Bargo, tole je pa bil kar nekakšen mini TRACTATUS LOGICO-PHILOSOPHICUS'!
Mimogrede, si v svoji 'modri fazi' (aluzija na Picassojevo 'modro obdobje' 1901-1904)?
Pohiti, ...
Ker Vojko še razmišlja kako bi ubesedil "empiriko v povezavi z matematiko", vsaj tako verjamem, ker je pač to pomemben del v našem pogledu na stvarjenje sveta in trenutno ni Rocka, drugega ali druge vrste pravnika, ki bi povedal nekaj o neizračunljivosti, razlogih in vrednotah bodi tole povzetek nekega obdobja:
Če si predstavnik židovska ali krščanstva potem verjameš, da je svet stvaritev, ustvarjena s strani inteligentnega duha, ki ga imenuješ bog vendar,
Izpustil si Prerokove oboževalce; tudi oni so prepričani v to. Celo bolj kot pripadniki prvih dveh ločin zaostale družbene zavesti ...
če si v tej kulturi ateist ali agnostik verjameš, da je svet avtomatski stroj brez stvarnika, torej nekaj in ne NIČ, kar se izdeluje samo.
Precej dober opis znanstvenega pogleda na temeljno ontološko vprašanje.
Rečemo lahko, da je originalni model vesolja bil keramični model in Biblija je polna referenc za boga, kot lončarja, ki izdeluje svet iz pokorne/poslušne gline vendar, ko so zahodni misleci v 18 stoletja opustili idejo osebnega boga so obdržali idejo svaritve in tako lahko rečemo, da smo po keramičnem modelu vesolja dobili popolnoma avtomatski samozadostni model.
Zelo posrečena metafora, tole s 'keramičnim modelom' ... Rockec bi ob tem seveda dobil
Herzklopfen ...
In še zmeraj pod vsem tem leži vprašanje KAKO je sestavljeno?, pač zaradi naše radovednosti.
Ne razumem... Saj vendar VEMO, kako je sestavljeno!
Vsi vedo, da če želiš izvedeti KAKO je nekaj narejeno moraš to razstaviti in tako pride, da je zahodna znanost na svojem začetku vse razstavila na dele, rastline na dele, živali ne dele, kamne na dele in ko so vse zreducirali na najmanjše dele so poskušali razstaviti še te dele in tako jim je uspelo odkriti še način/metodo, s katero so razstavili še te nedeljive dele, da bi tako končno izvedeli/odkrili, kaj je manjše od najmanjše stvari in s tem izvedeli katere sestavne dele je stvarnik ali popolnoma avtomatski model uporabil/uporablja za delovanje. Namen je seveda bil, da bi potem vse razstavljeno spet sestavili nazaj in tako bi izvedeli tudi KAKO deluje življenje.
'Razstaviti' nedeljivo je
contradictio in adjecto. Mislimo, da smo prišli do trdne skale: elektrona in kvarka ni mogoče več 'razstavljati'. Morda so na dnu strune, a to je le variacija na isto temo: materija
ni neskončno deljiva.
Vemo tudi, kako deluje življenje (ne še sicer v podrobnostih, vidimo pa obrise te grandiozne sheme), ne vemo sicer, kako točno se je začelo, a tudi to bomo izvedeli slej ko prej ... pa ne s prebiranjem raznih zbirk zgodbic iz pradavnine ...
Skozi vse to, je človek v vsem tem bil del stvaritve, nekaj narejenega vendar dejansko natanko v tem leži problem! Ker, če verjameš v model v skladu s popolno avtomatsko in samozadostno metodo potem moraš priznati, da je človek tudi popolno avtomatski, z drugimi besedami, človek je stroj in ne oseba, popolni avtomat.
To ne sledi logično po načelu vzrok-posledica. Človek NI avtomat (vsaj ne v Turingovem pomenu!), saj ima svobodno voljo in se nenehno presega (znamenito hegelijansko '
dialektische Aufhebung!).
Človek postane nekaj, kar se usede zraven tebe, kličejo ga Adam in se odzove: "Dober dan. Kako ste? JAZ sem Adam, sem oseba, sem živ, zavedajoč se, govorim, imam čutila in občutke ..." vendar TI se čudiš ali je to vse res ali je mogoče avtomat. Sem jaz resničen ali sem samo avtomat?
Danes to še ni problem, bo pa lahko že pri stanju robotike pri civilizaciji tip I. Težko bo ločiti robota od človeka. Saj veš: če hodi kot gos, gaga kot gos, ima perje kot gos, nese gosja jajca – je zelo verjetno gos ...
Generalni pogled zahoda na sliko človeka pa ni samo to, z obdobjem ideje popolnoma avtomatskega samozadostnega modela smo dobili nadgradnjo; mi smo živa bitja, smo zelo občutljivi in znotraj človeške kože se je po neverjetnem naravnem naključju pojavilo nekaj, kar imenujemo smisel in pojavile so se tudi vrednote, kot je ljubezen vendar to je bila samo sreča. Sreča!?
Morda sreča. A v kakšnem smislu? Evolucija ne pozna pojma 'sreče'; to je antropocentrični pojem. Operira s pojmom 'naključje'.
Ja, sreča zato, ker se je zgodilo znotraj popolno avtomatskega vesolja, ki pa je neumno, saj je samo avtomatsko, in pojavilo se je samo v nas. V vesolju, zunaj človeške kože, ne boste našli ničesar resnično inteligentnega
Popolnoma samovoljna in nedokazana teza! Bolj plavzibilna in v skladu z načeli '
intelligent guessing' je ravno nasprotna teza!
in če je res tako potem edino kar ljudje lahko naredijo, v tej vrsti vesolja, je, če seveda želijo ohranjati in vzdrževati smisel in ljubezen , da se borijo z naravo in premagajo neumen zunanji svet in ga tako podredijo človeški volji.
Ker je bila napačna premisa, je tudi zaključek napačen. Celo če pustiva ob strani dejstvo, da je hudičevo nejasno, kaj naj bi pomenila sintagma: 'neumen zunanji svet' ...
In tako pride, da je vojna proti naravi velik projekt, največji človeški projekt do sedaj in rezultat tej vojne je: zahodna tehnologija. Samo: Kako se boriti proti svojemu lastnemu genialnemu orožju?. Seveda, to je že druga tema tako, da ..
'Vojna proti naravi'? Saj vendar naravo delamo človeško, jo prilagajamo svojim potrebam. Torej iz stvari 'po sebi' delamo 'stvari za nas'. (Kantova
Ding an sich in Heglova /+Marxova/
Ding für sich) To bi težko imenovali 'vojna proti naravi'.
Torej, zato ker smo v tisočih letih zgodovine podedovali sliko človeka, kot nekaj ustvarjenega , skoraj na način, kot dih vdahnjen v lončeno posodo ali sliko glinene posode, pride, da se lahko počutimo kot nek zavesten, umen Pinokio, živeč znotraj vozila, ki ga imenujemo "moje telo" in ker je tako, pride, da je svet zunaj tega telesa neumen.
Zakaj? To je tako samo, če se štejemo kot glineni vrči, v katere je nekdo 'vdahnil' življenje (dušo). Takšna predstava je že dolgo smešna, vsaj za tiste, ki ne bolujemo od sindroma zaostale družbene zavesti.
Za dobro mero dodamo še, da se s tem naravno počutimo odtujeno od sveta in ko nato izvemo še, kako veliko je dejansko vesolje, nas to kot posameznike navdahne z občutkom izredne nepomembnosti in samote.
S tem pa se strinjam. Zavedanje lastne majhnosti in nepomembnosti je šele v spoznanju grandioznosti vesolja. Proces dezalienacije, ki so ga povzročile religije s prenašanjem človekovih najbolj generičnih potenc v božanstva, bo dolgotrajen in (vsaj za nekatere) boleč.
Torej, mi sebe v osnovi dojemamo, kot dušo ali ego ali um ali samo po sebi in v prispodobi, kot majhno hišo iz katere gledamo v svet in kar vidimo je čudno in to vsekakor ni JAZ.
Lepo povedana razlika med subjektom in objektom.
Zaradi tega sem interval vdihov zavesti med temo in temo in to ni slišati preveč veselo.
Od kod nenadoma ta cunami poetičnosti in visoke filozofije?
We are just an advanced breed of monkeys on a minor planet of a very average star. But we can understand the Universe. That makes us something very special.”
― Stephen Hawking
Steven zna to povedati zelo lepo. Neki drugi Steven (moj junak Weinberg) je to izrazil takole: "/...
še nikomur ni uspelo poiskati medsebojne povezave med pomenom, ki ga ima neka stvar za nas in pomenom, ki ga ima za naravne zakone."