Zadnjič mi je ob branju knjige (vesolje v orehovi lupini), pri razglabljanju o kvantnih fluktuacijah kapnilo, da bi bile le-te lahko izvor gravitacije..
Kako?
Npr.dokaz za kvantne fluktuacije je, da se 2 plošči, ki sta dovolj skupaj malenkost približata in g.Hawkings to razloži kot da je v prostoru med ploščama nekoliko manj fluktuacij, kot izven tega prostora.Fluktuacije zunaj, ki jih je več, povzorčijo izmerljivo privlačno silo med ploščama. (fluktuacij med ploščama in zunaj je neskončno, a jih je med ploščama za končno število manj, kot zunaj - a še vedno neskončno)
Kvantne fluktuacije pa naj bi zapolnjevale ves prostor, tudi vakum - so nekakšna "nevidna" energija, ki spontano nastaja in izginja (par delec-antidelec).
Če pa bi primer z ploščami prenesli na delce, maso bi zgodba šla takole :
- Ko sta 2 delca skupaj, DOVOLJ skupaj, je med njima prav tako manj fluktuacij, kot izven prostora med njuma. To bi povzročilo majhen privlak med njima, a bi bil zelo majhnen v primerjavi z drugimi, močnejšimi silami, ki vladajo med delci. (kot gravitacija med delci, na kvantnem nivoju - zanemarljiva)
- Če pa vzamemo masivno telo, kot je zemlja ali zvezda, pa bližina med delci ustvarja nekakšno "mega" pomankanje fluktuacij, ki jih je sedaj že toliko manj, da se poznajo v večjem merilu in to se na makro nivoju pozna kot privlačna sila (gravitacija) planeta ali zvezde. Saj fluktuacije zunaj zvezde pritiskajo proti vakumu, ki ga povzroča masa..
Bi bile lahko torej kvantne fluktuacije IZVOR gravitacije? Kaj mislite?
Mogoče bi iz tega lahko tudi zaključili, da je celo sam prostor-čas v bistvu "sestavljen" iz kvantnih fluktuacij - oz. JE kvantne fluktuacije.
Sekam čist mem al vsaj razmišljam v pravo smer?
Nisem pa kak ekspert v fiziki, zato se že v naprej opravičujem, če sem kakega pravega fizika užalil z mojo "teorijo"..
Lep dan..
Probleme bi verjetno imel ker je v splosnem kazimirjeva sila odvisna od oblike poleg tega so izracunali da je sorazmerna s 4. potenco razdalje. Tako da ta teorija verjetno ne zdrzi.