zanima me strokovna razlaga, ne flac!
torej zvezda nastane iz medzvezdnega oblaka ali pa iz ostankov supernove.
ključni faktorji so masa, starost ter razmerje med gravitacijsko silo in temperaturo oz pritiskom.
Torej ko preteče dovolj časa da se medzvezdni oblak zgosti na stopnjo kjer pritisk in temperatura v jedru tako nastale tvorbe dovoli fuzijsko reakcijo se zvezda vžge. Takrat se začne tvorba helija in energije skladno z enačbo E=mc2.
Predvidevam da helij, ki je težji element potone proti jedru zvezde, vodik pa ostaja po ostali prostornini.
Pri zlivanju vodikovih jeder v helijeva se porablja tudi masa (vendar relativno zelo malo napram celoti).
Toda kajpovzroči nato nadaljevanje reakcije - zlivanje novo nastalega helija v litij?
predvidevam da povečanje pritiska in temperature, ker za zlivanje težjih jedr je potrebna višja temp in pritisk.
Torej kaj to povzroči? Morda nekdaj pride do zadostnih količin nastalega helija, ki pa je težji in zato v jedru nastanejo višji pritiski, zaradi višje gravitacije?
Vendar se zvezda z svojim staranjem napihuje, širi. Torej mora če raste gravitacija, vzporedno rasti tudi temperatura, kar bi pomenilo da med zlivanjem težjih jeder nastane več energije (seveda če so težja je po E=mc2 več energije).
No predvidevam da je od začetne masa zvezde odvisno kako daleč bo šla tvorba jeder. Za največje tudi do železa?
Ali bi lahko rekli da so elementi (vodik, helij, litij...) v zvezdi razporejeni homogeno po plasteh - najtežji najglobje, najlažji najbolj stran od središča?
Ali potekajo reakcije med vodikom in ostalimi lažjimi elementi tudi potem ko potekajo reakcije med najtežjim elementom v jedru, ob predpostavki da so izpolnjeni pogoji tudi tu - visoka temp in pritisk?
Ali bi lahko trdili da si količine od največ do najmanj mase elementov ob koncu življenja zvezde sledijo od vodika pa do najtežjega elementa?
Zakaj velike zvezde ob koncu življenja raznese male (kot je Sonce) se pa napihnejo in potem skrčijo.
Vem da je vse stvar razmerja med gravitacijo in temperaturo in da se z koncem fuzijskih reakcij v jedru zvezda prične ohlajati kar povzroči da se skrči na neznatno velikost glede prejšnjega obsega in da neskončno sesedanje preprečijo fisijske reakcije v novo nastali tvorbi. Upam vsaj da je tako, govorim na pamet?
Torej zakaj velikanke počijo, kaj privede do nenadne spremembe med ravnovesjem? Ali je možno da se zvezda spremeni v čro luknjo?
Okej vem da je veliko vprašanj in vsega, vendar res prosim za strokovno razlago.
zvezde - rojstvo, življenje, smrt
Re: zvezde - rojstvo, življenje, smrt
Glavni mehanizem obstoja zvezd je ravnovesje med tlakom sevanja, ki sili material navzven, in gravitacijo, ki poskusa zvezdo kolapsirati. V ravnovesju obstaja majhna sredica, ki je relativno pri miru in kjer potekajo reakcije, in ogromni konvekcijski tokovi, ki mesajo ostale plasti zvezde in drzijo zgornje plasti zvezdine atmosfere, da se ne sesede. Ko se kolicina vodika toliko zmanjsa, da zvezda ne producira vec dovolj sevanja, da bi ostala stabilna, se zacne jedro sesedati (vzrok je torej padec sevalnega tlaka), dokler ne doseze toliksnega tlaka, da se lahko zacne naslednja stopnja fuzije. Ta prinese vec energije (in vecjo temperaturo), kar porine zgornje plasti se bolj navzven. Jedro ostaja precej urejeno po masah, kot si rekel, in potekajo seveda vsi stadiji fuzije, ne samo zadnji. Tudi po koncu reakcij ostane relativno veliko ostalih elementov, se vedno sta vodik in helij v vecini. Precej zvezd je v zadnjem stadiju tako nestabilnih, da se periodicno napihujejo in krcijo in odmetujejo zgornje plasti v vesolje. Ko reaktor do konca ugasne seveda ni vec tlaka sevanja, ki bi nasprotoval gravitaciji. Vse skupaj se sesede v supernovo. V tem primeru je le od mase odvisno, kaksen bo izid supernove (crna luknja, nevtronska zvezda, bela pritlikavka,...).
Vsaka naslednja fuzijska reakcija poteka bistveno hitreje kot prejsnja, zato se pri orjakinjah zivljenska doba meri bolj v miljonih kot v miljardah. Zadnji burni dogodki si sledijo v nekaj minutah, sama supernova se pa zgodi v delcu sekunde. Ce ima zvezda premajhno maso, se ne izvedejo vsi stadiji fuzije, ker enostavno ni dovolj tlaka.
Vsaka naslednja fuzijska reakcija poteka bistveno hitreje kot prejsnja, zato se pri orjakinjah zivljenska doba meri bolj v miljonih kot v miljardah. Zadnji burni dogodki si sledijo v nekaj minutah, sama supernova se pa zgodi v delcu sekunde. Ce ima zvezda premajhno maso, se ne izvedejo vsi stadiji fuzije, ker enostavno ni dovolj tlaka.
-
brezglavec
- Prispevkov: 2
- Pridružen: 7.2.2008 21:12
Re: zvezde - rojstvo, življenje, smrt
kolikor sam razumem je supernova eksplozija zvezde ob koncu življenja.
Naše Sonce ne bo eksplodiralo ampak se bo najprej napihnilo potem pa skrčilo, tako lahko postane bela pritlikavka ali pulzar.
Da naše sonce ne bo postala črna luknja razumem z razlago da v ostankih majnših zvezd še vedno potekajo nuklearne reakcije cepljenja težkih jeder, kar jo še vedno nekoliko "greje".
V primeru večjih mas, pa zvezda ne "ugasne" postopoma ampak se enostavno razpoči - to imenujejo eksplozija supernove.
Kaj pa privede do take porušitve ravnovesja sil?
Iz ostankov supernove pa lahko šele nastanejo nove zvezde in tudi planeti.
Kase se pa tiče fuzijskih reakcij tekom življenja pa razumem stvar malo drugače kot si jo sam opisal.
Namreč sam razumem da nastajajoči težji elementi stalno nastajajo in zaradi višje gostote tonejo v jedro, kjer se nato vžgejo ko jih je zadosti. Ne verjamem da mora med fazami zvezda dejansko ugasniti in se potem spet prižgati.
Seveda pa je verjetno razumevanje tega polj kompleksno saj si omenil energijske tokove znotraj zvezde, ki verjetno preprečujejo da težji elementi tonejo.
Sam tudi najbolje ne razumem kako lahko sploh govorimo o elementih saj tam kjer potekajo reakcije zlivanja jeder, sploh ni atomov, ker so jedra tako blizu da so elektroni izpodrinjeni.
koncepta črne luknje pa sloh ne razumem, znanstveno tudi ni dokazano da črne luknje sploh obstajajo še maj kako delujejo, postavljene so le hipoteze.
Ne razumem predvsem zakaj se snov stalno seseda vase in zakaj v določeni fazi ne pride do fuzije, ki bi sesedanje ustavila.
Prav tako ne razumem kako je možno snov bolj stisniti kot je velikost jeder te množine snovi. Namreč atomi imajo jedra ter zelo oddaljene elektrone. Torej teoretično lahko snov stisnemo samo na velikost ko se jedra stikajo med sabo.
Naše Sonce ne bo eksplodiralo ampak se bo najprej napihnilo potem pa skrčilo, tako lahko postane bela pritlikavka ali pulzar.
Da naše sonce ne bo postala črna luknja razumem z razlago da v ostankih majnših zvezd še vedno potekajo nuklearne reakcije cepljenja težkih jeder, kar jo še vedno nekoliko "greje".
V primeru večjih mas, pa zvezda ne "ugasne" postopoma ampak se enostavno razpoči - to imenujejo eksplozija supernove.
Kaj pa privede do take porušitve ravnovesja sil?
Iz ostankov supernove pa lahko šele nastanejo nove zvezde in tudi planeti.
Kase se pa tiče fuzijskih reakcij tekom življenja pa razumem stvar malo drugače kot si jo sam opisal.
Namreč sam razumem da nastajajoči težji elementi stalno nastajajo in zaradi višje gostote tonejo v jedro, kjer se nato vžgejo ko jih je zadosti. Ne verjamem da mora med fazami zvezda dejansko ugasniti in se potem spet prižgati.
Seveda pa je verjetno razumevanje tega polj kompleksno saj si omenil energijske tokove znotraj zvezde, ki verjetno preprečujejo da težji elementi tonejo.
Sam tudi najbolje ne razumem kako lahko sploh govorimo o elementih saj tam kjer potekajo reakcije zlivanja jeder, sploh ni atomov, ker so jedra tako blizu da so elektroni izpodrinjeni.
koncepta črne luknje pa sloh ne razumem, znanstveno tudi ni dokazano da črne luknje sploh obstajajo še maj kako delujejo, postavljene so le hipoteze.
Ne razumem predvsem zakaj se snov stalno seseda vase in zakaj v določeni fazi ne pride do fuzije, ki bi sesedanje ustavila.
Prav tako ne razumem kako je možno snov bolj stisniti kot je velikost jeder te množine snovi. Namreč atomi imajo jedra ter zelo oddaljene elektrone. Torej teoretično lahko snov stisnemo samo na velikost ko se jedra stikajo med sabo.
Re: zvezde - rojstvo, življenje, smrt
Tu je načetih kar nekaj tem glede zvezd. Zato predlagam, da si najprej preberemo:
http://en.wikipedia.org/wiki/Stars
in kazalke tam!
Kot je nekje izjavil Martin Rees (po spominu): "Zvezde so manj kompleksne kot kakšna žaba ... .".
Samo nekaj pripomb:
Kako se prenaša energija iz sredice navzven je spet odvisno od mase zvezde. Zvezde z večjo maso od 2 Ms, prevajajo s sevanjem. Rdeče pritlikavke pa praktično samo z konvekcijo. Soncu podobne zvezde v sredici s sevanjem, plašč je konvekcijski.
Dejansko pride do stratifikacije elementov (pri masivnih zvezdah), težji globje- lažji zunaj, lupine kot pri čebuli.
Glede napihovanja zvezd obstajajo dokazi. Npr.: pri supernovi, ki je 1987 ekspodirala v Velikem Magellanovem oblaku, so postale vidne "meglice", ki jih je zvezda prej odvrgla.
Do "porušitve" pride, ker zmanjka goriva, ni nasprotnega tlaka, ki bi držal snov stran in gravitacija zmaga. Poiskus (samo analogija): daj knjig na balon, tlak v balonu jo drži proti sili teže, prebodeš balon, tlaka ni več, opna ne more držati , knjiga pade na tla!
Glede črnih lukenj; je kar nekaj posrednih dokazov za njihov obstoj. Z malo truda se jih da prešteti.
Če so jedra preveč na gosto stisnjena se "raztopijo", ostanejo samo nevtroni, tudi protoni se zlijejo z okoliškimi elektroni v nevtrone. Vse je posledica kvantnih zakonitosti. Nastane nevtronska zvezda. Masa telesa pri kateri se to zgodi je približno 1,4 Ms. Pri še večjih masah, tu se še malo kregajo, pa se še nevtroni ne morejo držati narazen, pride do sesedanja v točko!
Še glede razumevanja, stvari ni nujno, da razumeš. Dovolj je, da jih znaš izračunat, izmerit, opisat ... . Se mi zdi, da je beseda "razumeti", malo prevečkrat enostavno uporabljena!
http://en.wikipedia.org/wiki/Stars
in kazalke tam!
Kot je nekje izjavil Martin Rees (po spominu): "Zvezde so manj kompleksne kot kakšna žaba ... .".
Samo nekaj pripomb:
Kako se prenaša energija iz sredice navzven je spet odvisno od mase zvezde. Zvezde z večjo maso od 2 Ms, prevajajo s sevanjem. Rdeče pritlikavke pa praktično samo z konvekcijo. Soncu podobne zvezde v sredici s sevanjem, plašč je konvekcijski.
Dejansko pride do stratifikacije elementov (pri masivnih zvezdah), težji globje- lažji zunaj, lupine kot pri čebuli.
Glede napihovanja zvezd obstajajo dokazi. Npr.: pri supernovi, ki je 1987 ekspodirala v Velikem Magellanovem oblaku, so postale vidne "meglice", ki jih je zvezda prej odvrgla.
Do "porušitve" pride, ker zmanjka goriva, ni nasprotnega tlaka, ki bi držal snov stran in gravitacija zmaga. Poiskus (samo analogija): daj knjig na balon, tlak v balonu jo drži proti sili teže, prebodeš balon, tlaka ni več, opna ne more držati , knjiga pade na tla!
Glede črnih lukenj; je kar nekaj posrednih dokazov za njihov obstoj. Z malo truda se jih da prešteti.
Če so jedra preveč na gosto stisnjena se "raztopijo", ostanejo samo nevtroni, tudi protoni se zlijejo z okoliškimi elektroni v nevtrone. Vse je posledica kvantnih zakonitosti. Nastane nevtronska zvezda. Masa telesa pri kateri se to zgodi je približno 1,4 Ms. Pri še večjih masah, tu se še malo kregajo, pa se še nevtroni ne morejo držati narazen, pride do sesedanja v točko!
Še glede razumevanja, stvari ni nujno, da razumeš. Dovolj je, da jih znaš izračunat, izmerit, opisat ... . Se mi zdi, da je beseda "razumeti", malo prevečkrat enostavno uporabljena!