Meni se zdi, da občutek časa povzroča opazovanje gibanja
Gibanje samo tudi brez opazovanja zahteva nekakšen čas...
Zdi se mi, da je tvoja predstava o času preveč obremenjena s trajanjem, kateremu smo vsi podvrženi. Kot je že Kant ugotovil, je čas pogoj za obstoj človeškega razuma. Razum ne more delovati, če čas ne teče. In vendar si lahko zamislimo, da je čas zunaj človeških okvirov kljub vsemu popolnoma enaka dimenzija, kot so tri prostorske. Če potem od tu hočemo nazaj definirati čas za človeka, je to najlažje, če se odločimo, da v tem prostoručsau (po časovni koordinati) obstaja neko gibanje (ki ga lahko tudi kako drugače poimenujemo), zaradi katere se bitjem kot smo mi ustvarja občutek poteka časa.
Moje mnenje je, da je iskanje nekega drugega časa (irealnega ipd.) le neobhodljiva težnja človeškega razuma po trajanju. Enostavno si ne moremo predstavljati, da čas ne bi tekel, zato so drugačne teorije težko sprejemljive.
Ja, samo to ni več čas
Seveda ne, saj ta "čas", kot ga poimenujemo je že definiran kot lastnost neke biti znotraj nekega procesa. (človek v časovni koordinati prostora časa)
Mene so naučili, da ima foton gibalno količino. Celo zelo prav pride, saj ta gibalna količina fotonov lahko celo poganja t.i. sončno jadro, z njeno pomočjo deluje (tako slavna) laserska pinceta torej ima popolnoma enake značilnosti kot masa. In če je pač to mirovna masa ali pa kar ena druga masa je meni popolnoma vseeno.
Tole s časom si lahko ponazorimo s primerom. Recimo da imamo po tleh položen razvit filmski trak. Potem pa se premikamo vzdolž traku in opazimo, da se predmeti na filmu začnejo gibati. Za njih čas teče, pravzaprav pa to potekanje časa obstaja le zaradi premikanja vzdolž filma. Predmetom ali bitjem na filmu ena sekunda ekvivalentno predstavlja npr. 2 metra filmskega traku. Pretvornik pa je hitrost, s katero se gibljemo vzdolž traku.
Primerjava je sicer v večih točkah nesmiselna, morda pa vseeno lahko da misliti.
) tega ne opazimo. 