Fizika včeraj, danes in jutri

Posebna in splošna teorija relativnosti
Odgovori
Rozman
Prispevkov: 1284
Pridružen: 6.10.2005 14:50
Kraj: Tržič
Kontakt:

Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Rozman » 21.6.2017 10:10

Hecen je ta forum. Forumi so zato, da razpravljajo strokovnih vprašanjih, po drugi strani pa širijo znanje. Na tem forumu ni ne enega ne drugega. Shrink pa s svojimi domislicami izraža nelagodje in samo potrjuje nesposobnost obravnavanja fizikalnih tem. To je stanje, ki se ga po vsej verjetnosti ne da spremeniti. Da pa se na forumu vsaj nekaj dogaja, podajam splošen pogled na fiziko (v petih delih) skozi čas.

1/5
Vesolje je zapleten sistem. Fizika ga zna le delno opisati, nekatera področja le empirično. Pogosto nimamo primernih meritev za celovit opis pojava, zato se v fiziki pogosto pojavljajo hipoteze. Atomi na primer so premajhni, da bi jih neposredno in v celoti merili. Pri raziskovanju atoma bo znanost tudi v bodoče odvisna od posrednih meritev, v kombinaciji z miselnimi modeli. Pri ocenjevanju miselnih modelih pa naletimo na ovire.
Kognitivna pristranskost
Kognitivna pristranskost je pojem iz sociologije in opisuje človekovo željo po nekem stanju, kot ga določi vplivna skupina ljudi in ki je aktualno v nekem času. Vzpostavi se neko privzeto razumevanje na primer naravnega pojava in vsaka sprememba od tega razumevanja je v človeški naturi zaznana kot izguba. Sidranje pa je vrsta kognitivne pristranskosti, ki pomeni človeško naravnanost, da se prekomerno zanašamo na ponujene razlage, to je sidra. Ko si človeštvo oziroma fizika ustvari neko sidro, se nadaljnje odločitve sprejemajo tako, da se od njih čim manj oddaljimo, da nova spoznanja interpretiramo okoli privzetega sidra. V primeru fizikalnih hipotez se pojavlja nevarna praksa, da skupina fizikov eno od hipotez razglasi za veljavno, preden jo utemeljijo z objektivnimi meritvami, zaradi česar fizika lahko pride v slepo ulico. Že v antiki je na primer Empedokles menil, da svetloba za svojo pot rabi nek čas, da ima neko končno hitrost, vendar je temu Aristotel nasprotoval. Pri tem je takrat tudi ostalo. Danes se problem avtoritet seli le na druga področja. James Gleick ugotavlja, da nova veda posledično lahko vznikne šele iz vede, ki je krepko zabredla v slepo ulico, ko sidranje ni več mogoče. Fizik Weinberg je leta 1997 izjavil: »Fiziki gradijo daljnoglede in pospeševalnike in satelite in ure in ure presedijo za pisalno mizo in iščejo smisel v podatkih, ki so njih nabrali.« Te podatke je možno sestaviti v mnoge znanstvene paradigme. Posamezna paradigma (veliki pok, hitrost svetlobe, … ) ima vplivne privržence. Na temelju avtoritet lahko ustvari vtis končne resnice. Čez nekaj časa pa se pojavijo novi rezultati meritev, ki motijo aktualno paradigmo, zato znanost sestavi novo paradigmo. Pri tem niti ni nujno, da je nova paradigma boljša od predhodne. Navsezadnje so tudi fiziki samo ljudje.

Uporabniški avatar
vojko
Prispevkov: 10491
Pridružen: 29.5.2004 15:18
Kraj: LIMBUŠ
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a vojko » 21.6.2017 11:17

Rozman napisal/-a:
21.6.2017 10:10
Hecen je ta forum. Forumi so zato, da razpravljajo strokovnih vprašanjih, po drugi strani pa širijo znanje. Na tem forumu ni ne enega ne drugega. Shrink pa s svojimi domislicami izraža nelagodje in samo potrjuje nesposobnost obravnavanja fizikalnih tem. To je stanje, ki se ga po vsej verjetnosti ne da spremeniti. Da pa se na forumu vsaj nekaj dogaja, podajam splošen pogled na fiziko (v petih delih) skozi čas.

1/5
Vesolje je zapleten sistem. Fizika ga zna le delno opisati, nekatera področja le empirično. Pogosto nimamo primernih meritev za celovit opis pojava, zato se v fiziki pogosto pojavljajo hipoteze. Atomi na primer so premajhni, da bi jih neposredno in v celoti merili. Pri raziskovanju atoma bo znanost tudi v bodoče odvisna od posrednih meritev, v kombinaciji z miselnimi modeli. Pri ocenjevanju miselnih modelih pa naletimo na ovire.
Kognitivna pristranskost
Kognitivna pristranskost je pojem iz sociologije in opisuje človekovo željo po nekem stanju, kot ga določi vplivna skupina ljudi in ki je aktualno v nekem času. Vzpostavi se neko privzeto razumevanje na primer naravnega pojava in vsaka sprememba od tega razumevanja je v človeški naturi zaznana kot izguba. Sidranje pa je vrsta kognitivne pristranskosti, ki pomeni človeško naravnanost, da se prekomerno zanašamo na ponujene razlage, to je sidra. Ko si človeštvo oziroma fizika ustvari neko sidro, se nadaljnje odločitve sprejemajo tako, da se od njih čim manj oddaljimo, da nova spoznanja interpretiramo okoli privzetega sidra. V primeru fizikalnih hipotez se pojavlja nevarna praksa, da skupina fizikov eno od hipotez razglasi za veljavno, preden jo utemeljijo z objektivnimi meritvami, zaradi česar fizika lahko pride v slepo ulico. Že v antiki je na primer Empedokles menil, da svetloba za svojo pot rabi nek čas, da ima neko končno hitrost, vendar je temu Aristotel nasprotoval. Pri tem je takrat tudi ostalo. Danes se problem avtoritet seli le na druga področja. James Gleick ugotavlja, da nova veda posledično lahko vznikne šele iz vede, ki je krepko zabredla v slepo ulico, ko sidranje ni več mogoče. Fizik Weinberg je leta 1997 izjavil: »Fiziki gradijo daljnoglede in pospeševalnike in satelite in ure in ure presedijo za pisalno mizo in iščejo smisel v podatkih, ki so njih nabrali.« Te podatke je možno sestaviti v mnoge znanstvene paradigme. Posamezna paradigma (veliki pok, hitrost svetlobe, … ) ima vplivne privržence. Na temelju avtoritet lahko ustvari vtis končne resnice. Čez nekaj časa pa se pojavijo novi rezultati meritev, ki motijo aktualno paradigmo, zato znanost sestavi novo paradigmo. Pri tem niti ni nujno, da je nova paradigma boljša od predhodne. Navsezadnje so tudi fiziki samo ljudje.
Forumi so zato, da razpravljajo o strokovnih vprašanjih,.../
Po tvoji definiciji ta forum ni zate; očitno si ga zgrešil... :lol: :lol:

P.S. Živiš v veliki iluziji, če misliš, da bodo tvoji posti zaradi ogromnih fontov in kričečih barv bolj verodostojni. Podoben si diskutantu, ki v debati kriči in meni, da to prispeva k trdnosti njegovih argumentov ... :lol:

P.P.S. S. Weinberg Ni IZJAVIL tega, kar citiraš 'leta 1997' (»Fiziki gradijo daljnoglede in pospeševalnike in satelite in ure in ure presedijo za pisalno mizo in iščejo smisel v podatkih, ki so njih nabrali.«), ampak je to globoko in preroško misel ZAPISAL v svoji knjigi PRVE TRI MINUTE že leta 1977 (slovenski prevod Knjižnica SIGMA, LJ. 1982, str. 136) :lol:
Zadnjič spremenil vojko, dne 22.6.2017 15:00, skupaj popravljeno 2 krat.

Roman
Prispevkov: 5540
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Roman » 21.6.2017 12:35

Rozman napisal/-a:
21.6.2017 10:10
podajam splošen pogled na fiziko (v petih delih) skozi čas.
Vidiš, to je odlična ilustracija kognitivne pristranosti.

Rozman
Prispevkov: 1284
Pridružen: 6.10.2005 14:50
Kraj: Tržič
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Rozman » 21.6.2017 15:16

2/5

Področje veljavnosti fizikalne zakonitosti
Fizika na osnovi fizikalnih zakonitosti zna opisati mnoge naravne pojave. Pri tem pa lahko pride do druge težave, to je do poznavanja mej veljavnosti take zakonitosti. Fiziki se zadovoljijo s poznavanjem osnovnega pojava, ne dajejo poudarka preverjanju, v kakšnih okoliščinah je neka zakonitost še veljavna, v kakšnih pa ne več. Zato zakonitost uporabljajo tudi v okoliščinah preko meja veljavnosti, kar tudi pripelje do zmot. Tak primer je na primer Newtonov zakon. Fizika ni raziskala na primer ali Newtonov zakon F = m . a (sila je masa krat pospešek) velja za poljuben pospešek.

Preverjanje hipotez
Kadar fizika nečesa ne zna natančno pojasniti, si izbere hipotezo, na primer, da je elektron kroglica z Lorenzovim polmerom elektrona. Čez nekaj časa fizika na primer elektron deklarira drugače, kot neskončno majhen delec, kot točko, ob seveda končni masi elektrona. Točka z maso ima za posledično neskončno specifično maso elektrona. Namesto preuranjenih hipotez bi bilo v fiziki primerneje zapisati, da ima fizika za neko hipotezo še premalo in preskromne meritve. Primerneje bi bila izjava, da fiziki premera elektrona ne zna izmeriti.
Če pa fizika že izpostavlja hipoteze, pa morajo biti podvržene stalnemu in vsestranskemu preverjanju. Vesolje je proizvod lastnosti prostora, pri katerem ne opažamo sprememb. Dielektričnost in permeabilnost prostora na primer opažamo vedno enaki. V izbranem sistemu opazovanja je vedno enaka tudi hitrost svetlobe in tako naprej. Te 'stalnice' enoumno določajo pojave v naravi, ki jih v fiziki skušamo opisati z naravnimi zakoni. Naravni pojav, ki ga na primer opisujejo Maxwellove enačbe, se po naših zaznavah na enak način dogaja vedno in povsod. Zapis Maxwellovega zakona fiziki sicer lahko spremenijo, vendar ne zato, ker smo zaznali, da se je spremenil naravni pojav, ampak zato, ker smo zakone tega pojava bolje spoznali in bolje opisali.
Na osnovi teh vedno enakih pojavov vesolja, ki jih opisujejo fizikalne zakonitosti, se dogaja evolucija vesolja. Evolucija je proces razvoja vesolja. Zakonitosti EM vala so stalnice naravnih pojavov, sam osebek EM vala pa je rezultat evolucije. Val lahko nastaja se preoblikuje in se izniči. Evolucija živih bitij je na primer zapisana v kromosomih živih bitij. Navsezadnje tudi rezultati človeških del pripadajo evoluciji človeka.
Naravni pojavi so med seboj skladni. Pojavi so združljivi, med seboj usklajeni tako, da podpirajo drug drugega. Fiziki obstoj skladnega vesolja včasih naivno pojasnjujejo s srečnim naključjem. Dopuščajo možnost neskončnega števila naključnih vesolj, kjer smo imeli srečo, da je eno, to je naše vesolje, skladno in ima s tem sposobnost obstoja. S hipotezo o nastajanju neskončnega števila vesolj pa fizika stopa na področje filozofije če že ne teologije.
Besedi filozofija in metafizika fizikom vzbudita nelagodje in se ji poskušajo izogniti. Logično preverjanje miselnih modelov, tudi fizikalnih, ponuja ravno filozofija. Pred stoletjem so se fiziki spraševali o obstoju etra. Odločali so se med možnostma: ali obstoj etra, ali v vseh razmerah enaka hitrost svetlobe. Niso pa se vprašali, ali obstaja še tretja izbira. To vprašanje ostaja še vedno odprto. Stalno logično preverjanje fizikalnih modelov ni odvečno in daje rezultate tudi potem, ko ocenjujemo, da je vse jasno.
Matematiki svojo dejavnost iz špekulacij preusmerijo na matematiko tako, da so, čeprav tudi s težavami in omejitvami, opredelili aksiome in se s tem skušali izogniti filozofskim razpravam o izvoru aksiomov. Na postavljenih aksiomih pa se lahko posvetijo predvsem matematiki. Podobno z manj uspeha tudi fiziki skušajo ključna fizikalna dejstva opredelili kot fizikalne aksiome.

Rozman
Prispevkov: 1284
Pridružen: 6.10.2005 14:50
Kraj: Tržič
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Rozman » 22.6.2017 14:55

3/5

Precenjevanje dosežkov raziskav
Pogosto so fiziki kljub obilici nejasnosti prepričani, da je fizika dosegla svoje meje. Nobelovec Richard Feynman pravi, da je srečen, ker živi v obdobju, v katerem je bilo mogoče odkriti osnovne zakone narave. Toda ta čas je po njegovem mnenju minil. Fizik Horgan pa opozarja, da so posamezniki že nekajkrat napovedovali, da ne bo več temeljnih odkritij, na primer ob koncu 19. stoletja. Meni, da so pred znanostjo še velike naloge. Predvsem filozofi fizike menijo, da ne more biti konca fizikalne znanosti, saj njene teorije nadomestijo nove, podrobnejše in boljše. Pravir tega precenjevanja je – poleg človeškega 'ego tripa' – zamenjava realnosti s fizikalnim modelom. Primer: če fizika v nekem trenutku svojega razvoja ugotavlja, da je vesolje oblak med seboj oddaljujočih se galaksij, to še ne pomeni, da se je veliki pok zares zgodil.
Einstein in Bohr sta imela pestre razprave glede kvantne mehanike, kjer se je Einstein nagibal k temu, da moramo kvantno mehaniko razumeti kot še nepopoln opis realnosti. Njegovo razmišljanje je zrelo, kajti samovšečno bi bilo razmišljanje, da smo na področju, ki vsaj posredno izraža toliko mistike, prišli do končne resnice.

Konsistentnost fizikalnega znanja
Nezdružljivost napovedi Schrödingerjeve enačbe z vsakdanjim izkustvom je opazil že sam Schrödinger. Nezdružljivost je opisal v primeru z mačko. Njegov miselni poskus poteka takole: Merilno napravo in mačko zapremo skupaj s stekleničko strupa v škatlo. Merilna naprava meri kvantne vrednosti 'gor' ali 'dol'. Kazalec na merilni napravi povežemo s stekleničko strupa tako, da se bo steklenička razbila in sprostila za mačko smrtonosni strup v primeru, ko se bo kazalec odklonil navzdol. V primeru, ko se bo kazalec odklonil navzgor, pa bo steklenička ostala cela. Po izvedbi meritve po napovedi Schrödingerjeve enačbe mačka ni ne živa in ne mrtva, ampak živa in mrtva hkrati.
V vesolju opažamo trajne in stabilna zveze, ki jih ni možno kršiti, na primer: Če je resnična izjava A, potem ni resnična negacija izjave A. V praksi to pomeni, če je mačka živa, potem ni mrtva. Po drugi strani si ničesar ne predstavljamo, če rečemo da je mačka hkrati mrtva in živa. Delu javnosti se sicer zdi zanimivo magično razlaganje znanosti in v vznesenosti zagovarja, da je mačka živa in mrtva hkrati. Hočejo se poistovetiti s sodobnimi tokovi, pa četudi razlago razumejo v magičnem smislu. Primer mačke zahteva čustveno navezanost fizika na kvantno mehaniko. Za večino smrtnikov pa je primer mačke le opozorilo, da je v kvantni mehaniki še veliko neznanega.

Rozman
Prispevkov: 1284
Pridružen: 6.10.2005 14:50
Kraj: Tržič
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Rozman » 23.6.2017 9:31

4/5

Poglabljanje in širjenje fizikalnega znanja

Omejenost človekovega razuma je ključna ovira za razumevanje naravnih pojavov. Naravne zakone prepoznavamo le do neke mere. Naša sposobnost celovitega dojemanja teh pojavov manjša, kot sposobnost njihovega izkustvenega doživljanja. Evolucija je očitno dala prednost drugemu.

V Maxwellove zakone se na primer poglabljajo in jih razumejo le redki posamezniki. Večina ljudi razmišlja na osnovi 'mita', namesto poznavanja in razumevanja. Med poznavalci pa so deljena mnenja, ali na primer Maxwellovi zakoni dokazujejo v vseh razmerah enako hitrost svetlobe ali ne. Ne dovolj razumljivi predvsem pa premalo prepričljivi opisi naravnih pojavov pa pogosto povzročajo trenja in komunikacijske težave med laično javnostjo in fiziki, ki jih fiziki in javnost dojemajo vsak na svoj način. T.E.Weinert pravi: »Vsiljivost nestrokovnjakov, ki bi brez strokovnega znanja radi soodločali o znanstvenih zadevah, in ki so jo doživeli številni raziskovalci, vodi do močnega, a pogosto neuspešnega odpora.« Nasprotja niso toliko odgovornost laične javnosti, kot je to problem znanosti. Znanost mora svoja odkritja razumljivo predstaviti na več nivojih, od nivoja laične javnosti, do strokovnih člankov. Pri tem pa so zelo pomembne neposredne meritve, take meritve, kjer ni veliko možnosti za različne interpretacije rezultatov. Mnogi modeli opisa zgradbe snovi so za javnost pogosto premalo utemeljeni z neposrednimi meritvami in s tem nerazumljivi. Res je, da mnogi pojavi niso preprosti in jih je težko razumljivo opisati, vendar jih je vseeno možno razumljivo opisati na vseh nivojih. Pri tem pomagajo pedagoške metode s primernim strukturiranjem pojava ter prilagajanjem globine opisa različnim predznanjem in sposobnostim bralca.

Ciklu znanstvenih paradigem se poveča stopnja zaupanja šele po tem, ko so pojavi opisani jasno in razumljivo, tudi za laično javnost. S tem stroka utrjuje neko paradigmo tudi v svojih vrstah in še takrat se pogosto dogodi, da stroka privzame neko paradigmo, ki se v temeljih razlikuje od stvarnega dogajanja v naravi. Medsebojna nezdružljivost mnogih teorij (kvantna mehanika, teorija relativnosti, …) kaže na pomanjkljivo razumevanje pojavov in potrebo po ponovnem in ponovnem presojanju tudi tistega, kar se nam zdi, da je dokončno. V fiziki je močan znanstveni argument, ki v veliki meri odloča o pravilnosti fizikalne teorije, preverljiva napovedovalna moč fizikalne neke teorije. Še bolj pa javnost, pa tudi fizike, prepriča »monetizacija« kakšne teorije, ko neko teorijo privzame »aplikativna znanost«. Ta aplikativna znanost pa je za fizike tako zelo zanimiva, da se v potrditev dvomljivih teorij včasih neupravičeno posluži tudi iluzionističnih trikov o dokazani aplikativni znanosti, na primer posebne teorije relativnosti. Narava ima v rokavu še mnogo skrivnosti, ki ljudem omogočajo veliko užitka pri znanstvenem raziskovanju. Pri tem ni skrbi, da bi teh naravnih skrivnosti zmanjkalo. Več skrbi nam lahko povzroča naša intelektualna dimenzija, ali jih naš človeški intelekt sploh lahko razume, čeprav so nam te naravne skrivnosti ponujate na pladnju. Do kam bo znanost v raziskovanju narave sploh lahko prišla, kakšen odstotek naravnih danosti bo znanosti še dolgo in dolgo zastrt.

Rozman
Prispevkov: 1284
Pridružen: 6.10.2005 14:50
Kraj: Tržič
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a Rozman » 24.6.2017 20:45

5/5

Kako naprej?
V literaturi najdemo veliko sistematičnih in matematično dovršenih člankov o zgradbi snovi. Na prvi pogled bi lahko menili, da jim ni kaj dodati. Leta 1977 sta Peccei in Quinnje odkrila delec axion. Axion je domnevni osnovni delec, ki je brez naboja in vrtilne količine. Delec ni skladen s standardnim modelom snovi, zato pri fizikih, tudi zaradi sidranja fizikov na standardni model, njegovo raziskovanje ni prioritetno, da bi ga dokončno potrdili ali zavrnili.
Fizika lastnosti snovi raziskuje tako, da delce snovi vse bolj razgrajuje na manjše delce in ugotavlja lastnosti teh gradnikov. Molekule razgradi na atome, atome na elektrone in atomska jedra, atomska jedra na nukleone itn. Ta pristop s tujko pojmujemo kot 'top down' pristop.
Možen in v celoti neobdelan je tudi pristop od spodaj »bottm up«, kjer na začetku skušamo najti elementarno obliko osnovne snovne forme in jo povezovati v večje snovne tvorbe. Axion je odličen kandidat za osnovni snovni delec, pri gradnji strukture snovi od spodaj navzgor.
V srednjem veku nihče ni vedel za kraterje na Luni, so se pa zavedali čarovništva. Čarovnice so bile takratna realnost. Primer čarovnic kaže, da so naše zaznave lahko tudi izkrivljene in nimajo nič skupnega z realnostjo. Naše zaznave so vir spoznavanja realnosti, vendar jih moramo preudarno ocenjevati. Če v srednjem veku niso zaznali kraterjev na Luni, seveda niso bili upravičeni trditi, da obstajajo, ker za to niso imeli osnove. Enako neupravičene bi bile njihove trditve, da kraterjev ni. To da ne vedo nič o karatejih na Luni je edina objektivna trditev. Tudi danes moramo biti previdni pri ustvarjanju trditev. Slabost fizike je, da v naravi opazi čuden pojav in prehitro napravi teorijo na primer o temni energiji. Stvarnost ni odvisna od našega dojemanja, zaznave nam dajejo le legitimnost, da zaznano raziskujemo. Če nečesa nismo opazili, ne smemo trditi da nekaj je, na primer posmrtno življenje. Ravno tako pa nimamo nobene osnove, da bi trdili da ga ni. Ko pa nekaj zaznamo, dobimo legitimno osnovo za poglabljanje in oblikovanje bolj ali manj verjetnih spoznanj stvarnosti, kjer pa moramo biti ponižni v smislu, da je spoznanje lahko le bled odsev resnične realnosti.

Uporabniški avatar
celica
Prispevkov: 766
Pridružen: 3.1.2006 22:08
Kontakt:

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a celica » 30.6.2017 10:26

O Rozman kaj pa je bilo tole pisanje.In to piše nekdo ki je Diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani že leta 1973, torej ima za sabo tudi prakso.
Napisano nič konkretnega, večinoma jamranje.
Predlagam ti da opustiš stvari ki ti niso jasne in jih prišparaš za posmrtno življenje, saj velik odstotek naravnih danosti bo Rozmanu še dolgo in dolgo zastrt.

Uporabniški avatar
shrink
Prispevkov: 14100
Pridružen: 4.9.2004 18:45

Re: Fizika včeraj, danes in jutri

Odgovor Napisal/-a shrink » 30.6.2017 20:15

Rozman včeraj, danes in jutri: je bil, je in bo šarlatan. :lol:

Odgovori

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gostov