FIZIKALNA VEDA NA PRAGU PRENOVE
Objavljeno: 12.4.2018 17:57
Čas in hitrosti svetlobe sta pojma, na katerih temelji dobršen del fizike. Trdnost fizikalne vede je odvisna od trdnosti njunih opredelitev. Članek kaže na pomanjkljivosti njunih opredelitev, s tem na potrebo po prenovi fizike.
Uvod
Fizikalna veda postaja vse bolj zapletena. Krog ljudi, ki po znanju in sposobnostih razume trdnost fizikalnih teorij, je vse manjši. V članku pojma časa in hitrost svetlobe skušam opisati kritično in splošno razumljivo. Pojma morda neupravičeno razumemo kot dokončno opredeljena in se z morebitnim pomanjkljivostmi njunih opredelitev ne ukvarjamo.
Čas
Pojem časa je bil v različnih obdobjih različno razumljen. Leibniz in Kant sta menila, da je čas miselni konstrukt, ki zgolj določa zaporedje dogodkov. Newton je v odnosu med maso, silo in pospeškom prepoznal čas kot fizikalno danost. Čas pospeševanja enoumno izhaja iz mase, ki jo pospešujemo in sile pospeševanja.
Tudi čas obhoda Zemlje okrog Sonca je določen z oddaljenostjo Zemlje, njeno maso in privlačno silo Sonca. Halleyjev komet, ki tudi kroži okrog Sonca, se Soncu približa približno vsakih 75 let. Obhodni čas kometa in obliko njegove tirnice določajo masa kometa, njegova energija in privlačna sila Sonca. Čas torej ni le miselni konstrukt.
Teoriji relativnosti[ ] pojmuje čas na svoj način. Hitrost kometa po teoriji relativnosti vpliva na hitrost teka časa na njem. Na kometu po teoriji relativnosti čas teče počasneje kot na Soncu.
Različni hitrosti tekov časa pa ne pomenita, da se komet in Sonce ne srečata sočasno. Tudi če na Soncu in kometu izmerimo različna časa obhoda kometa, s kometa bližino Sonca vidimo hkrati, kot s Sonca bližino kometa.
Izpostavim ključni del vprašanja tako, da se izognem podrobnostim. Zanemarim razdaljo med kometom in Soncem v času srečanja. Srečata se na isti lokaciji. Njuno srečanje je isti dogodek za oba, ki ga zaznavata v isti točki štirirazsežnega prostora. Zaznavata ga na isti lokaciji ob istem času. Sočasnost njunega srečanja je fizikalna danost, ki ni odvisna od računanja oziroma merjenja časa.
V relativnosti brez pomislekov sprejemamo stereotip, da zaradi hitrosti kometa, ura na kometu ob njunem srečanju kaže drugačen čas kot ura na Soncu. To pa je v nasprotju s sočasnostjo njunega srečanja.
Če računanje oziroma merjenje časa ne pokaže sočasnega srečanja, to je istega časa obeh ob dogodku njunega srečanja, to ne ustvari dvoma v sočasnost njunega srečanja. Vprašljiv je način računanja oziroma merjenja časa.
Relativistično pojmovanje časa je v nasprotju s pojmom enega samega dogodka njunega srečanja v skupni točki in opisom tega dogodka z eno samo točko štirirazsežnega prostora.
Hitrost svetlobe
V krožnem optičnem vlaknu kroži foton, kot kaže slika. Foton lahko kroži tudi okrog črne luknje, kjer njegovo pot v obliko krožnice krivi gravitacija črne luknje. V primeru kroženja fotona okrog črne luknje, le-ta kroži s hitrostjo c, v primeru optičnega vlakna pa z zmanjšano hitrostjo, ki jo določa lomni količnik.
Iz točke 0 na sliki sočasno izideta točki A in B, vsaka v svojo smer ter z njima sočasno izide tudi foton. Točki potujeta po krožnici gibanja fotona in v različnih smereh počasi obkrožita krožnico. Po obkrožitvi se foton in obe točki sočasno ponovno srečajo v točki 0.
V času obhoda točk A in B, hitrejši foton napravi N obhodov. Točki na krožnici srečujeta foton. Fotona ne zaznavata, njihova srečevanja spremljamo na logičnem nivoju.
Dve točki, ki obkrožita krožnico, po kateri kroži foton, zaznata različni hitrosti fotona
Točka B, ki se giblje v nasprotni smeri gibanja fotona, sreča foton N+1 krat. Točka A, ki se giblje v smeri gibanja fotona, pa sreča foton N-1 krat.
Obe točki obhod opravita v enakem času. Enak čas je rezultat sočasnosti odhoda točk A in B iz točke 0 ter sočasnost njunega prihoda po obkrožitvi nazaj v točko 0.
Točki (opazovalca na točkah) ugotovita, da točka A zazna manj srečanj s fotonom kot točka B, s tem pa krajšo pot fotona.
Točka A zazna (N-1) krat 'obseg kroga' dolgo pot fotona, točka B pa (N+1) krat 'obseg kroga' dolgo pot.
Točki v enakem času zaznavata različno dolgi poti fotona. Točki zaznavata različni hitrosti fotona. Naše prepričanje o v vseh razmerah enaki hitrosti svetlobe je morda prezgodnje.
Teorija relativnosti
Teorija relativnosti je pogosteje napadana kot druge vede, vse napade pa trdoživo preživi.
Pojave praviloma opisujemo v matematičnem jeziku. Vsak način izražanja (matematično ali naravni jezik) omogoča opisovanje stvarnih stanj ali pa tudi zapisovanje zmot. Tako kot v naravnem jeziku lahko poleg smiselnih opisov opisujem tudi zmote, tudi v matematičnem jeziku lahko zapisujem zmote. V zapisu zmot ne bomo našli formalnih jezikovnih ali matematičnih neskladnosti.
Lorenzevi transformaciji, na kateri sloni teorija relativnosti, ne moremo očitati neskladnosti. To pa še ne pomeni, da teorija relativnosti objektivno opisuje naravne pojave pri velikih hitrostih. Napačna izhodišča (o hitrosti svetlobe), kljub skladnemu matematičnemu zapisu, zmotno opišejo relativnost.
Kritiki teorije relativnosti šibko točko relativnosti praviloma iščejo v matematični neskladnosti, kjer pa je ni. Intuitivno nestrinjanje z relativnostjo izhaja iz dvomljivega izhodišča o hitrosti svetlobe.
V fiziki ne obstajajo neposredne meritve hitrosti svetlobe iz gibajočega svetila, zato fizika teorijo relativnosti utemeljuje posredno. Trdi, da Maxwellove enačbe, kot jih je zapisal Maxwell, izražajo v vseh razmerah enake hitrosti svetlobe, kar ne drži, izjavljajo, da sistem globalne navigacije GPS ne bi deloval, brez osnov teorije relativnosti, čeprav la-ta ni odvisen od zakonitosti teorije relativnosti[12]. Kot dokaz relativnosti omenjamo, razpadni čas muonov, sevanje dvojnih zvezd itn.
Ugovore na gornje utemeljitve sem podrobno opisal v knjižici 'Esej o svetlobi', tu pa podajam le povzetke.
Valovno dolžino EM vala svetlobe določa Rot člen v Maxwellovih enačbah. V tem členu pa ni hitrosti vira ali ponora svetlobe ni ne časa. Posledično valovna dolžina svetlobe ni odvisna od hitrosti svetila. GPS sistem ne more upoštevati hitrosti med GPS satelitom in sprejemnikom na Zemlji, ker se ta hitrost s preletom satelita čez sprejemnik stalno spreminja. Meritve valovne dolžine svetlobe z dvojne zvede ne kažejo sprememb oziroma nihanj valovne dolžine, glede na kroženje zvezd. Enaka prispela valovna dolžina svetlobe z dvojne zvezde ob spreminjajoči frekvenci pa pomeni vpliv hitrosti svetila na hitrost svetlobe. Te pojave je lažje razlagati v prid vpliva hitrosti svetila na hitrosti svetlobe, kot pa v dokaz enake hitrosti svetlobe v vseh razmerah.
Nedvoumen odgovor na ta vprašanja bodo dali le rezultati še neopravljenih meritev. Meritev hitrosti svetlobe iz gibajočega vira svetlobe je izvedljiva, tehnološko ni zahtevna, ni pa še opravljena.
Zaključek
Današnja fizika naravne pojav opisuje zapleteno zaradi dvomljivega razumevanja časa in hitrosti svetlobe. Ko bo izmerjena hitrost svetlobe v raznih okoliščinah, na primer z ločenim merjenjem frekvence in valovne dolžine svetlobe iz gibajočega svetila, se bo fizikalna znanost na teoretični ravni poenostavila.
Nov način razmišljanja o hitrosti svetlobe pa bo zahteval prenovo tudi obstoječe fizikalne vede. Potreba po prenovi fizike pa je razlog za odlašanje pri izvedbi manjkajočih meritev hitrosti svetlobe.
Cel članek je na http://www.frozman.si/pdf/PRENOVA_FIZIKE.pdf
Uvod
Fizikalna veda postaja vse bolj zapletena. Krog ljudi, ki po znanju in sposobnostih razume trdnost fizikalnih teorij, je vse manjši. V članku pojma časa in hitrost svetlobe skušam opisati kritično in splošno razumljivo. Pojma morda neupravičeno razumemo kot dokončno opredeljena in se z morebitnim pomanjkljivostmi njunih opredelitev ne ukvarjamo.
Čas
Pojem časa je bil v različnih obdobjih različno razumljen. Leibniz in Kant sta menila, da je čas miselni konstrukt, ki zgolj določa zaporedje dogodkov. Newton je v odnosu med maso, silo in pospeškom prepoznal čas kot fizikalno danost. Čas pospeševanja enoumno izhaja iz mase, ki jo pospešujemo in sile pospeševanja.
Tudi čas obhoda Zemlje okrog Sonca je določen z oddaljenostjo Zemlje, njeno maso in privlačno silo Sonca. Halleyjev komet, ki tudi kroži okrog Sonca, se Soncu približa približno vsakih 75 let. Obhodni čas kometa in obliko njegove tirnice določajo masa kometa, njegova energija in privlačna sila Sonca. Čas torej ni le miselni konstrukt.
Teoriji relativnosti[ ] pojmuje čas na svoj način. Hitrost kometa po teoriji relativnosti vpliva na hitrost teka časa na njem. Na kometu po teoriji relativnosti čas teče počasneje kot na Soncu.
Različni hitrosti tekov časa pa ne pomenita, da se komet in Sonce ne srečata sočasno. Tudi če na Soncu in kometu izmerimo različna časa obhoda kometa, s kometa bližino Sonca vidimo hkrati, kot s Sonca bližino kometa.
Izpostavim ključni del vprašanja tako, da se izognem podrobnostim. Zanemarim razdaljo med kometom in Soncem v času srečanja. Srečata se na isti lokaciji. Njuno srečanje je isti dogodek za oba, ki ga zaznavata v isti točki štirirazsežnega prostora. Zaznavata ga na isti lokaciji ob istem času. Sočasnost njunega srečanja je fizikalna danost, ki ni odvisna od računanja oziroma merjenja časa.
V relativnosti brez pomislekov sprejemamo stereotip, da zaradi hitrosti kometa, ura na kometu ob njunem srečanju kaže drugačen čas kot ura na Soncu. To pa je v nasprotju s sočasnostjo njunega srečanja.
Če računanje oziroma merjenje časa ne pokaže sočasnega srečanja, to je istega časa obeh ob dogodku njunega srečanja, to ne ustvari dvoma v sočasnost njunega srečanja. Vprašljiv je način računanja oziroma merjenja časa.
Relativistično pojmovanje časa je v nasprotju s pojmom enega samega dogodka njunega srečanja v skupni točki in opisom tega dogodka z eno samo točko štirirazsežnega prostora.
Hitrost svetlobe
V krožnem optičnem vlaknu kroži foton, kot kaže slika. Foton lahko kroži tudi okrog črne luknje, kjer njegovo pot v obliko krožnice krivi gravitacija črne luknje. V primeru kroženja fotona okrog črne luknje, le-ta kroži s hitrostjo c, v primeru optičnega vlakna pa z zmanjšano hitrostjo, ki jo določa lomni količnik.
Iz točke 0 na sliki sočasno izideta točki A in B, vsaka v svojo smer ter z njima sočasno izide tudi foton. Točki potujeta po krožnici gibanja fotona in v različnih smereh počasi obkrožita krožnico. Po obkrožitvi se foton in obe točki sočasno ponovno srečajo v točki 0.
V času obhoda točk A in B, hitrejši foton napravi N obhodov. Točki na krožnici srečujeta foton. Fotona ne zaznavata, njihova srečevanja spremljamo na logičnem nivoju.
Dve točki, ki obkrožita krožnico, po kateri kroži foton, zaznata različni hitrosti fotona
Točka B, ki se giblje v nasprotni smeri gibanja fotona, sreča foton N+1 krat. Točka A, ki se giblje v smeri gibanja fotona, pa sreča foton N-1 krat.
Obe točki obhod opravita v enakem času. Enak čas je rezultat sočasnosti odhoda točk A in B iz točke 0 ter sočasnost njunega prihoda po obkrožitvi nazaj v točko 0.
Točki (opazovalca na točkah) ugotovita, da točka A zazna manj srečanj s fotonom kot točka B, s tem pa krajšo pot fotona.
Točka A zazna (N-1) krat 'obseg kroga' dolgo pot fotona, točka B pa (N+1) krat 'obseg kroga' dolgo pot.
Točki v enakem času zaznavata različno dolgi poti fotona. Točki zaznavata različni hitrosti fotona. Naše prepričanje o v vseh razmerah enaki hitrosti svetlobe je morda prezgodnje.
Teorija relativnosti
Teorija relativnosti je pogosteje napadana kot druge vede, vse napade pa trdoživo preživi.
Pojave praviloma opisujemo v matematičnem jeziku. Vsak način izražanja (matematično ali naravni jezik) omogoča opisovanje stvarnih stanj ali pa tudi zapisovanje zmot. Tako kot v naravnem jeziku lahko poleg smiselnih opisov opisujem tudi zmote, tudi v matematičnem jeziku lahko zapisujem zmote. V zapisu zmot ne bomo našli formalnih jezikovnih ali matematičnih neskladnosti.
Lorenzevi transformaciji, na kateri sloni teorija relativnosti, ne moremo očitati neskladnosti. To pa še ne pomeni, da teorija relativnosti objektivno opisuje naravne pojave pri velikih hitrostih. Napačna izhodišča (o hitrosti svetlobe), kljub skladnemu matematičnemu zapisu, zmotno opišejo relativnost.
Kritiki teorije relativnosti šibko točko relativnosti praviloma iščejo v matematični neskladnosti, kjer pa je ni. Intuitivno nestrinjanje z relativnostjo izhaja iz dvomljivega izhodišča o hitrosti svetlobe.
V fiziki ne obstajajo neposredne meritve hitrosti svetlobe iz gibajočega svetila, zato fizika teorijo relativnosti utemeljuje posredno. Trdi, da Maxwellove enačbe, kot jih je zapisal Maxwell, izražajo v vseh razmerah enake hitrosti svetlobe, kar ne drži, izjavljajo, da sistem globalne navigacije GPS ne bi deloval, brez osnov teorije relativnosti, čeprav la-ta ni odvisen od zakonitosti teorije relativnosti[12]. Kot dokaz relativnosti omenjamo, razpadni čas muonov, sevanje dvojnih zvezd itn.
Ugovore na gornje utemeljitve sem podrobno opisal v knjižici 'Esej o svetlobi', tu pa podajam le povzetke.
Valovno dolžino EM vala svetlobe določa Rot člen v Maxwellovih enačbah. V tem členu pa ni hitrosti vira ali ponora svetlobe ni ne časa. Posledično valovna dolžina svetlobe ni odvisna od hitrosti svetila. GPS sistem ne more upoštevati hitrosti med GPS satelitom in sprejemnikom na Zemlji, ker se ta hitrost s preletom satelita čez sprejemnik stalno spreminja. Meritve valovne dolžine svetlobe z dvojne zvede ne kažejo sprememb oziroma nihanj valovne dolžine, glede na kroženje zvezd. Enaka prispela valovna dolžina svetlobe z dvojne zvezde ob spreminjajoči frekvenci pa pomeni vpliv hitrosti svetila na hitrost svetlobe. Te pojave je lažje razlagati v prid vpliva hitrosti svetila na hitrosti svetlobe, kot pa v dokaz enake hitrosti svetlobe v vseh razmerah.
Nedvoumen odgovor na ta vprašanja bodo dali le rezultati še neopravljenih meritev. Meritev hitrosti svetlobe iz gibajočega vira svetlobe je izvedljiva, tehnološko ni zahtevna, ni pa še opravljena.
Zaključek
Današnja fizika naravne pojav opisuje zapleteno zaradi dvomljivega razumevanja časa in hitrosti svetlobe. Ko bo izmerjena hitrost svetlobe v raznih okoliščinah, na primer z ločenim merjenjem frekvence in valovne dolžine svetlobe iz gibajočega svetila, se bo fizikalna znanost na teoretični ravni poenostavila.
Nov način razmišljanja o hitrosti svetlobe pa bo zahteval prenovo tudi obstoječe fizikalne vede. Potreba po prenovi fizike pa je razlog za odlašanje pri izvedbi manjkajočih meritev hitrosti svetlobe.
Cel članek je na http://www.frozman.si/pdf/PRENOVA_FIZIKE.pdf