolucije priti vsakih recimo 10 let."
Ideja je dobra (in je pravzaprav zajeta v zakonu negacije-negacije iz teorije marksizma), vendar kot že rečeno ,ni izvedljiva. Takoj ko je nekdo izpeljal revolucijo je najprej poskrbel za to ,da je sistematično sproti odstranjeval vse tiste ,ki bi utegnili narediti revolucijo nad njim, se pravi opozicijo. Tako je torej ostal sloviti zakon "negacije -negacije" samo mrtva črka na papirju in se v revolucionarnih sistemih ni nikoli udejanjal. Vsaj ne na tak način, kot naj bi se in kot si ga ti opisal.
Danes pač prisegamo na občasne volitve kjer preverjamo naklonjenost in nenaklonjenost trenutne oblasti svojemu ljudstvu, kar razen nekaj prelitega črnila alkohola in kakšnih nekontroliranih psovk vsaj ne povzroča prelivanja krvi.
Che je bil preveč popularen med bivšimi borci ,da bi Fidel z njim opravil na tak način kot z ostalimi njunimi tovariši, zato ga je poslal raje v Bolivijske gozdove daleč stran od oblasti in negotovi prihodnosti nasproti.
Fidelu povsem zadostuje da je "uno de primero" na Kubi, kaj pa naj bi še hotel več? Mislim da tudi ni toliko neumen, da bi po totalnem fiasku lastnega sistema pričakoval ,da ga bodo ljudje po svetu pričakovali z ovacijami.
Che pa je postal mit, blagovna znamka,ki nima veze z lastno resničnostjo, razen mogoče z začetno vstajo proti Batisti, kasneje pa se sprevrže v ponesrečenega eksekutorja revnih Bolivijcev - zaradi česar ga le-ti na koncu tudi izdajo. Romantike tu ni več niti za vzorec.
"Dvomim da moja ideja o ponavljanju revolucij 'ni mogla uspeti' saj še nisem slišal da bi se kaj takega zgodilo"
No, tega stavka sicer ne razumem, ker se mi zdi kontradiktoren.
"Ideja je pravzaprav ta, da bi moralo do revolucije priti vsakih recimo 10 let."
Ideja je dobra (in je pravzaprav zajeta v zakonu negacije-negacije iz teorije marksizma), vendar kot že rečeno ,ni izvedljiva. Takoj ko je nekdo izpeljal revolucijo je najprej poskrbel za to ,da je sistematično sproti odstranjeval vse tiste ,ki bi utegnili narediti revolucijo nad njim, se pravi opozicijo. Tako je torej ostal sloviti zakon "negacije -negacije" samo mrtva črka na papirju in se v revolucionarnih sistemih ni nikoli udejanjal. Vsaj ne na tak način, kot naj bi se in kot si ga ti opisal.
Danes pač prisegamo na občasne volitve kjer preverjamo naklonjenost in nenaklonjenost trenutne oblasti svojemu ljudstvu, kar razen nekaj prelitega črnila alkohola in kakšnih nekontroliranih psovk vsaj ne povzroča prelivanja krvi.
ap-čiha:
Mislim, da si negativizem marksističnih in komunističnih idealov v zgodovinskem kontekstu že dovolj dobro predstavil v drugih temah. Zato ni potrebe, da bi debato še enkrat obnavljali.
Mislim, da si negativizem marksističnih in komunističnih idealov v zgodovinskem kontekstu že dovolj dobro predstavil v drugih temah. Zato ni potrebe, da bi debato še enkrat obnavljali.
Če že govorimo o otrocih: Nekje sem zasledil, da so v enega od križarskih pohodov širitelji krščanske vere poslali samo otroke misleč, da jim neverniki ne bodo storili nič žalega. Seveda se je dogodilo ravno nasprotno. Če še navedem dejstvo, da so se križarski pohodi (natančneje: 1. križarska vojna) začeli zaradi osebnih vzgibov (bolje rečeno: kaprice) tedanjega papeža (o tem je bila govora v eni BBC-jevi dokumentarni oddaji), potem lahko sklenem, da tudi vera žre svoje otroke. Pa s tem seveda tega ne mislim dobesedno, kot to za komunistično revolucijo na Kitajskem misli zaenkrat še aktualni italijanski premier Berlusconi, ki pa v teh razmišljanjih očitno ni osamljen.ap-čiha napisal/-a:Tisto staro pravilo, da revolucija žre svoje otroke se je tudi v tem primeru izkazalo za krvavo resnico.