Post
by agata » 12.1.2012 4:00
Nekaj besed o naravoslovju, ki ga Shrink tako zelo dobro pozna:Teorije naravne zgodovine ni mogoče ločiti od teorije govorice...gre za za temeljno dispozicijo vednosti, ki ureja spoznanje bitij tako, da jih je mogoče predstaviti v sistemu imen. Na področju, ki ga zdaj imenujemo življenje...so se (raziskave), vse opirale na nekakšen zgodovinski a priori, ki jim je omogočal razpršenost, posebne in nasprotujoče si projekte, ki so prav tako omogočali vse mnenjske debate..Tega a priori ne oblikujejo stalni problemi, ki bi jih konkretni pojavi vseskozi predstavljali kot uganke za človekovo radovednost...ta apriori je tisto, kar v izkustvu dane dobe razloči neko mogoče polje vednosti, definira način bitij objektov, ki mu pripadajo, oboroži vsakdanji pogled s teoretskimi zmožnostmi in določi pogoje, pod katerimi lahko o rečeh vodimo diskurz, ki je pripoznan kot resničen...Kjer je govorica terjala podobnost vtisov, klasifikacija zahteva načelo najmanjše mogoče razlike med rečmi. Toda ta kontinuum, ki tako nastopi v jedru imenovanja, v odprtini med opisom in razporeditvijo, je predpostavljen pred samo govorico, in sicer kot njen pogoj...Pri izdelovanju brezhibne tabele vrst, rodov in razredov je morala naravna zgodovina uporabljati, kritizirati, klasificirati in naposled obnoviti govorico, pogoj možnosti katere je bil prav v tej povezanosti. Reči in besede so zelo strogo prepletene: narava se daje le skozi mrežo imenovanj; narava, ki bi brez takšnih imen ostala nema in nevidna, se blešči daleč za njimi in je vseskozi prisotna onstran te razporeditve, ki to naravo kljub temu ponuja vednosti in jo napravi vidno šele, ko jo povsem prežema govorica.(Michel Foucalt.Besede in reči. Arheologija humanističnih znanosti. SH. Ljubljana. 2010. str. 201-204)