qg napisal/-a:GJ hoče reči, da kar ni znanstveno, ne obstaja. Ali pa približno tako.
Bolj verjetno malo obrnjeno - to, kar obstaja, je (lahko) znanstveno.
qg napisal/-a:Še vedno deluje človeški faktor, še vedno stvari niso ugotovljene do konca (in zato je treba tudi verjeti).
Osebno ne vidim povezave med tem, da stvari še vedno niso ugotovljene do konca (kar je sicer lahko po sebi sporno, ker implicira predpostavljeno veljavnost vprašanj ali problemov, ki nimajo realne osnove) in nujo po verjetju - kaj točno je sploh treba verjeti?. Če določena stvar ni predelana in razumljena, je to jasno povedano. Je pa kar razumljivo, da ljudje, ki so navajeni na to, da prepričanjem daje težo oz. potrditev zgolj golo verjetje (ali vera), ne morejo iz svoje kože, ko pride do znanosti. No, k temu verjetno kaj pripomore splošno razširjena kronična nevednost. Drugače povedano - nekomu, ki je neumen, najbrž ne preostane drugega kot to, da v ugotovitve znanosti zgolj verjame (oz. da ima občutek, da mora v te teorije zgolj verjeti), ampak to ne pove nič o naravi znantvene metode in teorij.
Roman napisal/-a:Jaz pa ne. Saj ga naj bi ta "analiza" prej ali slej sama doletela. Čemu bi se sekiral na zalogo?
Nesmiselno je tudi, da verujoči obžalujejo smrt bližnjih. Sploh pa bi lahko pomislili na to, da bo čas zemeljskega življenja proti večnosti v nebesih (kamor po njihovem v praksi očitno grejo vsi, ki so umrli), nekako neskončno majhen in s tem relativno hitro pozabljen ali pa vsaj nepomemben. Tisti, ki pa verjamejo v reinkarnacijo, pa itak verjamejo, da to, kar so zdaj, ni njihov pravi jaz (ali kakorkoli že), torej vsi spomini (kakor tudi spomini drugih) nimajo realne vrednosti.
Mika me, da bi rekel, da pravi verniki sploh ne bi smeli posvečati preveč pozornosti trenutnemu zemeljskemu življenju, razen iz vidika ugajanja bogu, ampak iz tega bi bilo očitno, da so ravno pravi verniki - torej predpostavljeno najbolj moralni, dobri ljudje - največji problem stabilne družbe (morilski fanatiki, samomorilski napadalci in podobna navlaka).