Zakaj je moj zvok drugačen?
Objavljeno: 25.1.2014 20:56
Pozdravljeni,
že nekaj časa nazaj mi je na misel prišlo vprašanje na katerega sam nikakor ne najdem odgovora - vsaj prepričljivega ne, zato sem se nekako prepričal, da bom svojo srečo poskusil tukaj na forumu, pa čeprav se bo komu vprašanje zdelo povsem neumno. Ob takih primerih se vedno spomnem srednješolskega učitelja, ki pravi, da neumnih vprašanj ni in da so neumni le tisti, ki ne vprašajo.
Zadevo bi lahko povzel nekako takole:
Predstavljajte si, da se pogovarjam z vami. Iz moj ust seveda prihaja cel spekter frekvenc, ki letijo direktno v vaša ušesa. Ampak, med govorom slišim tudi samega sebe, iste besede, isti nabor frekvenc, ki pa so tokrat kot da bi bile Dopplerjevo premaknjene. No, Dopplerjev premik je seveda nesmisel, samo nazorno bi rad opisal kaj ne razumem.
Isto je v primeru, če snemate svoj govor in ga nato nazaj predvajate. Občutek je kot da to ni vaš glas. Kdo govori? Čigav glas je to? Od kje zdaj tak premik po spektru?
Zelo bom vesel resnih odgovorov, namreč sam ne najdem boljšega kot je:
Zvočilo (glasilke) so v nas in glas seveda izhaja neposredno iz nas. Za širjenje zvoka je potreben medij, pa naj si bo to zrak, kovina, mišice ali kosti. Ugibam torej, da v celem svojem življenju, med govorjenjem nikoli ne slišimo svojega dejanskega glasu pač pa mešanico: 1. zvočnih valov, ki se prenesejo neposredno po mišicah in kosteh do bobničev in 2. zvočnih valov, ki sicer zapustijo ustno votlino in potujejo po zraku, a se odbijejo in pridejo nazaj do mojih ušes. To bi bilo seveda smiselno samo v primeru, kadar je hitrost širjenja po obeh medijih primerljiva in enako razdalja med menoj in oviro od katere se zvok odbije v primerjavi z glasilke-uho.
Men osebno se zdi to blazno čudn odgovor, kljub temu pa upam, da nisem povsem brcnil v temo.
Torej, zakaj ne slišim svojega glasu točno tako kot ga slišijo moji sogovorniki?
že nekaj časa nazaj mi je na misel prišlo vprašanje na katerega sam nikakor ne najdem odgovora - vsaj prepričljivega ne, zato sem se nekako prepričal, da bom svojo srečo poskusil tukaj na forumu, pa čeprav se bo komu vprašanje zdelo povsem neumno. Ob takih primerih se vedno spomnem srednješolskega učitelja, ki pravi, da neumnih vprašanj ni in da so neumni le tisti, ki ne vprašajo.
Zadevo bi lahko povzel nekako takole:
Predstavljajte si, da se pogovarjam z vami. Iz moj ust seveda prihaja cel spekter frekvenc, ki letijo direktno v vaša ušesa. Ampak, med govorom slišim tudi samega sebe, iste besede, isti nabor frekvenc, ki pa so tokrat kot da bi bile Dopplerjevo premaknjene. No, Dopplerjev premik je seveda nesmisel, samo nazorno bi rad opisal kaj ne razumem.
Isto je v primeru, če snemate svoj govor in ga nato nazaj predvajate. Občutek je kot da to ni vaš glas. Kdo govori? Čigav glas je to? Od kje zdaj tak premik po spektru?
Zelo bom vesel resnih odgovorov, namreč sam ne najdem boljšega kot je:
Zvočilo (glasilke) so v nas in glas seveda izhaja neposredno iz nas. Za širjenje zvoka je potreben medij, pa naj si bo to zrak, kovina, mišice ali kosti. Ugibam torej, da v celem svojem življenju, med govorjenjem nikoli ne slišimo svojega dejanskega glasu pač pa mešanico: 1. zvočnih valov, ki se prenesejo neposredno po mišicah in kosteh do bobničev in 2. zvočnih valov, ki sicer zapustijo ustno votlino in potujejo po zraku, a se odbijejo in pridejo nazaj do mojih ušes. To bi bilo seveda smiselno samo v primeru, kadar je hitrost širjenja po obeh medijih primerljiva in enako razdalja med menoj in oviro od katere se zvok odbije v primerjavi z glasilke-uho.
Men osebno se zdi to blazno čudn odgovor, kljub temu pa upam, da nisem povsem brcnil v temo.
Torej, zakaj ne slišim svojega glasu točno tako kot ga slišijo moji sogovorniki?
