Brain storming

[zbe]

V bistvu niti ne zatopim kaj je vprasanje glede spektralnih crt. Sem pa dobil obcutek, da bi tale link lahko pomagal:

http://en.wikipedia.org/wiki/Doppler_broadening

[Rozman]

Predlagan link govori o premiku spektralnih črt zaradi termičnega gibanja molekul. Pri opazovanju hitrosti molekul na soncu, drugih zvezdah ali galaksijah pa nimamo le termičnega gibanja ampak tudi gibanja molekul zaradi turbulenc v koroni, zaradi vrtenja zvezd ali galaksij in tako naprej. Te hitrosti dosegajo tisoče in tisoče km/s. Širina spektralne črte je v razredu deset na minus peto nanometra, zato že hitrosti deset km/s premaknejo spektralno črto za celo širino spektralne črte, prej navedene hitrosti pa za stotine in tisoče širine spektralne črte. Različne hitrosti molekul bi torej ustvarjale spektralno črto na tako širokem področju, da bi s tem spektralna črta postala nezaznavna. Spektralna črta je lahko zaznavna, če hitrost izvora svetlobe vpliva na frekvenco svetlobe, ne pa na njeno valovno dolžino.

[derik]

Predlagan link govori o premiku spektralnih črt zaradi termičnega gibanja molekul. Pri opazovanju hitrosti molekul na soncu, drugih zvezdah ali galaksijah pa nimamo le termičnega gibanja ampak tudi gibanja molekul zaradi turbulenc v koroni, zaradi vrtenja zvezd ali galaksij in tako naprej.

Isti link omenja tudi turbulence: For a fully developed turbulence, the resulting line profile is generally very difficult to distinguish from the thermal one.

Te hitrosti dosegajo tisoče in tisoče km/s. Širina spektralne črte je v razredu deset na minus peto nanometra, zato že hitrosti deset km/s premaknejo spektralno črto za celo širino spektralne črte, prej navedene hitrosti pa za stotine in tisoče širine spektralne črte.

A lahko podaš kakšno formulo, na podlagi katere si prišel do tako velikih vrednosti?

Različne hitrosti molekul bi torej ustvarjale spektralno črto na tako širokem področju, da bi s tem spektralna črta postala nezaznavna. Spektralna črta je lahko zaznavna, če hitrost izvora svetlobe vpliva na frekvenco svetlobe, ne pa na njeno valovno dolžino.

Nisi še razložil, kako naj bi se spektralne črte zamaknile v temno področje.

[Rozman]

Vidna svetloba ima valovno dolžino okrog pol mikrometra. Širina spektralne črte je v razredu deset na minus četrto do deset na minus peto nanometra. Širina spektralne črte je torej deset na minus sedmo do deset na minus osmo krat krajša od celotne valovne dolžine svetlobe. Sprememba valovne dolžine svetlobe na ponoru deljeno z valovno dolžino bi zaradi hitrosti izvora svetlobe po aktualni fizikalni doktrini morala biti v razredu 'v' deljeno s 'c'. Če se 'v' spremeni za 10 m/s, to je za deset na minus sedmo do deset na minus osmo svetlobne hitrosti, bi se valovna dolžina spektralne črte na ponoru premaknila za eno širino spektralne črte.

[derik]

Širina spektralne črte je v razredu deset na minus četrto do deset na minus peto nanometra.

Kaj je fizikalno širina spektralne črte?

[Rozman]

Širina spektralne črte so tiste valovne dolžine svetlobe, kjer ne opažamo fotonov, kjer je v svetlobnem spektru tema.

[shrink]

Ta tema je izpadla ob problemih z bazo Kvarkadabre. Trema je opisovala izvor svetlobe, ki se približuje ponoru svetlobe. V dosedanji razpravi je bilo ugotovljeno, da se EM valovi svetlobe, gledano iz izvora, od izvora oddaljujejo s svetlobno hitrostjo, ponor pa se izvoru približuje s hitrostjo 'v'. Vsota hitrosti kaže, kot da EM val zadene ponor s hitrostjo (c+v). Tudi energija, ki jo ustvari foton na ponoru je ekvivalentna hitrosti svetlobe (c+v). Po drugi strani uradna fizika ugotavlja, da EM val v ponor zadene s hitrostjo 'c'.

Čista laž! Nihče se ni strinjal s tabo, da je kakorkoli kršena teorija relativnosti oz. da je karkoli narobe z ugotovitvami uradne fizike!

V tej temi je ostalo odprto vprašanje preproste, enoumne in logične pojasnitve tega pojava, na način kot se pojavi pojasnjujejo v pedagoškem procesu. Tu se pričakuje en odstavek teksta, ki bo tako prepričljiv, da mu ne bo možno ugovarjati.

Ponor naj bi opažal, da EM val na ponor prispe z manjšo valovno dolžino, kot je izsevana valovna dolžina na izvoru. Valovno dolžino na ponoru je možno meriti, vendar v fiziki ni poznano, da bi bila že opravljena taka meritev valovne dolžine, kjer rezultat meritve ni odvisen od frekvence svetlobe ampak le od valovne dolžine. Manjšanje valovne dolžine na ponoru ostaja torej hipotetično.
Tudi sicer je hitrost svetlobe na ponoru v različnih okoliščinah (gibanje izvora, gravitacijska polja, mediji, …) možno enoumno meriti z ločeno meritvijo frekvence in valovne dolžine svetlobe na ponoru, vendar v strokovni literaturi ni člankov, ki bi kazali na to, da bi bila taka meritev opravljena, kljub temu, da bi bila taka meritev stroškovno zanemarljiva glede na stroške meritev v Cernu ali na satelitih Soho ali Kepler.

Ah, ah, ah, dobil si vsa potrebna pojasnila, ki povsem zadoščajo še tako strogim pedagoškim kriterijem; samo zate bom še enkrat objavil Anivillerjeve odgovore:

Aja zdaj razumem kaj te muci... tvoj problem seveda ni simetricen. Izvor in ponor nista v enakovrednem polozaju, smer svetlobe naredi razliko (ali se ti svetloba priblizuje ali oddaljuje). Tukaj sploh ni nobenega govora o relativnosti, isto se zgodi ze tudi pri klasicnem dopplerjevem pojavu. Izvor odda M valov, ponor pa absorbira teh M in se N, ki jih je izvor oddal prej. To da en dobi vec valov kot drug odda je z drugimi besedami povedano, da frekvenca na izvoru ni enaka kot frekvenca, ki jo zaznava ponor (Dopplerjev pojav). To ni nic spornega ampak fizikalno dejstvo: ponor "pozira" prevec valov in s tem dohaja izvor (scasoma bo porabil vso "prednost" v valovih ki so bili v prostoru vmes - takrat ko se srecata). Relativnost tukaj kaj dosti ne spremeni. Svetlobna hitrost je se res na obeh straneh enaka ampak do spremembe zaznane frekvence vseeno pride (izraz je nekoliko drugacen zaradi raztegnitve casa ampak efekt je kvalitativno podoben).
Ce se postavis v izvor, vidis odhajat valove s svetlobno hitrostjo pri svoji frekvenci oddajanja in ce se postavis v ponor vidis prihajat valove ravno tako s svetlobno hitrostjo vendar visjo frekvenco. Situacije ne mores smatrat za simetricno, ker v enem primeru svetloba odhaja, pri drugem pa prihaja, kar ni isti pojav.

Pri svetlobi je res nekoliko drugace kot pri ostalih primerih. Pri Dopplerjevemu pojavu v mediju (zvok,...) se v principu gibljes glede na valovanje: relativna hitrost prejemnika glede na valovanje je vecja od relativne hitrosti izvora glede na valovanje, valovna dolzina pa ostane ista. Pri svetlobi je hitrost valovanja vedno c. Imas pa dva dodatna efekta. En efekt je skrcitev dolzin: gibajoci opazovalec vidi razdalje krajse kot mirujoci. Seveda je zaradi relativnosti vseeno kdo se premika, tako da je efekt simetricen: tisto kar se giblje glede na tebe je vedno videti krajse. Po drugi strani imas podaljsanje casa: v zadevah ki se glede na tebe gibljejo vedno vidis cas teci pocasneje kot na svoji uri. Tukaj je tudi simetricno (drugim tece cas vedno pocasneje kot tebi). To izgleda protislovno (paradoks dvojckov) ampak ni, ker vsak opazovalec vidi dogajanje iz svojega stalisca in iz drugega koordinatnega sistema - ni razloga da bi morala videti isto, ce nimata iste hitrosti. To je tako kot perspektiva: ce imas dva cloveka na razdalji 100m, bo vsak rekel "jaz sem vecji od njega". Pa vendar imata oba prav - vsak iz svojega opazovalisca.

Za relativisticni Dopplerjev pojav je zelo vazno da vse kolicine gledas iz istega opazovalisca, drugace je vse narobe. Oznacujmo z \(\nu_0=c/\lambda\) nominalno frekvenco izvora in \(\nu\) frekvenco ki jo opazi sprejemnik.

Oddajnik vidi tole:
Sprejemnik prepotuje razmik med dvema valovnima frontama v casu \(t=\frac{\lambda}{c+v}\) PO URI ODDAJNIKA. Po uri sprejemnika pretece le \(\tau=\frac{1}{\gamma} t=\frac{\lambda}{c+v}\sqrt{1-(v/c)^2} (\gamma=\frac{1}{\sqrt{1-(v/c)^2}}\)=lorentzov relativisticni faktor, ki pretvarja cas med sistemoma, ki se relativno gibljeta s hitrostjo v). Frekvenca je reciprocna vrednost nihajnega casa, torej sprejemnik vidi frekvenco \(\nu=1/\tau=\frac{c}{\lambda}\sqrt{\frac{1+v/c}{1-v/c}}=\nu_0\sqrt{\frac{1+v/c}{1-v/c}}\). Ta koren je faktor zvisanja frekvence (malo sem izpostavljal in razstavljal da se lepse vidi).

Sprejemnik vidi tole:
Tokrat mi mirujemo, oddajnik se pa giblje s hitrostjo v proti nam. Ko vidimo da na oddajniku pretece cas \(\tau=\frac{1}{\nu_0}\), v katerem odda oddajnik en val, pri nas mine cas \(t=\gamma \tau=\gamma/\nu_0\). V tem casu "t" prepotuje svetloba razdaljo ct, oddajnik pa vt, torej je razdalja med valovnima frontama \(\lambda'=(c-v)t\), kar ni ista valovna dolzina kot jo opazimo iz oddajnika. Po drugi strani mi vidimo svetlobo potovat s hitrostjo c, torej je frekvenca opazenega valovanja zvezana z valovno dolzino tako kot ponavadi, \(\nu=c/\lambda'\). Ce to poracunamo, vidimo:
\(\nu=\frac{c}{(c-v) t}=\nu_0\frac{\sqrt{1-(v/c)^2}}{1-v/c}=\nu_0\sqrt{\frac{1+v/c}{1-v/c}}\).

Vidimo da ni nobenega protislovja. Oddajnik vidi, da sprejemnik hitreje srecuje fronte zaradi svoje hitrosti, ampak jih po svojem casu zaznava nekoliko pocasneje kot to izgleda iz oddajnika. Sprejemnik ze v osnovi vidi oddajnik oddajat valove pocasneje (valovanje se proizvaja po uri v oddajniku, ki jo sedaj vidimo teci pocasneje kot svojo), vidimo pa vseeno visjo frekvenco, ker oddajnik lovi valovne fronte in je zato valovna dolzina krajsa. Opazovalec in sprejemnik se torej strinjata glede tega kaksno frekvenco vidi sprejemnik, cetudi je njun pogled na dogajanje nekoliko drugacen. To je osnoven napredek relativnosti: zna upostevat efekt razlicne lokacije opazovalca s casovnimi efekti vred. Zelo moras pazit, da so vse kolicine merjene iz istega opazovalisca. Ce vzames razdaljo ki jo izmeri izvor in cas ki ga izmeri opazovalec in ju delis, dobis nekaj kar nima nobenega smisla. Meritve pri razlicnih hitrostih so med seboj neskladne ker opazujejo z razlicnih vidikov - ravno tako kot ne mores sestavit nepopacene fotografije iz dveh fotografij, posnetih iz razlicnih smeri. Zato sem tudi takoj na zacetku opozoril, da je zelo pomembno na kateri strani meris cas in frekvenco.

Upam da to razjasni vprasanja... poskusil sem razlozit cim bolj po domace, formule so pa da pokazem da teorija dejansko ni protislovna in da razlicni vidiki istih dogodkov ne pokvarijo rezultatov.

Tocno tako, razdalja med valovno fronto in prejemnikom se res spreminja s hitrostjo c+v ampak to ni hitrost svetlobe. To ni hitrost gibanja nobene snovi ali informacije, ampak neka posredno izracunana kolicina.

Trditev, da so vse hitrosti manjse, kvejcemu enake svetlobni hitrosti, velja za hitrosti v fizikalnem pomenu besede (torej, spremembe polozaja v casu, merjene GLEDE NA OPAZOVALCA - glede na sredisce njegovega koordinatnega sistema). Mogoce je to premalokrat poudarjeno. Hitrost svetlobe (kako hitro se valovne fronte premikajo glede na izvor) izmeris kot c, hitrost prejemnika izmeris kot v, oba spostujeta zakone relativnosti. Razlika ali vsota teh dveh hitrosti ne meri hitrosti enega objekta glede na drugega ampak neko relacijo treh objektov (kako MI vidimo spremembo razdalje med prvim in drugim objektom). Nimas nekega konkretnega objekta za katerega lahko reces da POTUJE s to hitrostjo (kar vemo da ni mogoce). Skrajni primer tega je ce posljemo dva curka svetlobe v popolnoma nasprotnih smereh. Razdalja med njima se povecuje s hitrostjo 2c ampak to sta locena pojava, ki nimata vzrocno-posledicne povezave, nic ne potuje med zacetkom prvega in drugega curka. Gre za podoben koncept kot pri tem da postavis en ogromen stadion, das ljudem v roke svetilke, das v sredino stadiona dirigenta in reces da ko jih dirigent pokaze, morajo prizgati svetilko. Ce dirigent dovolj hitro zamahne in s tem zaporedoma pokaze na vse obiskovalce, bo videl potovati "val" svetlobe vzdolz stadiona lahko tudi z nadsvetlobno hitrostjo. Pa vendar ni nicesar kar potuje od soseda do soseda: dogodki so neodvisni (sinhronizirani so preko svetlobe, ki potuje od dirigenta proti ljudem na stadionu, ki pa gre lepo s hitrostjo c). Se kup takih sprememb nekih razdalj v casu si lahko izmislis, ki niso hitrost, ki jo lahko pripises kakemu objektu. Ena izmed takih kolicin bi bila recimo casovna sprememba skupne dolzine vseh svincnikov na svetu... ima enote hitrosti, pa vendar nic ne potuje.

Edini nacin meritve dejanske hitrosti oddaljevanja dveh objektov je, da se postavis v enega izmed njiju. V tvojem primeru meris hitrost svetlobe glede na sprejemnik - postavit se moras v sprejemnik (v koordinatni sistem svetlobe pac ne mores ker ne more glede na opazovalca svetloba nikoli mirovat - to je izjema ker je pac mejni primer).

Upam da to razjasni dilemo.

Rezultati ločene meritve frekvence in valovne dolžine svetlobe iz različnih virov svetlobe pa bi enoumno in dokončno odgovorili na vprašanje o hitrosti svetlobe. Več: http://www.anti-energija.com/Hitrost_svetlobe.pdf

Saj ni iluzija, cisto res je, samo ne predstavlja gibanja. Ti meris in vidis nekaj kar ni hitrost nobenega objekta ampak neka sicer podobna kolicina, ki pa nima istega pomena.

Videnji si ne nasprotujeta, gre za isti dogodek opazovan iz drugacnega izhodisca, zato izgleda drugace. To je res tako kot bi rekel da imas nasprotujoci videnji, ce en clovek trdi da vidi avto z rdecimi lucmi, drugi pa z belimi, ce ga gledata en od zadaj in en od spredaj. Se posebej sem pokazal da ni nobenega protislovja, da oba pogleda dasta iste rezultate.

Meritev valovne dolzine loceno od frekvence bi samo reproducirala rezultat, ki ga je dal ze poskus z Michelsonovim interferometrom: svetloba ne potuje po mediju, ki bi ga imeli za izhodisce, zato je svetlobna hitrost pac taka kakrsna je in je zveza med valovno dolzino in frekvenco itak enolicna. Predstavljaj si, da zapavzas vesolje za trenutek med tem ko k tebi prihaja svetloba iz gibajocega se izvora. Fizikalno je popolnoma irelavantno ali je videno elektromagnetno polje ki prihaja prislo iz gibajocega izvora ali pa je bilo izsevano na tistem mestu... Maxwellove enacbe so lokalne in jih ne briga od kod prihaja svetloba - saj niti ne delajo z zarki ampak s poljem (E in B v vsaki tocki prostora). To je vec kot 100 let stara stvar: Maxwellove enacbe, ki vemo da so pravilne, direktno pokazejo da je hitrost svetlobe ena sama, karkoli drugega bi pomenilo, da imas neko carovnijo po kateri si svetloba zapomni od kod prihaja in kdo jo je naredil.

V principu razlicni svetlobni senzorji delajo na razlicnih principih (od resonancnih pojavov, kjer je vazna frekvenca, do prostorske interference, kjer v bistvu bolj gledas valovno dolzino, vecinoma pa itak gledas vsaj priblizno oboje). Ce bi bila kakrsnakoli razlika v valovni dolzini pri isti frekvenci, bi se ze zdavnaj pokazale motece in nepojasnljive razlike v meritvah iste zadeve z razlicnimi instrumenti, pri vecini opticnih meritev. Ker v stoletju takih in drugacnih opticnih meritev ni bilo niti sledu o kaksnih napakah lahko mirno verjames da meritev valovne dolzine da vrednost, ki jo pricakujemo. Ze brezpogojno dejstvo, ki sledi iz teorije bi ti moralo biti dovolj da sprejmes relativnostno teorijo, cetudi je morebiti ne razumes (verjemi, nisi edini). Teoreticna fizika ni kar tako, nekonsistentnost teorije bi se nemudoma pokazala na mnogo koncih (ni le en pojav v igri ampak kup razlicnih efektov, ki vsi kazejo na pravilnost).

***

Drugače pa so tvoji teksti en navaden bla, bla, bla; kar preberi si še enkrat odgovor prof. Rosine, ki ga sam citiraš na svojih straneh.

[derik]

Rozman, se mi zdi, da delaš miselno napako glede fizikalne narave spektra. Ti praviš, da bi moral biti spekter po veljavni svetlobni teoriji razmazan, ker bi bili žarki določene barve zaradi turbulenc na Soncu na široko raztreseni po spektru. Pozabljaš, da je spekter le način prikaza meritve. Bela sončna svetloba je enakomerna zmes žarkov različnih barv. Če so bili ti žarki na izvoru videti drugačne barve, s stališča spektra ni pomembno, ker so vsi naključno enakomerno premaknjeni. Enako število zelenih žarkov je pomodrelo kot modrih pozelenelo, spektrometer pa jih je lepo razvrstil v spekter glede na trenutno barvo, ne pa glede na originalno. Temne spektralne črte pa pomenijo le to, da tista barva manjka, ker je bila na poti proti Zemlji absorbirana. Po absorbciji pa termična gibanja in turbulence na Soncu ne morejo več vplivati na valovno dolžino žarka. Temne črte so barve, ki manjkajo.

[Rozman]

Shrink, pohvaljen da si objavil Anivillierov odgovor, ki je odlično izhodišče za razpravo na to temo. Da se izogneva demagogiji imam zate eno preprosto vprašanje: Ali podpiraš izvedbo meritve, ki bi merila vpliv hitrosti izvora svetlobe na spremembo valovne dolžine svetlobe na ponoru tako, da je rezultat meritve ni odvisen od frekvence svetlobe ampak le od valovne dolžine svetlobe. Rezultati take meritve bi namreč zdesetkali skeptike o teoriji relativnosti.

Derik, govorim o spektralnih črtah, ki jih ustvarjajo molekule na izvoru svetlobe in nosijo 'podpise' teh molekul.

[derik]

Rozman, v tisti svoji knjižici Zastrto vesolje imaš napako tudi pri razlaganju, kako naj bi astronavti v vesoljski ladji, ki se giblje s hitrostjo blizu c, videli razdalje na ladji popačeno. Sem opazil, ko je še bila dostopna na internetu. A lahko tukaj objaviš tisti odstavek?

[Rozman]

Knjigo Zastrto vesolje imajo na izposojo skoraj v vseh knjižnicah. Delov knjige ne bi rad objavljal, čeprav najbrž še ne bi s tem kršil dogovora z založnikom.

[derik]

Za potrebe diskusije je normalno in dovoljeno navajati krajše citate iz knjig. A ker pač nočeš, naj navedem po spominu. V svoji knjigi praviš, da PTR ne drži, ker bi po njej morali astronavti na vesoljski ladji, ki se giblje s hitrostjo blizu c, videti razdalje na svoji ladji popačene tako, da bi bile stranice monitorja, ki ležijo v smeri vožnje, skrajšane. Kvadrati bi postali pravokotniki.

[shrink]

Shrink, pohvaljen da si objavil Anivillierov odgovor, ki je odlično izhodišče za razpravo na to temo. Da se izogneva demagogiji imam zate eno preprosto vprašanje: Ali podpiraš izvedbo meritve, ki bi merila vpliv hitrosti izvora svetlobe na spremembo valovne dolžine svetlobe na ponoru tako, da je rezultat meritve ni odvisen od frekvence svetlobe ampak le od valovne dolžine svetlobe. Rezultati take meritve bi namreč zdesetkali skeptike o teoriji relativnosti.

Nikakršne demagogije ni prisotne: si si pač izmislil, da se strinjamo, da se EM valovi v obravnavanem primeru širijo s hitrostjo v+c. Anivillerjevi odgovori pa očitno niso zalegli in še vedno ne razumeš, da ni nikakršnega protislovja, da so vsa opažanja v skladu z razlagami uradne fizike in da pravzaprav ni potrebnih nobenih dodatnih eksperimentov. In tudi očitno ne zaleže odgovor prof. Rosine, ki jasno pravi: "Ker elektromagnetne valove (svetlobo) podaja naprej lokalno elektromagnetno polje, je recipročna valovna dolžina sorazmerna s frekvenco (f = c/λ) in je ne more diktirati oddaljeno gibajoče se svetilo neodvisno od frekvence. Valovna dolžina in frekvenca nista neodvisni, sicer bi bil svet čisto drugačen."

Za potrebe diskusije je normalno in dovoljeno navajati krajše citate iz knjig. A ker pač nočeš, naj navedem po spominu. V svoji knjigi praviš, da PTR ne drži, ker bi po njej morali astronavti na vesoljski ladji, ki se giblje s hitrostjo blizu c, videti razdalje na svoji ladji popačene tako, da bi bile stranice monitorja, ki ležijo v smeri vožnje, skrajšane. Kvadrati bi postali pravokotniki.

Saj smo na forumu ta primer že podali kot eklatanten dokaz za to, da Rozman ne razume osnov PTR. Bom še enkrat objavil svoj post, ki sem ga podal v prejšnji izgubljeni temi:

Brez dvoma se je Aniviller izredno potrudil, kar je res za občudovati. A vendar bi jaz imel tukaj eno pripombo glede učinkovitosti razlaganja. Postavil se je na stališče dokazovanja pravilnosti veljavne teorije (ker Rozman baje dvomi vanjo), namesto, da bi se osredotočil na to, v čem je tukaj bisto napačnega razumevanja.

Kot je imel navado reči nek moj srednješolski profesor, je meso najslajše ob kosti, a mnogi se žal ne potrudijo tako globoko. Večini je stvar jasna, čeprav je sploh ne razumejo. Sam sem opazil, da se največ naučim ravno na primerih, ko kdo vztrajno razlaga "novo interpretacijo" uradne teorije, recimo kakšen perpetum mobile ali pa nadsvetlobno hitrost. Če ga posmehljivo zavrnem, ker je pač jasno, da to ne more držati, nimam od tega nobene druge koristi kot lažni občutek lastne pomembnosti. Če pa ga pozorno poslušam, včasih opazim podrobnosti, na katere sam nikoli prej sploh nisem pomislil in ki razgalijo moje napačno razumevanje pojava že od samega začetka.

Tako jaz razumem tisto pedagoškost, ki jo pogreša Rozman. Najprej je treba definirati problem. Mogoče ste opazili na raznih javnih predavanjih, ko pride iz občinstva vprašanje, ki ga večina slabo sliši in še manj razume. Predavatelj običajno kljub temu nekaj odgovori. Se pa najdejo tudi taki predavatelji, ki najprej na glas ponovijo vprašanje in ga obenem formulirajo bolj natančno, šele potem se spravijo odgovarjati. To je seveda bolj zahtevno, a tudi veliko bolj učinkovito.

V Anivillerjevi razlagi vidim vso potrebno "pedagoškost", ki jo je bil sicer Rozman deležen tudi v preteklosti (tudi preden se je pojavil na forumu - Jure, npr., je nad njim obupal), ampak kaj ko Rozmanu ni moč ničesar dopovedati in vztraja na lastnem zgrešenem razumevanju relativnosti in vsega, kar je s tem povezano. Reprezentativen primer njegove nezmožnosti razumevanja osnovnih konceptov relativnosti je tale tekst (iz njegove strani - nekoč sem že copy/paste-al na forum):

Ljudje se skupaj z našo galaksijo zelo hitro oddaljujemo od središča vesolja, kjer se je dogodil velik pok. Gibljemo se kot posledica velike eksplozije in velikih pospeškov snovi ob velikem poku, iz katere smo ustvarjeni.

Po teoriji relativnosti bi zaradi velike hitrosti morali opažati spremembo dimenzij kvadratne plošče, ko jo obračam v roki.

Ploščico na primer lahko obračamo v rokah tako, da se enkrat dogaja skrajšanje stranice »a«, enkrat skrajšanje ploščice po diagonali, enkrat skrajšanje stranice »b«.

Po teoriji relativnosti bi se mora oblika kvadratne ploščice izdatno spreminjati iz kvadrata v pravokotnik in romb, kadar ploščico obračam v roki.

Ker v resnici ne zaznam spremembe oblike keramične ploščice, ko jo obračam v rokah, lahko sklepam, da posebna teorija relativnosti govori kvečjemu o projekcijah, ki bi jih videl nekdo iz drugega sistema opazovanja, ne pa o resničnih spremembah dimenzij kvadratne ploščice.

Kako takemu človeku dopovedati, da so njegova izhodišča napačna, da ne razume osnov in da problemov, ki jih on vidi, v resnici sploh ni?

In seveda, če problema ni, ga niti ni treba definirati.

[Rozman]

Shrink, ali si mi pripravljen sodelovati pri iskanju meritve valovne dolžine svetlobe, ki prihaja iz gibajočega vira svetlobe, merjeno tako, da rezultat meritve ni odvisen od frekvence svetlobe. Taka meritev namreč neposredno pokaže ali se na ponoru zaradi hitrosti izvora svetlobe spreminja valovna dolžina svetlobe.

[shrink]

Rozman: Išči pomoč pri somišljenikih.