KsanTipa napisal/-a:Kako ateist zaide v verske vode? Preprosto zato, ker ti znanost ne da odgovore na vsa vprašanja. Oziroma če sem zelo natančna in izhajam iz osebne izkušnje: umrl oče, vse ti je jasno, da ga ni več, a bolečina in žalost, torej občutka hude izgube in nemoči ne mineta, nikakor. Zato, da ozdravim sebe in svojo slabo vest, ker nisem bila ob njem, ko je umiral, da potolažim sebe, mi je lažje, da rečem, da se prepričam, da je njegova duša v objemu umrlih, da mu je zdaj bolje ipd. Mislim, da gre pri veri bolj za čustva, da eni ljudje potrebujejo več vere kot drugi. pri meni osebno je bilo tako, da nisem nikoli dvomila o svojih zelo ateističnih nazorih, a ko pride taka življenjska izkušnja, ki pretrese moja čustva in ne racia, si ližem rane tako, na bolj verski način. In zakaj duša v nebesih? Ker mi je ta dogma najbližja, saj živim v državi, kjer se zelo kmalu srečamo s krščanstvom ........v tem smislu, se je znanost, neka dejstva, da je umrl, da ga ne bo več, izkazala kot zelo votla in brezosebna, torej prazna; tu se je naredil prostor za nekaj drugega.
Poskusi samo malo preformulirati svoje vprašanje: 'Kako NN zaide v odvisnost od drog?'
Vprašanji sta si kljub navidezni tujosti vsebinsko zelo blizu.
In tudi odgovora nanje.
Kot sama praviš, ti "si ližeš rane tako, na bolj verski način". Drugi si ližejo (duševne, emocionalne, ipd.) rane z zatekanjem v drogo.
Niti vera, niti droga ne nudita odrešitve. Obe vodita v slepo ulico, obe sta (sladko, priročno, na videz enostavno) slepilo, surogat prave rešitve.
Ta pa je seveda v premagovanju stresa, v proaktivnem odnosu do težav, v poskusu živeti naprej, kljub bolečini...
Prva pot (umikanje v slepilo) je ravna in gladka, je prva in očitna izbira; druga je ovinkasta in grda, ni prva in očitna izbira...