Roman napisal/-a:Rock napisal/-a:Razpravljanje mora biti v okviru teme: trditve + argumenti zanje.
Načelno da, ampak pogovor se redkokdaj (pravzaprav nikoli) drži rdeče niti.
Vsak naj stori čimvečji korak v pravo smer.
Ponavljanje stavkov, stavki izven teme, nerazumljivi stavki - ne spadajo v topik.
------------
Ja. In kako se presoja razumljivost? Mimogrede, nad bargovim smetenjem se nisi nikoli pritožil. Tudi nad njegovo žaljivostjo ne. Tudi to sodi k dvojnim merilom.
Mislim, da je bargo poseben primer.
Napačno presojaš.
-----------
Itak, ker ti moje sodbe pač niso všeč. Kaj pa argumenti, ki jih sicer zahtevaš od drugih? Tudi to sodi k dvojnim merilom.
Argumenti so velevažni. Substanciraj svoje izjave, in se bom zamislil nad njimi.
Zanesljivo vsako ponudbo novot najprej vrednostno presodim v okviru svojega dotedanjega znanja.
------------
Kaj pa, če bi bilo treba tvoje dotedanje znanje razširiti ali popraviti?
Kakšno vprašanje! Prav zaradi te nuje!
Sedaj se začenjaš spraševati, potem ko si bil nasprotno stališče nepremišljeno zavrnil?
-----------
Ničesar ne zavrnem nepremišljeno. In če sem kaj zavrnil, bi od tebe pričakoval nasprotne argumente. Pa jih, kot po navadi, nisem dobil. Ne ljubi se mi brskati nazaj, katero stališče pa sem zavrnil? Osveži mi spomin.
Enako se tudi meni ne ljubi.
Malce pozno, bi rekel.
----------
Nikoli ni prepozno.
Vsekakor bolje kot nikoli.
Zopet napačno presojaš.
----------------
Spet ti ni všeč moja ugotovitev. A to ne pomeni, da ni resnična.
Še manj je dokaz za nasprotno.
Ker se zmota (v okviru trditev, zaključka) hitro zgodi, je potrebno argumente izredno ceniti.
------------------
Ja, ampak govora je bilo o razbiranju, kdaj ti kdo želi pomagati. Omenjeno strastno iskanje žalitev te pri tem hudo ovira.
Tu si kapitalno pogrešil.
Ampak, da storim korak naprej, in tvegam oceno (ki pa so jo nekateri sicer pravilno razumeli pred časom, čeprav z besom): mislim, da razumem ogorčenje tebe in nekaterih; a ogorčenje ni utemeljeno; shema ponižno vprašanje nevednega učenca in vase zaverovani odgovor provincialnega učitelja ni na mestu; dvakrat premisli, predno vprašanje okvalificiraš za odraz neznanja; učenec je izredno vesel odgovora (= kar ga prepriča); če navdušenja ni, bolj velja, 'vprašanje ni nikoli tako neumno, kot je lahko odgovor' kot 'pametnemu zadostuje beseda' - če si sposodim besede znanega humorista.
Si se pa na poseben način dotaknil resnice. Nekateri mišljenjski nasprotniki mi (na mojem področju), ko so argumentacijsko poraženi (v pogledu pravnih ali dejanskih vprašanj), začnejo 'očitati poučevalen stil'.
---------------
Res? Čudno. Tvoj stil sploh ni poučevalen.
Odlično. Si bom zabeležil. Bojim se, da mi bo dokaz prišel še kako prav. (btw, najmanj en forumaš pač nikakor ne deli tvojega mnenja.)
Če se na koncu tvoje prepričanje zgosti v 'neumnost', je jasno, zakaj nesoglasje.
------------
Spet si se izognil svoji odgovornosti za to stanje. Glej, kar naprej kažeš dvojna merila. In potem si užaljen, ko ti jih kdo očita.
Mislim, da odgovor ni potreben.
Ne bi rekel, da imam nerealno visoke zahteve. Se pa strinjam, da odstopajo od povprečja.
-------------
Nerodno pri tem odstopanju je, da želiš ti učitelju predpisati, kaj naj ti pove. Skladno mora biti s tvojimi prepričanji, ne z resničnostjo.
S tem sva se vrnila na prejšnjo temo. - Bom nadaljeval: učitelj mora vedeti toliko več, da takoj prepozna vzroke za 'učenčevo' nezadovoljstvo. Sicer do tega učenca nima statusa 'učitelja'.
Opisane lastnosti prav gotovo ne ustrezajo moji podobi učitelja.
----------------
Seveda ne, to je podoba učenca, ki jo kažeš.
Lahko rečem, da je opisano videz in resnica.
Imam predlog: samokritičnost.
------------
Odlično. Kdaj jo boš pokazal? Da pa ne bo izpadlo žaljivo, navedi primer moje nesamokritičnosti.
Situacija iz neposredno gornjega pasusa.