vojko napisal/-a:Poanta je v tem, da vrhovni dušebrižniki (akademski kleriki, kot jih imenuje Dawkins) govorijo eno svoji "čredi", drugo pa v krogih intelektualcev, kjer bi seveda vztrajanje pri dobesednem razumevanju zbirk zgodb (biblija, koran, talmud, itd...) vzbujalo v sogovornikih nelagodje, če že ne pomilovalnih nasmehov.
Glede na to kar si zapisial, in sploh ob razmišljanju glede "strategije" s katero bi dosegli opustitev religioznih konceptov, mislim, da je edina možnost, da se doseže ta "cilj", da kritika religioznih konceptov in ozaveščanje javnosti o zgrešenosti le teh in končeno opustitve teh konceptov, pride s strani samih akademskih klerikov in ne s strani pravih ateistov. Imam občutek, da ko kritiko podajo ateisti vzbudi v verni javnosti nekaj čemur jaz rečem navijaški sindrom. Neko avtomatično nekritično obrambno pozicijo. Kot primer kaj mislim: če bi kritiko igre NK Maribor podal pripadnik Green Dragonsov, bi se pripadnik Viol avtomatično postavil v obrambno pozicijo, kljub temu, da tudi sam ve da je bila igra njegovega moštva porazna. Tu se znajdemo na polju iracionalnega, na polju čustev.
vojko napisal/-a:Narkomanija vsake sorte je v družbi resen problem in moramo ga proučevati in se proti njemu ustrezno boriti, saj jo navznoter razjeda in slabi.
No glede narkomanije verjetno misliš na trde stvari. Kakšnega bomo sem ter tja valjda puhnili.
Čeprav zadnji stavek zveni, kot bi vernik rekel, kakšen očenašek bomo pa sem ter tja valjda odžlubudrali.
mriz napisal/-a:Torej, kako bi bili šokirani, če bi se pred njimi dejansko prikazal tisti bog, v katerega pač slučajno verjamejo - (tudi) meni se zdi, da kar precej.
Super vprašanje. Razumem ga kot vprašanje, kaj bi pravzaprav uzrli, kaj bi bilo realno tega boga. Mislim, da se jim ne bi ukazalo nekaj, kar bi bilo drugačno od tega čemur parvazprav verujejo, mislim, da bi bilo realno ravno to. Popolnoma patološko bitje. In verjetno bi bili ravno zaradi tega šokirani. Tu se naslanjam na Žižkove primere glede verovanja Judov, kjer če sem ga dobro razumel, jim pravzaprav ravno to, da verjamejo, da je opis, ki ga ponuja "svete" knjige različen od realnega boga, sploh omogoča verovanje. V trenutku, ko bi spoznali, da je opis identičen z realnim, bi nehali verovati. V tem kontekstu razumem tudi primer glede politike oziroma politikov. Ravno to, da plebs ne prepozna, da so vse te afere pravzaprav realno politikov, omogoča sploh obstoj političnih sistemov. V trenutku, ko bi to spoznali, bi, no, ne vem kaj bi.
Torej v trenutku, ko bi vernik bral, recimo, Jobovo zgodbo (Sveto pismo) in v tem prepoznal realno tega boga, bi prenehal biti veren, saj bi videl, da ima opravka s patološkim (sadističnim, narcisoidnim,...) bitjem.