Žgečkljivost
-
Redek
Žgečkljivost
Zanima me vzrok zakaj se smejimo če nas kdo žgačka? Če bi bilo to odvisno le od količine živčnih povezav z določenim področjem potem bi se morali vsaj tako smejati če bi nas žgačkali po dlaneh kot po podplatih, vemo pa da se ne. In tudi na področju ob rebrih smo nekateri zelo žgečkljivi vendar je to področje gotovo manj oživčeno kot npr. področje okoli ust.
Če imaš možnost prebrati zadnjo izdajo Življenja in tehnike jo kar pograbi, ker boš tam našel svoj odgovor. V primeru da nimaš te možnosti pa ti bom jaz poskusil razložiti po spominu.
Raziskovali so zakaj se sploh smejimo in prišli do ugotovitve, da je smeh posledica našega družabnega načina življenja. Samo žgečkanje in smeh sta pomembna, ker pomenita prvo vez med starši in otroki in kasneje vzdržujeta navezanost med ostalimi člani družine in tudi širše skupnosti. Žgečkanje spodbuja da se igramo z drugimi. Otroci so še posebej občutljivi na žgečkanje in jih že samo poskus žgečkanja spravi v smeh. No prvotna vez med starši in otroki pa se je prenesla z nagonom do smejanja v družbo odraslih - komedije, predstave komikov,... Otroci se smejejo nepredvidljivim dotikom, medtem ko se odrasli smejejo zasukom v šalah. Možno je, da je smeh nastal zaradi žgečkanja, ko smo na začetku morda posnemovali zvoke, ki jih oddajamo pri žgečkanju. Nato se je smeh kot ga danes poznamo razvil iz tistega sopihanja, ki pa je opazen pri šimpanzih.
Res pa je, da nas vse tudi ne žgečka. Recimo sami sebe ne moremo požgečkati, kar bi naj bil dokaz da se senzomotorični sistem zaveda razliko med nami sami in drugimi. In pri žgečkanju je pomembna nepredvidljivost, presenečenje. Kot odgovor na dotik druge osebe se prijetno nasmehnemo.
Raziskovali so zakaj se sploh smejimo in prišli do ugotovitve, da je smeh posledica našega družabnega načina življenja. Samo žgečkanje in smeh sta pomembna, ker pomenita prvo vez med starši in otroki in kasneje vzdržujeta navezanost med ostalimi člani družine in tudi širše skupnosti. Žgečkanje spodbuja da se igramo z drugimi. Otroci so še posebej občutljivi na žgečkanje in jih že samo poskus žgečkanja spravi v smeh. No prvotna vez med starši in otroki pa se je prenesla z nagonom do smejanja v družbo odraslih - komedije, predstave komikov,... Otroci se smejejo nepredvidljivim dotikom, medtem ko se odrasli smejejo zasukom v šalah. Možno je, da je smeh nastal zaradi žgečkanja, ko smo na začetku morda posnemovali zvoke, ki jih oddajamo pri žgečkanju. Nato se je smeh kot ga danes poznamo razvil iz tistega sopihanja, ki pa je opazen pri šimpanzih.
Res pa je, da nas vse tudi ne žgečka. Recimo sami sebe ne moremo požgečkati, kar bi naj bil dokaz da se senzomotorični sistem zaveda razliko med nami sami in drugimi. In pri žgečkanju je pomembna nepredvidljivost, presenečenje. Kot odgovor na dotik druge osebe se prijetno nasmehnemo.
jst rada masiram folk (zarad lastnega užitka) pa sm u eazy mal literature naštudirala in je bla tud ta fora omenjena, da če masiraš koga in ga žgečka, kaj morš narest. pisal je, da je to posledica nesproščenosti, napetosti. (pol morš tisto mesto za nekaj časa pustit pri miru in kasnej zmasirat, ko je oseba bolj sproščena in je ne žgečka več /toliko/) 
Re: Žgečkljivost
Meni se ful zdi,da je žgečkljivost samo v psihi. Pač res je, da so določeni deli bolj občutljivi in tam bolj intenzivno čutimo, ampak sama sem ugotovila, da se, če se skoncentriram, lahko uprem temu občutku žgečkanja in mi dejansko ne more do živega.