bargo napisal/-a:floko2 napisal/-a:bargo napisal/-a:Sam ne vidim povezave. Tudi vsak ateist je namreč vernik. Glej poved zgoraj, ali kot praviš sam, definicijo.
Problemi pravi, da nismo vsi verni..
Torej imamo ali bomo imeli vsevednega, ali kako? No, mogoče bo problemi, rekel kakšno bolj natančno.
Bargo, tudi vsevedni je na nek način veren, namreč verjame v to, da je vseveden, ampak s tem se izgubi smisel potrebe dveh pojmov, torej smisel po pojmih
verovati in
verjeti. In pa, tam je bil kontekst, če se dobro spomnim, vere (verniki) v povezavi z religijami. Pa sploh bi sam razlikoval med verovati/verujem in verjeti/verjamem, saj prvo implicira bogove, božanska bitja, nadnaravno ... Sicer se pojma v določenih pomenih skladata, ampak potem bi pojem verovati izgubil svojo "težo" ali "moč", saj bi ga preveč relativizirali in bi izpadlo, da je verovati v Boga enako kot bi verovali vedeževalki Karmen, ali pa Amritu in njega fiziki. To pa bi bilo nepravilno in do vernih ljudi docela nesramno ...
SSKJ: "
verováti" -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́)
1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali
2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa //
biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
SSKJ: "
verjéti" -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á)
1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu //
biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji //
biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo
5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad //
z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi
7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem ●
ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame ♪
Tu sem kopiral, zaradi objektivnosti, vse pomene (po SSKJ-u) za ta pojma, sam pa sem podčrtal, seveda arbitrarno, kako bi ju jaz definiral in s tem ločil njiju pomen.
Sicer za obe skupini ljudi, teiste kot ateiste, velja da
verjamemo, nujno čemu verjamemo, in smo v tem kontekstu vsi
verni, ampak pri teistih nastopi tudi nujni "verujem v obstoj boga, nadnaravnih sil ...", ki pa pri ateistu, razen če ne gre za
vojkota*, umanjka, tako da v tem kontekstu nismo vsi
verni.
Upam, da sem bil dovolj razumljiv.
*
šala