Širjenje vesolja in ohranitev energije

[derik]

To, da kaže na začetek, je ena od šibkih točk te teorije, tako da bi bilo bolje iskati izhod iz te zagate.

Niti približno: zagato vidijo samo poduhovljenci.

Implikacije, ki jih ima znanstvena teorija o začetku vesolja, na široko opisuje Hawking v svoji knjigi Kratka zgodovina časa. Cerkev je prvotno nasprotovala teoriji o velikem poku, potem pa le oznanila, da je v skladu z doktrino. Lahko si mislimo, da ji je to priznanje omogočilo ravno dejstvo, da teorija na sami točki začetka odpove in lahko dejansko stvaritev še vedno opravi Stvarnik.

Na znanstvenem kongresu v Vatikanu je Hawking predstavil matematični model, s katerim bi se izognili temu, da ima vesolje začetek. Kot sam pravi, te ideje ni bilo mogoče izvesti iz kakšnih uveljavljenih principov, lahko pa iz estetskih ali metafizičnih vzrokov. Če bi mu torej uspelo dokazati, da vesolje nima začetka, pač pa samo preprosto je, bi bila vloga stvarnika nepotrebna.

[Motore]

Ne razumem, motore, kako lahko opazovanje kaže na začetek? A ni ravno obratno-najprej neka teorija, da jer vesolje pač nekoč nastalo- potem pa eksperimentalni dokaz?

No v tem primeru je malo drugače. V tistem času je bilo vesolje opisano kot statično in šele določena opazovanja so začela izpodbijat to hipotezo, predvsem rdeči premik in sevanje kozmičnega ozadja (ki pa je bilo dokazano po postavljeni teoriji) in naknadno z razvojem optičnih in predvsem radijskih teleskopov dobili dodatne eksperimentalne dokaze za teorijo velikega poka kot najboljši model, ki opisuje naše vesolje.

saj ne rečem, mogoče je nastalo z velikim pokom, samo, kaj pa če bodo nekoč, recimo čez tisoč, let ko bodo
imeli "megatriljonske spektroskope"( to superlativno napravo sem si kar zmislila, lahko ji rečete tudi kako drugače), ugotovili kaj drugega?

Vedno je možnost da ugotovijo kaj novega, vendar trenutnih dokazov še vedno ne bodo smeli spregledati, kar mi daje občutek da je kakšen nov model malo verjeten.

[problemi]

Implikacije, ki jih ima znanstvena teorija o začetku vesolja, na široko opisuje Hawking v svoji knjigi Kratka zgodovina časa. Cerkev je prvotno nasprotovala teoriji o velikem poku, potem pa le oznanila, da je v skladu z doktrino. Lahko si mislimo, da ji je to priznanje omogočilo ravno dejstvo, da teorija na sami točki začetka odpove in lahko dejansko stvaritev še vedno opravi Stvarnik.Na znanstvenem kongresu v Vatikanu je Hawking predstavil matematični model, s katerim bi se izognili temu, da ima vesolje začetek. Kot sam pravi, te ideje ni bilo mogoče izvesti iz kakšnih uveljavljenih principov, lahko pa iz estetskih ali metafizičnih vzrokov. Če bi mu torej uspelo dokazati, da vesolje nima začetka, pač pa samo preprosto je, bi bila vloga stvarnika nepotrebna.

Hawking pove tudi to: "Če je vesolje res samozadostno, nima ne roba ne meje ter ni imelo ne začetka ne konca, potem samo je. Kje je potem še prostor za Stvarnika?" (http://www.kvarkadabra.net/article.php/ ... 7115526385)

Problem, ki ga imajo religije je v absolutnem prostor-času. Iz tega načela/principa izhaja, da je tudi Stvarnik ustvarjen. Ni ničesar "zunaj" prostor-časa, tako tudi Stvarnika ne. Kdo ali kaj je potemtakem ustvaril-o Stvarnika? OK, odgovor je seveda človek, ampak o temu smo že govorili.

[shrink]

To, da kaže na začetek, je ena od šibkih točk te teorije, tako da bi bilo bolje iskati izhod iz te zagate.

Niti približno: zagato vidijo samo poduhovljenci.

Implikacije, ki jih ima znanstvena teorija o začetku vesolja, na široko opisuje Hawking v svoji knjigi Kratka zgodovina časa. Cerkev je prvotno nasprotovala teoriji o velikem poku, potem pa le oznanila, da je v skladu z doktrino. Lahko si mislimo, da ji je to priznanje omogočilo ravno dejstvo, da teorija na sami točki začetka odpove in lahko dejansko stvaritev še vedno opravi Stvarnik.

Na znanstvenem kongresu v Vatikanu je Hawking predstavil matematični model, s katerim bi se izognili temu, da ima vesolje začetek. Kot sam pravi, te ideje ni bilo mogoče izvesti iz kakšnih uveljavljenih principov, lahko pa iz estetskih ali metafizičnih vzrokov. Če bi mu torej uspelo dokazati, da vesolje nima začetka, pač pa samo preprosto je, bi bila vloga stvarnika nepotrebna.

Fiziki (vključno s Hawkingom) ne vidijo zagate. Upam pa, da ti je jasno, da nek matematični model ničesar ne dokazuje. In tega se Hawking dobro zaveda. Če v poljudnih knjigah in/ali na predavanjih v Vatikanu razglablja o povezavah med velikim pokom in stvarnikom, to niti približno ne pomeni, da se znanost ukvarja z metafizičnimi implikacijami, kaj šele, da bi te za znanost lahko predstavljale problem. "Poduhovljenci" pa tako in tako pograbijo vsako stvar.

[agata]

V omenjenem članku piše: "Danes je znano, da niča ni." Malo naprej pa" Vesolje je nastalo iz nič".
Tale nič je, gospod shrink, še kak zelo metafizičen,neuovljiv in nemisljiv. Jasno je, da niča ni, saj je nič. A če ga ni, kako potem nekaj iz njega nastane? Paradoksi so sila zabavna reč.
In če predpostavimo, da niča ni, lahko tudi predpostavimo, da vesolje nikoli ni nastalo, saj je vedno že nekaj-recimo vakuumske fluktuacije v niču.ecetera, ecetera. Kajti sama misel da nekaj je, obstaja,( članek govori o življenju vesolja), predpostavlja, da ga nekoč ni bilo,( potem nič je) a omenjeni članek napotuje ravno v nasprotno smer razmišljanja-torej lahko na osnovi teh fizkalnih teorij rečemo, da je od vekomaj.

[Roman]

V omenjenem članku piše: "Danes je znano, da niča ni." Malo naprej pa" Vesolje je nastalo iz nič".

Se ti zdi to protislovno? Takrat, ko je nastalo vesolje, je pač nič bil (se pravi, da ni bilo ničesar).

Jasno je, da niča ni, saj je nič. A če ga ni, kako potem nekaj iz njega nastane?

Če nekaj je (vesolje pač je), prej pa ni bilo ničesar, je pač moralo to nastati iz nič.

Paradoksi so sila zabavna reč.

Ja, ponavadi pomenijo, da ne vemo, o čem se pogovarjamo.

[derik]

Fiziki (vključno s Hawkingom) ne vidijo zagate. Upam pa, da ti je jasno, da nek matematični model ničesar ne dokazuje. In tega se Hawking dobro zaveda. Če v poljudnih knjigah in/ali na predavanjih v Vatikanu razglablja o povezavah med velikim pokom in stvarnikom, to niti približno ne pomeni, da se znanost ukvarja z metafizičnimi implikacijami, kaj šele, da bi te za znanost lahko predstavljale problem. "Poduhovljenci" pa tako in tako pograbijo vsako stvar.

Zakaj pa naj bi fiziki v poljudnih knjigah in predavanjih predstavljali znanost drugačno, kot pa v resnici je? A zato, da bi se lahko kasneje posmehovali tistim, ki so jih vzeli resno? Ali pa morda zato, ker jih sicer poslušalci ne bi jemali resno?

[Motore]

Zakaj pa naj bi fiziki v poljudnih knjigah in predavanjih predstavljali znanost drugačno, kot pa v resnici je? A zato, da bi se lahko kasneje posmehovali tistim, ki so jih vzeli resno? Ali pa morda zato, ker jih sicer poslušalci ne bi jemali resno?

Morda pa zato ker v Vatikanu vidijo in hočejo dokazat povezavo med velikim pokom in stvarnikom, ki je ni.

[problemi]

V omenjenem članku piše: "Danes je znano, da niča ni." Malo naprej pa" Vesolje je nastalo iz nič".
Tale nič je, gospod shrink, še kak zelo metafizičen,neuovljiv in nemisljiv. Jasno je, da niča ni, saj je nič. A če ga ni, kako potem nekaj iz njega nastane? Paradoksi so sila zabavna reč.

Se ti zdi to protislovno? Takrat, ko je nastalo vesolje, je pač nič bil (se pravi, da ni bilo ničesar).
...
Če nekaj je (vesolje pač je), prej pa ni bilo ničesar, je pač moralo to nastati iz nič.

Nič česa, je vprašanje in ne ali je nič. "Nič je, niča ni" je po moje brezpredmetno umovanje. Tudi nič je v nekem prostor-času, tudi za "vzpostavitev" niča je potreben vsaj "kvant energije".

In če predpostavimo, da niča ni, lahko tudi predpostavimo, da vesolje nikoli ni nastalo, saj je vedno že nekaj-recimo vakuumske fluktuacije v niču.ecetera, ecetera. Kajti sama misel da nekaj je, obstaja,( članek govori o življenju vesolja), predpostavlja, da ga nekoč ni bilo,( potem nič je) a omenjeni članek napotuje ravno v nasprotno smer razmišljanja-torej lahko na osnovi teh fizkalnih teorij rečemo, da je od vekomaj.

Iz misli, da nekaj je, da nekaj obstaja in se na osnovi tega predpostavlja, da tega nekoč ni bilo, ni moč sklepati, da pa je potemtakem pred tem bil (nujno) nič.

Ni nujno, da je od vekomaj, seveda mislim na naše vesolje. V tem trenutku nimamo nobenega trdnega "dokaza", da je/ni naše vesolje edino vesolje. V primeru obstoja multiversa bi bilo naše vesolje pač eno od mnogih. V tem primeru bi imeli vesolje, ki je/obstaja, ki ga nekoč ni bilo in pred katerega nastankom ni bil nič temveč neka druga vesolja znotraj absolutnega prostor-časa. Edino za kar si upam trditi, da je večno, od vekomaj je to prostor-čas, pa kakršen koli naj bo.

Matr, to sem pa kvazizafilozofiru do jaja. Skoraj sam sebe ne štekam.

[problemi]

Zakaj pa naj bi fiziki v poljudnih knjigah in predavanjih predstavljali znanost drugačno, kot pa v resnici je? A zato, da bi se lahko kasneje posmehovali tistim, ki so jih vzeli resno? Ali pa morda zato, ker jih sicer poslušalci ne bi jemali resno?

Morda pa zato ker v Vatikanu vidijo in hočejo dokazat povezavo med velikim pokom in stvarnikom, ki je ni.

Ali ni malo čudno, da bi morali oziroma želeli fantje v Vatikanu dokazovati obstoj Stvarnika in njegovo povezavo z Velikim pokom. Pa, če je komu jasno zakaj gre pri Stvarniku je njim.

[Roman]

Nič česa, je vprašanje in ne ali je nič.

V tem primeru pač nič vsega.

"Nič je, niča ni" je po moje brezpredmetno umovanje.

Ja, tudi tu je dobro biti natančen. Nič je pojem, ni pa tistega, kar ta pojem označuje.

Tudi nič je v nekem prostor-času, tudi za "vzpostavitev" niča je potreben vsaj "kvant energije".

Ni nujno. Če ni ničesar, potem tudi prostora in časa ni, razen, če meniš, da prostor ni/je nič in čas ni/je nič oziroma obojega ni. Seveda pa si je dosti lažje predstavljati kozarec, v katerem ni nič vina, tu vsaj s slovnico ni težav.

Edino za kar si upam trditi, da je večno, od vekomaj je to prostor-čas, pa kakršen koli naj bo.

Pogum velja, čeprav tudi tvoja trditev ni nujno točna.

Skoraj sam sebe ne štekam.

Skoraj?

[problemi]

V tem primeru pač nič vsega.

Ali tudi niča? Ali ne govori o nečem podobnem tudi tisti matematični paradoks glede množic?

Ja, tudi tu je dobro biti natančen. Nič je pojem, ni pa tistega, kar ta pojem označuje.

Ha, misliš ni označevalca. No, če ni označevalca tudi ni označenca, je "tišina" vendar ne nič. Poleg tega poznamo tudi "prazni označevalec". Ampak mislim, da ne bova o tem.

Ni nujno. Če ni ničesar, potem tudi prostora in časa ni, razen, če meniš, da prostor ni/je nič in čas ni/je nič oziroma obojega ni. Seveda pa si je dosti lažje predstavljati kozarec, v katerem ni nič vina, tu vsaj s slovnico ni težav.

Predpostaviva, da bi bil v našem vesolju zgolj en samcat delec, kakršen koli, lahko je masni ali brezmasni, ni važno. Ali bi se ta delec gibal? Glede na Newtona in Einsteina (seveda tudi mene ) bi se. Gibal bi se glede na prostor-čas. Ničesar si ni moč zamisliti, pa da to ne bi bilo v prostor-času. Tudi, če bi nama ratalo misliti o nič-u bi bil ta nič v nekem prostor-času - da o različnih delcih niti ne govorim. No, zdaj pa narediva še korak naprej in "zbrišiva" iz tega "najinega" vesolja tudi ta "en samcat delec". Kaj ostane?

Pogum velja, čeprav tudi tvoja trditev ni nujno točna.

Seveda, da moja trditev ni nujno točna. Vendar je v skladu z nekim mojim pogledom oziroma, če se ne sliši prepotentno, mojo refleksijo, katera pa ima temelje v mojem razumevanju fizike, matematike in filozofije.

Skoraj?

Ni problem, da se ne bi štekal, problem s katerim se soočam je, da ne vem ali sem dovolj razumljiv tudi vam.

[Roman]

V tem primeru pač nič vsega.

Ali tudi niča?

Ne. Vse je vse, kar je, niča pa ni. Če daš stran vse, ostane nič.

Ali ne govori o nečem podobnem tudi tisti matematični paradoks glede množic?

Mislim, da ne.

Ja, tudi tu je dobro biti natančen. Nič je pojem, ni pa tistega, kar ta pojem označuje.

Ha, misliš ni označevalca.

Ne, (Sausurov) označevalec gotovo je, je pa tudi označenec, se pravi pojem. Ne vem, kako ti imenuješ zvezo med pojmom in njegovo vsebino, jaz menim, da pojem svojo vsebino označuje, torej je na nek nesausurevski način tudi označevalec.

Ali bi se ta delec gibal?

Gibanje in mirovanje je vedno relativno na drugo telo. Če je telo eno samo, potem ni mogoče ugotoviti gibanja ali mirovanja.

Glede na Newtona in Einsteina (seveda tudi mene ) bi se.

Einsteina ne tlači zraven.

Gibal bi se glede na prostor-čas.

Ja? Glede na katero točko pa?

Ničesar si ni moč zamisliti, pa da to ne bi bilo v prostor-času.

To seveda ne pomeni, da je prostor-čas samostojna fizikalna količina.

No, zdaj pa narediva še korak naprej in "zbrišiva" iz tega "najinega" vesolja tudi ta "en samcat delec". Kaj ostane?

Kaj pa je vesolje? Misliš, da lahko vesolje brez materije obstaja? Zanimivo, da prostora-časa si pa ne upaš zbrisati.

Ni problem, da se ne bi štekal, problem s katerim se soočam je, da ne vem ali sem dovolj razumljiv tudi vam.

Ta problem se te bo držal še dolgo.

[derik]

Gibanje in mirovanje je vedno relativno na drugo telo. Če je telo eno samo, potem ni mogoče ugotoviti gibanja ali mirovanja.

Če je to edino telo raketa, pa na njej prižgejo motor, ali niso upravičeni reči, da se gibajo?

[Roman]

Če je to edino telo raketa, pa na njej prižgejo motor, ali niso upravičeni reči, da se gibajo?

Ko prižgejo motor, niso več edino telo.