kren napisal/-a:NoSee napisal/-a:Verjetno se mnogi nebi strinjali, a zato, ker ne upostevajo lastne verske knjige do podtankosti. Vsaka taka knjiga jasno predstavi svojega boga kot edinega pravega, vse ostalo pa je out.
V bistvu se v ozadju tega skriva tole zelo zanimivo vprašanje:
kdaj lahko za nekoga rečemo, da je vernik? Ali je to res takrat, ko do potankosti sledi verskim knjigam? Ali sploh kdo sledi do potankosti? Katere knjige pa naj upošteva? Zakaj pa samo te, zakaj pa izključuje določene druge spise iz istega obdobja? Kje narediti mejo katere upoštevati in katere ne? Js mislim, da je takšnih čisto legitimnih pomislekov kar precej in da je zaradi njih z omenjenim načelom ekskluzivnosti nekaj narobe: je preprosto nezadostno za razlago odnosa vernika ene vere do druge.
NoSee napisal/-a:Reigije so precej zaprti sistemi, edino tako lahko obstanejo.
Kako pa potem gledaš na nenehno prilagajanje krščanstva novim znanstvenim spoznanjem, ki smo mu priča zadnjih nekaj stoletij? Se mi zdi, da vsake par mesec slišim kakšno novo stališče Vatikana do vprašanj, ki jih odpira znanost (npr. nastanek vesolja, umetno življenje, medicina in zdravljenje..).
NoSee napisal/-a:Pri znanstvenikih pa gre, poleg stimulusa, verjetno tudi za religiozne prakse, ki kot pri vsakemu praktikantu, ponujajo pozitivne vplive pomiritve in osredotocanja(molitev, meditacija..). Kar je za cloveka, ki opravlja raziskovalno ali intelektualno delo, pozitiven efekt.
Se strinjam, samo to isto reč js ponavadi povem z drugimi besedami: pomiritvi in pozitivnemu efektu bi rekel sledenje načelu ugodja, religioznim praksam pa prepreka načela realnosti, oboje po Freudu (seveda se o tem da tudi kaj bolj podrobno povedati). Ne razumem pa, kakšen stimulus imaš v mislih? Na kakšen način vera lahko stimulira znanstveno dejavnost?
-'Nacelo ekskluzivnosti' deluje na podlagi osebne navezanosti na doloceno versko opredelitev, ni to neko splosno pravilo..saj kot vidimo, so mnogi verniki tolerantni do drugace mislecih, zato je to nacelo prisotno le na teoretskem nivoju, predvsem glede opredelitve. Tezko je nekdo kristjan in musliman hkrati.
Kako nekoga opredelit za vernika? Jaz bi rekel, da gre za cloveka, katerega mempleks vsebuje in dopusca funkcije, dekorirane z 'verskimi okraski', ki mu oblikujejo percepcijo in zavest po kalupu neke religiozne prakse. Tak clovek, ki sledi modelu bivanja, kot ga dobi na podlagi zapovedi in idej. A ta definicija je tako splosna, da lahko das not prakticno vsakega.
-Naceloma so religijske ureditve precej toge in neglede kaj Vatikan razglasi, se vedno se njihovi praktikanti ravnajo po ustaljenih navadah. Tale nova stalisca so, bolj kot ne, fasada za mlajse privrzence, ki zaradi vecje razgledanosti lahko prej podvomijo v zapovedi. So varovalo, ki togo strukturo updejta, da izgleda modernejsa, manj toga. Sploh pa je nepomembno stalisce verskega poglavarja ali kogarkoli, ki se drzi resnice iz knjig, saj so dokazana dejstva edina prava dejstva, vse ostalo je mnenje, mempleks.
-Ugodje je pogoj za razbremenjeno delovanje, kar je pomemben plus pri raziskovanju ali umovanju, zato so dolocene prakse(ce jih dojemamo neobremenjeno, brez verskega naboja..kar meditacija je), koristne pri doseganju vecje delovne/mentalne fleksibilnosti, kar je v produktivnem okolju zazeljeno.
Glede stimulusa pa sem imel v mislih 'delovanje za visji namen', recimo iskanje resitev za probleme, ki tarejo revnejse ali celo iskanje smisla, absolutnega znanja.
...
