daj, daj. saj še sam sebi ne verjameš to kar govoriš....mriz napisal/-a: Nesmiselno je tudi, da verujoči obžalujejo smrt bližnjih. Sploh pa bi lahko pomislili na to, da bo čas zemeljskega življenja proti večnosti v nebesih (kamor po njihovem v praksi očitno grejo vsi, ki so umrli), nekako neskončno majhen in s tem relativno hitro pozabljen ali pa vsaj nepomemben. Tisti, ki pa verjamejo v reinkarnacijo, pa itak verjamejo, da to, kar so zdaj, ni njihov pravi jaz (ali kakorkoli že), torej vsi spomini (kakor tudi spomini drugih) nimajo realne vrednosti.
smrt nekoga ki ti je blizu obžaluješ zato, ker si bil z njim srečen vsaj nekaj trenutkov. V bistvu zelo egoistično. (Taki smo ljudje)
Vernik se morda zaveda "nepomembnosti" tako kot ti, ki si pika v vesolju, ali pa si sam vse svoje vesolje, kakorkoli že, to nič ne zmanjša trpljenja v trenutku nesreče.
to jaMika me, da bi rekel, da pravi verniki sploh ne bi smeli posvečati preveč pozornosti trenutnemu zemeljskemu življenju, razen iz vidika ugajanja bogu,
to pa ne.ampak iz tega bi bilo očitno, da so ravno pravi verniki - torej predpostavljeno najbolj moralni, dobri ljudje - največji problem stabilne družbe (morilski fanatiki, samomorilski napadalci in podobna navlaka).
sicer drugih ver ne poznam toliko, vendar če se omejim na krščanstvo ni možno,da si pravi vernik in morilski fanatik. Hahaha...seveda pa obstaja dosti nepravih vernikov, ki se imajo za prave - pravičniške (ki so prišli sodit!), takih pa - se strinjam - se je bolj za bat od "odkritih" morilcev. Pri njih vsaj veš pri čem si, imajo neko logiko, taktiko, sistem,...fanatiki so pa...hmmmm...neprištevni????