qg napisal/-a:Za nekompatibilnost kvantne mehanike in splošne teorije relativnosti bom poskušal najti reference.
Osnova pa je skrita v Einsteinovi formuli Guv=8 pi G Tuv
Desna stran je energijska gostota in mora biti kvantizirana. Zato mora biti tudi leva stran (ukrivljenost prostora) biti kvantizirana. Vendar to ne uspe in kakorkoli to zahteva spremembo splošne teorije relativnosti.
Kako pa potem, da še kar relativno veliko teoretikov vztraja pri združevanju (z različnimi pristopi) teh dveh (nemodificiranih) teorij? Kar navajaš je zgolj eden od pogledov na zadevo. Pogledov je veliko, delijo se pa na večinske in manjšinske. V znanstvenih revijah npr. objavljajo tudi članke, ki teoretizirajo o obstoju tahionov (torej o delcih, ki po relativnostni teoriji ne morejo obstajati). Kljub temu da so članki (ki jih lahko vsakdo navaja kot referenco) objavljeni so (zaenkrat) manjšinski pogled.
O neujemanju singularnosti s splošno teorijo relativnosti sta pisala Hawking in Penrose. (bom poskušal najti reference.)
V bistvu trdita, da STR v samih singularnostih odpove, jih pa vseeno napoveduje. Zato sta iskala nove teorije, ki bi to uspešno opisovale (vključno z združevanjem STR in KM – žal neuspešno). Penrose je tudi ponujal teorijo tvistorjev itd. Sicer je Hawking res izvrsten teoretični fizik, vendar se je že kar nekajkrat zmotil (kar je tudi sam priznal in se popravil). Če ima Hawking neko pozicijo glede tega, še ne pomeni, da je splošno sprejeta. Nobelovec ‘t Hooft, ki se je tudi ukvarjal s problemi STR in kvantne gravitacije, ima glede tega diametralno nasprotno pozicijo in celo v svoji poljudni knjigi (In search of the ultimate building blocks) piše o nestrinjanju z njim.
Pri kvantni mehaniki je pomembno tudi, kako jo interpretirati, sicer pa eksperimentalno še ne razloži vsega, naprimer kvantne gravitacije, osnovni delci itd. Feynman je bil uspešen v kvantni elektrodinamiki, ker lepo konvergira, toda polja znotraj osnovnih delcev slabše konvergirajo in ni točnih ujemanj številk. Kvantna mehanika tudi zelo malo razloži v biološkem svetu, a upam, da bo čez 10 let bolje. Vse fizika znotraj celice je še klasična, ne kvantna.
Seveda smo še daleč od tega, da bi bilo v teoretični fiziki vse lepo pojasnjeno in razrešeni vsi problemi. Reševanje kvantno mehanskih enačb (npr. Schroedingerjeve enačbe) se lahko zaplete že pri enem samcatem elektronu, kaj šele pri tako kompleksnih sistemih, kot so celice. Pa še vprašanje je, če se kvantni efekti kažejo na nivoju dogajanja v celicah.
Če je teorija vsega, naj razloži tudi zavest.
Meni se zdi verjetno, da bo zavest možno razložiti fizikalno, če ne pa vsaj omejiti razne modele ali vsaj priti bližje razlagi.
Zadnjič sem si ogledal zadnje predavanje iz serije predavanj Mechanical Universe (52 - The Quantum Mechanical Universe), v katerem profesor za fiziko na Caltechu Goodstein svojim študentom lepo pove, da četudi bi našli končne enačbe (recimo, da bi temu ravno ustrezala kvantna gravitacija) bi rešitve teh enačb (ki bi popisovale do potankosti vse dogajanje v vesolju) bile vsaj tako kompleksne, kot je kompleksno vesolje samo in ker vesolje samo po sebi že imamo, se iz tega ne bi naučili ničesar novega. Pravi še, da pravi cilj fizike ni v iskanju razlage vsega, temveč ravno nasprotno: cilj je abstrakcija preprostega iz kompleksnega, torej v iskanju (izluščenju) bistvenega na osnovi opazovanja kompleksnih pojavov. Iz tega sledi, da četudi bomo nekoč uspeli poiskati temeljne enačbe, bo rešitev, ki bo pojasnjevala zavest tako kompleksna, da ne bomo imeli ničesar od nje.
Fizikalne osnove zavesti in razne modele je lažje eksperimentalno preverjati, kot teorije kvantne gravitacije.
S tem se ne strinjam, saj bi lahko bilo preverjanje zapletenih modelov (kar gre za pričakovati pri razlagi zavesti – glej zgoraj) ravno tako ali pa še bolj zapleteno.
V času, kvantni mehaniki , specialni in splošni teoriji relativnosti je pridih zavesti ali subjektivnosti in zato naj bi se bilo možno lotiti tega tudi teoretično.
Včasih (Newman) je bilo predpostavljeno, da zavest sproži kolaps valovne funkcije. Sedaj se reče, da to sproži meritev. Vendar, živimo v svetu živih bitij, ki opravijo meritve in ta bitja imajo zavest, verjetno tudi enoceličarji, čeprav je tam logika slabša, vendar zavest naj bi bila.
Pa saj to izhaja že iz Heisenbergovega načela nedoločenosti, vprašljivo pa je, če se kvantni efekti kažejo na nivoju dogajanja v celicah (kakor sem že zgoraj omenil).