Gospodarji prostora in časa

[gnu]

Kolikor vem, pa tvoj problem o robotih / zombijih nima neke priznane rešitve. Ampak dokler se človek nasproti nas v celoti obnaša, kot da ima zavest, to niti ni tako pomembno (iz praktičnega vidika).

Saj, točno to, iz praktičnega vidika zavest ni pomembna! Praktično je vseeno, ali nek sistem ima zavest ali ne, pač pa je pomembna njegova pojavnost, torej kako zgleda na zunaj. Ampak videz, po domače, vara.
Primer: klasičen argument kitajske sobe (The Chinese Room Argument) kjer v miselnem poskusu nekdo, ki zna samo Angleško, na zunaj pojavno deluje, kot da zna Kitajsko.
Mar ni vsa poanta študija zavesti ravno v tem, da raziščemo kaj pa je zavest?

[mriz]

Primer: klasičen argument kitajske sobe (The Chinese Room Argument) kjer v miselnem poskusu nekdo, ki zna samo Angleško, na zunaj pojavno deluje, kot da zna Kitajsko.

Hmja, ta argument ima kar nekaj problematičnih fint - eden izmed ugovorov na ta argument je recimo primer avtomata, ki na enak način (slepo, pač po nekih danih pravilih) igra tenis (torej udarja žogico in vse kar spada zraven). Je v tem primeru smiselno rečt, da tak avtomat samo na zunaj pojavno deluje, kot da zna igrati tenis?

[gnu]

Hmja, ta argument ima kar nekaj problematičnih fint - eden izmed ugovorov na ta argument je recimo primer avtomata, ki na enak način (slepo, pač po nekih danih pravilih) igra tenis (torej udarja žogico in vse kar spada zraven). Je v tem primeru smiselno rečt, da tak avtomat samo na zunaj pojavno deluje, kot da zna igrati tenis?

Saj, argument sem uporabil v drugo smer. Pravim, da je vseeno, ali obstaja neka notranja (intrinsic) lastnost - v tem primeru zavest - ki ni nujno povezana z vedenjem sistema. Pravim, da zavesti ni moč prepoznati zgolj po pojavnosti sistema, ker ni nujna. Tako kot v Kitajski sobi ni nujno, da zna oseba v njej Kitajsko. Torej mi se lahko vedemo, kot se, ne da bi se zavedali! To potrjujejo čedalje boljše simulacije pogovora v naravnem jeziku. Kako npr. veš, da jaz nisem zgolj računalniški program?
Seveda, kot sem rekel, obstaja možnost, da vsaka stvar, ki zgleda kot da se zaveda, tudi v resnici se. Vendar pa zaenkrat tega ni mogoče vedeti. Kot pravi Chalmers, zavest je "what is it like to be something", torej od znotraj, kako je biti v koži tistega, ki se zaveda. Jaz ne verjamem, da je biti v koži računalniškega programa, ki simulira moje pisanje, enako kot biti v moji koži.

[mriz]

Zdi se mi, da je to sorodno temu, kar se je pisalo v tisti temi o življenju, kriterijih živosti. Če rečemo, da vedenje drugega človeka, ki sicer nakazuje lastnosti zavesti, še ne garantira obstoja zavesti, moramo zavest definirati ločeno od pojavnosti, vedenja. Kaj bi bilo tisto, kar je nad pojavnostjo, izgledom? Kaj pa, če ni drugega kot ta pojavnost, vedenje oz. določeno delovanje (tudi pri nas samih, v prvi osebi)? Ne pravim pa, da simulacije pogovora dokazujejo zavest - mislim, da bi pri tem problemu potrebovali dosti bolj tečne in objektivne kriterije, kot je samo ta, da prelisiči uporabnika (uporabljeni pojem 'pojavnosti' bi morali konkretno razširiti). Tisti argument Kitajske sobe po moje pravilno pravi, da sintaksa še ni dovolj za to, da bi govorili o razumevanju, mišljenju. Oseba v Kitajski sobi sicer lahko na zunaj daje vtis, da zna kitajsko, vendar kitajščine ne razume (kar pa sicer lahko trdimo samo zato, ker vemo, kaj tista oseba v sobi počne).

Ampak ali ne bi vsako podrobno analiziranje in seciranje sistema, ki se zaveda, nujno privedlo do ugotovitve, da gre pri njem zgolj za neke slepe procese in da zato ne moremo govoriti o zavesti? Kaj bi se zgodilo, če bi lahko prisostvovali taki analizi lastnih možganov?



(Upam, da sem zadel kake poante, ker se mi že pošteno drema. Če ne, se bom popravil v naslednjih postih.)

[Roman]

V tem smislu pravim, da nas neko teoretiziranje odtujuje, ker nas zasvoji in nismo vec sposobni biti brez konceptov.

Se ti zdi za človeka bistveno, da je brez konceptov?

Zavest ali ni potrebna za obdelavo podatkov, ali pa jo ima vsak sistem, ki obdeluje podatke, torej tudi naprimer (dovolj kompleksen) računalniški program.

Pri zavesti ne gre za procesiranje kakršnihkoli podatkov, ampak za specifično procesiranje zavesti same. Občutek povezan z nekim čutom je eno, občutek zavedanja samega sebe pa nekaj drugega, višja stopnja občutenja.

V vsakem primeru pa ne moremo hkrati trditi, da zavest izvira iz "procesiranja", pri tem pa da jo imamo samo ljudje.

Lahko, človeška vrsta je pač to procesiranje najbolj razvila. Ampak govoril sem o različnih stopnjah zavedanja. Zavest ni 0 (je ni) ali 1 (je v celoti).

Hmja, zavest razlagamo abstraktno, na nivoju informacij.

Res? Katera informacija pa se zaveda same sebe? Informacija je zgolj zapis, ki oddajniku in sprejemniku nekaj pomeni.

Samo iz možganskih procesov bi po moje bolj težko izpeljali odgovore na ta vprašanja.

Kaj ti pa še preostane drugega?

Mogoče se pozablja na to, da so primarne funkcije možganov v smeri iskanja vzorcev in predvidevanja dogodkov v okviru preživetvenih funkcij organizma. Ko te simulacije postanejo dovolj obsežne (in s tem bolj efektivne), da vključujejo še sam organizem (oz. razpoložljive informacije o tem organizmu), bi že lahko govorili o zavesti.

Saj pravim. Informacije niso dovolj, potrebno jih je čutiti.

[mriz]

Res? Katera informacija pa se zaveda same sebe? Informacija je zgolj zapis, ki oddajniku in sprejemniku nekaj pomeni.

Ja, zavesti pač ne razlagamo v jeziku biokemije možganov - tako kot samo iz te biokemije ne moremo povedati kaj dosti o dogajanju v zavesti (za to pač potrebujemo zavest, ki nam sama posreduje svojo vsebino).

Kaj ti pa še preostane drugega?

Vzporedno delo na obeh ravneh - teoretska razjasnitev tega, kaj bi zavest naj bila, in hkratno iskanje možganskih procesov, ki ustrezajo določenim funkcijam zavesti.

[derik]

Mlad budisticni menih se pride v samostan ucit zena. Vsakdanja rutina obsega obrok riza, pomivanje menazke, pometanje dvorisca in meditacijo. Po dveh leti povprasa mojstra, kdaj bojo koncno priceli z ucenjem. Mojster se zacudi: pa saj vendar to ze ves cas pocnemo! Ze, ze, pravi menih, a jaz sem prisel po skrivnost zivljenja. Aja, to, pravi mojster! Ves kaj, pridi malo kasneje, ko drugih ne bo blizu, pa ti jo povem. In res, cez nekaj casa, ko sta bila sama, ga popelje na obrobek vrta, kjer je ze poganjal mladi bambus in mu sepetaje pove: poglej, tile so cisto novi, oni tamle pa so ze malo vecji. In mladi menih spozna skrivnost zivljenja in se od same srece razjoce.

[problemi]

Problemi, menim, da zavest ni nekaj, kar bi bilo ali ne in vmes ničesar. Že sami pri sebi lahko opazimo, da je zavest različno močna oziroma prisotna..

Dejansko nimam nekega vedenja s katerim bi ti lahko argumentirano oporekal tvojemu razmišljanju v zgornjem stavku. Vendar sam mislim, da v vsakem primeru lahko govorimo on nekem prej oziroma stanju kjer zavest ni prisotna (stanje ko se bitja ne zavedajo npr. ameba). Torej v določenem trenutku evolucijskega razvoje sa je moralo nekaj zgoditi (v prejšnjem postu si lepo napisal kaj), da je bitje postalo zavestno. Sam se nekako nagibam k temu, da se je ta spremeba prvič "zgodila" človeku. Verjetno so se zametki te sposobnosti začeli tvoriti prej v evolucijskem razvoju, ampak sam se nagibam ali bolje rečeno, bi sam naredil radikalnejši rez in ne bi zavesti stopnjeval. Je ali pa je ni. Preveč arbitrarno bi se mi zdelo, če bi nekako določali na način: "malo se zaveda; manj se zaveda, pa kjlub temu...; ne zaveda se v celoti pa kjlub temu lahko govorimo o zavedanju,...". Bolj se nagibam "črno-beli" varianti.

Za živeli mislim, da imajo lahko razvito določeno stopnjo zavesti, česar sicer ne morem dokazati, ovreči pa tudi ne. Tako "človeško" pasje obnašanje bi lahko bilo pogojeno, refleksno, lahko pa ima v ozadju tudi zametek zavestu. Saj veš: vse razume, samo govoriti ne more. Ampak ali lahko to pomeni, da pes (ali katerikoli drug sesalec) ima zavest, ni pa razvil mišljenja? Morda zato, ker tudi ni razvil jezika?

Tu lepo napišeš "zametek zavesti". Ravno to je moja dilema. Ali lahko v primeru, da bi privzeli, da ima neka žival zametke zavesti, že govorimo o zavesti v konceptu v katerem jo, sicer nepopolno, razumemo. Razmišljam v smeri, da nekaj bitov (0,1) skupaj nametanih še ni program. Mislim, da je pri živalih obnašanje pogojeno, refleksno, kot se sam izraziš.

To dvoje se na žalost izključuje - že večkrat sem zasledil opis poskusa, v katerem so na miši (ali podgane, nisem ziher) priklopili nek mehanizem, preko katerega je lahko miš sama (s pritiskom na nek gumb) stimulirala centre za užitek v svojih možganih - in v teh poskusih so se miši 'zafiksale' do smrti (niso počele nič drugega razen da so pritiskala na ta gumb). Saj je (prekomerno, hehe) drogiranje pri ljudeh najbrž ista stvar.

Ja, problem je pravzaprav, da na te stvari gledamo iz naše perspektive, kako pa, saj drugače tako ne moremo. Tu sem se spomnil stavka, ki ga je (baje) izustil Benito Mussolini in sicer: "Bolje živeti en dan kot lev kakor sto let kot ovca". Mogoče se miš tega "zaveda" in si je "mislila": "Prtiski stara, nikol ne veš kdaj bo zmankal". Iz človekove perspektive bi lahko rekli, da se je miš uštela, mogoče bi pa nam miš "odgovorila": "J... se mi, sam da srečna umrem." Ko pa umre je pa tako vseeno, vsaj zanjo. (mriz to beri bolj kot moje, mogoče, posrečeno duhovičenje).

[mriz]

Mogoče se miš tega "zaveda" in si je "mislila": "Prtiski stara, nikol ne veš kdaj bo zmankal". Iz človekove perspektive bi lahko rekli, da se je miš uštela, mogoče bi pa nam miš "odgovorila": "J... se mi, sam da srečna umrem." Ko pa umre je pa tako vseeno, vsaj zanjo.

Mogoče je olajševalna okoliščina za miš to, da taka situacija vseeno ni 'naravna' in zato v tem smislu ni vključena v evolucijsko pogojeno delovanje. Mislim torej, da se miš vede isto kot v naravi, s tem da je v naravi pri doseganju takih (vsaj približnih) učinkov prisotnih kar nekaj ovir in omejitev.

[gnu]

Kaj pa, če ni drugega kot ta pojavnost, vedenje oz. določeno delovanje (tudi pri nas samih, v prvi osebi)?

Mogoče v vas drugih, jaz pa zase vem, da čutim in se zavedam.

Ne pravim pa, da simulacije pogovora dokazujejo zavest - mislim, da bi pri tem problemu potrebovali dosti bolj tečne in objektivne kriterije, kot je samo ta, da prelisiči uporabnika (uporabljeni pojem 'pojavnosti' bi morali konkretno razširiti).

Prav imaš. Ti kriteriji so tako 'tečni', da se zavest zaenkrat popolnoma izmika objektivni/znanstveni obravnavi. Ker za nič ne moremo sploh trditi, ali zavest ima/nima.

Ampak ali ne bi vsako podrobno analiziranje in seciranje sistema, ki se zaveda, nujno privedlo do ugotovitve, da gre pri njem zgolj za neke slepe procese in da zato ne moremo govoriti o zavesti

Tu apriorno predpostaviš, da se sistem zaveda. Problem je v tem, da razen tega, da verjamemo (po načelu podobnosti), da se vsi ljudje zavedamo (torej med nami ni zombijev), za druge sisteme tega sploh ne moremo trditi. Kaj šele, da bi ugotavljali na podlagi česa se zavest pojavi.

Zavest ali ni potrebna za obdelavo podatkov, ali pa jo ima vsak sistem, ki obdeluje podatke, torej tudi naprimer (dovolj kompleksen) računalniški program.

Pri zavesti ne gre za procesiranje kakršnihkoli podatkov, ampak za specifično procesiranje zavesti same. Občutek povezan z nekim čutom je eno, občutek zavedanja samega sebe pa nekaj drugega, višja stopnja občutenja.

V vsakem primeru pa ne moremo hkrati trditi, da zavest izvira iz "procesiranja", pri tem pa da jo imamo samo ljudje.

Lahko, človeška vrsta je pač to procesiranje najbolj razvila. Ampak govoril sem o različnih stopnjah zavedanja. Zavest ni 0 (je ni) ali 1 (je v celoti).

Roman, midva se ne zastopiva najbolj Kar jaz zgoraj trdim nima veze s tvojim odgovorom. Jaz sem povedal, da če trdimo, da se zavest pojavi kot posledica obdelave informacij (vseeno kakšnih), moramo sprejeti, da se pojavi tudi v računalniku, saj je splošno znano, da lahko vsako obdelavo sprogramiramo na računalniku (Church–Turing thesis). Če imamo različne stopnje zavedanja (kar podpira lastno opažanje, pri prebujanju/žuriranju ) , potem se je potrebno vprašati, ali ni morda zavest kakor vrtinec v vodi; ena sama molekula še ne tvori vrtinca, vendar je ta lahko majhen ali velik.

Ali lahko v primeru, da bi privzeli, da ima neka žival zametke zavesti, že govorimo o zavesti v konceptu v katerem jo, sicer nepopolno, razumemo. Razmišljam v smeri, da nekaj bitov (0,1) skupaj nametanih še ni program. Mislim, da je pri živalih obnašanje pogojeno, refleksno.

Obnašanje ni isto kot zavedanje. Mislim, da precej različno uporabljamo termin 'zavedati se'; eni tu ga uporabljate bolj v smislu morale (odgovornosti), eni bolj v smislu razuma (zato si težko predstavljate, da bi žival imela zavest), vendar je (temu pravijo filozofi 'the hard problem of cunsciousness') resnična enigma v tem, kaj se nam dogaja 'od znotraj', ko gledamo rdečo vrtnico, ali ko tipkamo. To dogajanje izgine, ko nismo pri zavesti(koma, narkoza, globok spanec, smrt); vendar pa na zunaj dostikrat ni videti, ali smo pri zavesti ali ne. Tudi zdravniki z najsodobnejšimi instrumenti dostikrat ne vedo, ali nekdo vegetira (v komi), ali se zaveda. Ravno nedavno se je en tak primer 'zbudil' iz kome; v resnici pa se je vsega zavedal 20 let, samo ni mogel sporočiti! Med drugim zdravniki sploh ne vedo, zakaj in kako deluje splošni anestetik! Ko sem jaz prvič slišal za to, me je bilo groza; sedaj pa se mi zdi povsem logično, saj sploh ne vemo, kaj zavest je!

[mriz]

Tu apriorno predpostaviš, da se sistem zaveda. Problem je v tem, da razen tega, da verjamemo (po načelu podobnosti), da se vsi ljudje zavedamo (torej med nami ni zombijev), za druge sisteme tega sploh ne moremo trditi.

Morda, ampak zato sem tudi dodal hipotetični primer objektivne analize in seciranja lastnih možganov. Bi pri neki znanstveni samoanalizi našel kaj drugega kot to, kar ne bi našel tudi pri analizi drugega človeka, torej da bi našel nek objektivni dokaz za to, da tvoji (za razliko od ostalih) možgani tvorijo zavest?

[problemi]

Obnašanje ni isto kot zavedanje.

Mislim, da z Romanom nisva mešala obnašanja z zavestjo. Razmišljala sva ali bi se dalo iz obnašanja živali sklepati kaj glede tega ali žival ima zavest ali ne. V enem od prejšnih postov sem napisal, da mislim da zavest ni pogojena s čustvi, spominom ali celo razumom. Upam si trditi, da in GJ in Roman in mriz kakor tudi jaz nismo uporabljali termin "zavedati se" v kakršnemkoli smislu morale.

...(zato si težko predstavljate, da bi žival imela zavest)

Glede na napisano imam občutek, da pa si ti z lahkoto predstavljaš, da žival ima zavest. Nam lahko opišeš (eksaktno) to svojo predstavo. Pa ne pozabi na širino pojma žival.

...(temu pravijo filozofi 'the hard problem of cunsciousness')

Bojim se, da filozofi ne bodo rešili tega problema. No, je pa res, da verjetno to niti ni njihova naloga.

resnična enigma v tem, kaj se nam dogaja 'od znotraj', ko gledamo rdečo vrtnico, ali ko tipkamo.

Mene bolj zanima videnje in ne gledanje. Ko gledamo še ne pomeni, da vidimo. Kaj pa vidimo tako določajo procesi, ki se odvijajo v možganih.

To dogajanje izgine, ko nismo pri zavesti(koma, narkoza, globok spanec, smrt); vendar pa na zunaj dostikrat ni videti, ali smo pri zavesti ali ne. Tudi zdravniki z najsodobnejšimi instrumenti dostikrat ne vedo, ali nekdo vegetira (v komi), ali se zaveda. Ravno nedavno se je en tak primer 'zbudil' iz kome; v resnici pa se je vsega zavedal 20 let, samo ni mogel sporočiti! Med drugim zdravniki sploh ne vedo, zakaj in kako deluje splošni anestetik! Ko sem jaz prvič slišal za to, me je bilo groza; sedaj pa se mi zdi povsem logično, saj sploh ne vemo, kaj zavest je!

To mogoče celo potrjuje moje mnenje o tem, da zavest ni pogojena s čustvi, spominom ali razumom. In to me najbolj bega, ker če ni pogojena z nečim od tega, kaj mi preprečuje, da ne rečem, da ima vsak delec neko zavest (glede na določene poste, prebrane na enem drugem forumu, nekateri to celo trdijo in zagovarjajo). Ampak, ....

[problemi]

Mogoče je olajševalna okoliščina za miš to, da taka situacija vseeno ni 'naravna' in zato v tem smislu ni vključena v evolucijsko pogojeno delovanje. Mislim torej, da se miš vede isto kot v naravi, s tem da je v naravi pri doseganju takih (vsaj približnih) učinkov prisotnih kar nekaj ovir in omejitev.

Se strinjam. Mogoče prevečkrat določamo oziroma prepoznavamo nekatere lastnosti, ki jih imamo ljudje, drugim bitjem. In to je opazaiti tako za bitja za katera smatramo, da so na neki lestvici pod nami (vzemi to z rezevo, oba veva da so neke take lestvice nesmiselne), kakor tudi bitjem, ki naj bi bila na tej lestvici višje od nas (dodeljevanje človekovih lastnosti bogovom, samo da so podane v superlativih).

[Roman]

Torej v določenem trenutku evolucijskega razvoje sa je moralo nekaj zgoditi (v prejšnjem postu si lepo napisal kaj), da je bitje postalo zavestno.

Pa vendar menim, da ni nastala kar naenkrat, ampak s kopičenjem kompleksnosti, ki je za delovanje zavesti pač potrebna. Luč je ali pa ni prižgana, ampak s potenciometrom pa imaš še vmesna stanja. Bolj pa svoje mnenje naslanjam na opažanje delovanja zavesti, svoje in pri drugih. Ta zavest je namreč zelo različno živa. V hudi utrujenosti se le na pol zavedamo, v sanjanju je naša zavest zelo pasivna. Zato sem omenil budnost, ki se mi zdi z zavedanjem zelo povezana, če ne gre celo za isti pojav, za sinonim. Ne, ne morem se ogreti za 0 in 1.

Razmišljam v smeri, da nekaj bitov (0,1) skupaj nametanih še ni program.

Seveda ne. Pri amebi deluje vidna pega tako, da refleksno usmerja njeno gibanje glede na svetlobo. Ampak ali je zavest dovolj kompliciran program? Je kaj drugega?

Mislim, da je pri živalih obnašanje pogojeno, refleksno, kot se sam izraziš.

Kako pa lahko razlikujemo? Sloni, konji, delfini, prašiči in drugi so presenetljivo inteligentne živali. Celo pri primitivnih hobotnicah se zoologi čudijo, kaj vse zmore.

Roman, midva se ne zastopiva najbolj

Se pa poskušava.

če trdimo, da se zavest pojavi kot posledica obdelave informacij (vseeno kakšnih), moramo sprejeti, da se pojavi tudi v računalniku, saj je splošno znano, da lahko vsako obdelavo sprogramiramo na računalniku (Church–Turing thesis).

Ta sklep se mi ne zdi dober, spominja na logične napake. Sestavljeni smo iz atomov, torej bi morali biti taki, kot so kamni, ki so ravno tako sestavljeni iz atomov. Obdelava informacij je osnova, brez katere ni čutenja. Ammpak za zavest mora ta obdelava imeti nekaj dodatnih lastnosti, ki pa v računalniku ne nastopijo. In po drugi strani, če bi vedeli, katere so te dodatne lastnosti, bi jih morda lahko uporabili tudi na računalnikih in bi tedaj stroji imeli zavest.

Če imamo različne stopnje zavedanja (kar podpira lastno opažanje, pri prebujanju/žuriranju ) , potem se je potrebno vprašati, ali ni morda zavest kakor vrtinec v vodi; ena sama molekula še ne tvori vrtinca, vendar je ta lahko majhen ali velik.

Ja, ker ne znamo povedati boljše, se zatekamo k prispodobam. Jaz zavest poskušam razumeti tako, da tečejo občutki po nekih kanalih, na nekateri pripadajo zavesti. Kar teče skozi, tega se zavedamo. Količina in vsebina tega toka pa se spreminja s spreminjanjem fizioloških procesov v možganih.

Mislim, da precej različno uporabljamo termin 'zavedati se'; eni tu ga uporabljate bolj v smislu morale (odgovornosti), eni bolj v smislu razuma (zato si težko predstavljate, da bi žival imela zavest)

Zavest je samo zavest, morala, razum in podobno so nadgradnje.

[gnu]

...(zato si težko predstavljate, da bi žival imela zavest)

Glede na napisano imam občutek, da pa si ti z lahkoto predstavljaš, da žival ima zavest. Nam lahko opišeš (eksaktno) to svojo predstavo. Pa ne pozabi na širino pojma žival.

Kaj je negacija izjave "Nobena žival (razen Homo Sapiens) nima zavesti." ?
Z lahkoto si predstavljam, da imajo višji sesalci (opice, mačke, psi) zavest. Zdi se, da je ključ ali v kompleksnosti(potem imajo zavest tudi računalniki), ali v fizikalnih zakonitostih nekaterih struktur v možganih(potem imajo nekaj zavesti vsi sistemi, ki imajo te strukture). Verjetno bodo prvi odgovori prišli iz smeri nevrologije, kvantne fizike in teorije AI. Ampak šele tedaj, ko bodo filozofi približno vedeli, o čem govorimo, oziroma sploh premostili semantični prepad do dobre definicije pojma. Do tedaj pa znanost preučuje 'le' inteligenco oz. razum, kar je bistveno enostavnejši problem, za sedaj. No, vsaj o tem ni (več) dvoma, da jo imajo nekatere živali kar dobro razvito.

Bojim se, da filozofi ne bodo rešili tega problema[zavesti]. No, je pa res, da verjetno to niti ni njihova naloga.

Dokler je problem pretežak za filozofe, je pretežak za vse.

Mene bolj zanima videnje in ne gledanje. Ko gledamo še ne pomeni, da vidimo. Kaj pa vidimo tako določajo procesi, ki se odvijajo v možganih.

Z gledanjem najbrž misliš bio-fizikalne procese nastanka slike na mrežnici, dekodiranja komponent, kompresije podatkov, prenosa preko optičnega živca. Z videnjem najbrž misliš zaznavanje premikanja v sliki, prepoznavanja posameznih objektov, analize privlačnosti obrazov, analize čustev na njih, ...
Pač to vse že relativno dobro razumemo, in znamo tudi reproducirati. Tudi sam sem se malenkost ukvarjal s prepoznavo elementov v sliki.
Če pa misliš z 'videnjem' kaj drugega, povej.

Mene bolj zanima, v čem je razlika, ko softver analizira sliko, in ugotovi, da ženska na sliki joka, in med mano, ko 'doživim' ta občutek (ko gledam isto sliko).

No saj v resnici je treba povedati, da zagovorniki 'strong AI' smatrajo, da je mogoče zavest prenesti v računalnik, medtem ko nasprotniki (med njimi recimo Roger Penrose) oporekajo, češ da je zavest (Penrose smatra da tudi razum) posledica neizračunljivih fizikalnih procesov v možganih (non-computable), ki ne spadajo pod Church-Turing tezo, in zatorej ne morejo teči na algoritmih.