zakaj vesolje obstaja, ko pa mu ne bi bilo treba?
zakaj vesolje obstaja, ko pa mu ne bi bilo treba?
Kaj menite, ali ni neverjetno, da vesolje sploh obstaja?
Kaj bi bilo če vesolje ne bi obstajalo, bi sploh obstajalo kaj drugega? Ali je možno, da ne bi obstajalo popolnoma nič? Če je možen popoln neobstoj česarkoli (tudi časa, prostora, energije, misli...), potem v takem stanju tudi ne obstaja nič kar bi lahko sprožilo nastanek vesolja. Ampak zakaj je nastalo prav takšno vesolje, s točno takšnimi matematičnimi in fizikalnimi zakonitostmi, če njegov obstoj izhaja iz stanja neobstoja, kar je paradoksalno, bi potemtakem lahko iz tega stanja nastalo kakršno koli vesolje ali karkoli drugega.
Fizika preučuje zakonitosti, ki bi lahko bile kakršne koli, tudi tisto čemer pravimo logika bi lahko bila tudi drugačna, lahko bi obstajalo vesolje v katerem bi veljalo, da je npr. 1+1=9
Zanimivo je da ljudje preučujemo s takšno natančnostjo in vnemo zakonitosti, ki bi v končni fazi lahko bile kakršne koli, ko pa si nismo še odgovorili na ključno vprašanje:KAKO JE MOŽEN OBSTOJ NEČESA ČIGAR OBSTOJ NIČ NE MORE SPROŽIT.Kaj ga je sprožilo, ko ni obstajalo nič?
Kaj bi bilo če vesolje ne bi obstajalo, bi sploh obstajalo kaj drugega? Ali je možno, da ne bi obstajalo popolnoma nič? Če je možen popoln neobstoj česarkoli (tudi časa, prostora, energije, misli...), potem v takem stanju tudi ne obstaja nič kar bi lahko sprožilo nastanek vesolja. Ampak zakaj je nastalo prav takšno vesolje, s točno takšnimi matematičnimi in fizikalnimi zakonitostmi, če njegov obstoj izhaja iz stanja neobstoja, kar je paradoksalno, bi potemtakem lahko iz tega stanja nastalo kakršno koli vesolje ali karkoli drugega.
Fizika preučuje zakonitosti, ki bi lahko bile kakršne koli, tudi tisto čemer pravimo logika bi lahko bila tudi drugačna, lahko bi obstajalo vesolje v katerem bi veljalo, da je npr. 1+1=9
Zanimivo je da ljudje preučujemo s takšno natančnostjo in vnemo zakonitosti, ki bi v končni fazi lahko bile kakršne koli, ko pa si nismo še odgovorili na ključno vprašanje:KAKO JE MOŽEN OBSTOJ NEČESA ČIGAR OBSTOJ NIČ NE MORE SPROŽIT.Kaj ga je sprožilo, ko ni obstajalo nič?
Igor, tvoja vprašanja spadajo k tistim, ki jih je zelo lahko zastaviti, pa na njih nemogoče odgovoriti. In kadar odgovorov ni, si jih radi preprosto izmislimo, saj ni nikakršne možnosti, da bi kdo lahko dokazal, da se motimo (ali da imamo prav). Edini pravilni odgovor, da namreč skorajda ničesar ne vemo, ne zadovolji nikogar.
Dokler nimamo ocene, koliko vesolij bi lahko obstajalo, tudi ne moremo izračunati (matematične) verjetnosti za obstoj tega vesolja. Ocena verjetnosti je torej prepuščena subjektivni presoji, ki pa v tem primeru nima nobene zveze z resničnostjo. Ali je torej naše vesolje verjetno? Ne vem. In zagotavljam ti, da je ta odgovor pravilen.
Dokler nimamo ocene, koliko vesolij bi lahko obstajalo, tudi ne moremo izračunati (matematične) verjetnosti za obstoj tega vesolja. Ocena verjetnosti je torej prepuščena subjektivni presoji, ki pa v tem primeru nima nobene zveze z resničnostjo. Ali je torej naše vesolje verjetno? Ne vem. In zagotavljam ti, da je ta odgovor pravilen.
Ne vem. Vem samo to, da v tem primeru tudi ne bi bilo nikogar, ki bi se lahko kaj takega vprašal. Takega niča si niti zamisliti ne moremo, če ima vprašanje sploh kak smisel.Kaj bi bilo če vesolje ne bi obstajalo, bi sploh obstajalo kaj drugega? Ali je možno, da ne bi obstajalo popolnoma nič?
Po mojem vprašanja tako sploh ne moreš postaviti. Spraševati po niču kot po nečem, kar obstaja, se mi zdi skregano z logiko. Niča ni. Niča ne moremo povezovati s pridevniki, kot so "možen" ali "popoln". Na nič ne moremo prilepiti nobene lastnosti.Če je možen popoln neobstoj česarkoli
To trdi klasična fizika. Klasična fizika pa je žal tudi edina teorija, ki jo še lahko nekako razumemo in si njene napovedi predstavljamo. Ampak zanjo vemo, da odpove pri zelo velikih hitrostih in zelo majhnih razdaljah. Da o začetku vesolja niti ne govorimo.potem v takem stanju tudi ne obstaja nič kar bi lahko sprožilo nastanek vesolja.
Danes znanost na to vprašanje ne more odgovoriti. Vprašanje je, če sploh kdaj bo. Ampak če že danes nujno potrebuješ odgovor, si ga boš moral izmisliti, ali pa tudi izbrati, saj je na tržišču kar nekaj ponudbe. Ampak zakaj je tako težko priznati, da nekaterih odgovorov preprosto nimamo? Si se kdaj vprašal, zakaj naj bi bili ti odgovori za tvoje življenje tako zelo potrebni?Ampak zakaj je nastalo prav takšno vesolje
Seveda je paradoksalno, ampak kaj to pomeni? Glede na kaj lahko rečemo, da je nekaj paradoksalno? Seveda glede na našo logiko, ki ni nič drugega kot formalizacija načel pravilnega mišljenja. So ta načela dobra? Je tovrstno mišljenje res pravilno? Hm, ali sploh razmišljamo logično?če njegov obstoj izhaja iz stanja neobstoja, kar je paradoksalno
Nekoč me je hči vprašala, kaj bi bilo z njo, če ne bi bilo njenih staršev. Ali bi se rodila drugim staršem?bi potemtakem lahko iz tega stanja nastalo kakršno koli vesolje ali karkoli drugega.
Lahko bi bile (hm, a res?), pa niso. Odvisni smo od sveta, ki mu rečemo resnični svet, in tega moramo poskusiti spoznati.Zanimivo je da ljudje preučujemo s takšno natančnostjo in vnemo zakonitosti, ki bi v končni fazi lahko bile kakršne koli
Religiozni ljudje trdijo, da je odgovor lahko samo eden.Kaj ga je sprožilo, ko ni obstajalo nič?
Ali Vesolje mora obstajati?
Osebno bi se vprašal ravno nasprotno. Zakaj Vesolje ne bi obstajalo, če pa mora? Se strinjam z Romanom, razen v tem, ko pravi, da znanost (ali človeško mišljenje nasploh) ne bo sposobna mogoče nikoli spoznati zakaj je ravno takšno Vesolje nastalo kot je. V zadnji Hawkingovi knjigi Vesolje v orehovi lupini je s fizikalnega pogleda lepo pojasnjeno kakšne druge možnosti sploh še obstajajo za nastanek drugačnih vesolij. Kakor zgleda, ni kaj dosti možnosti. No, mogoče jih je celo neštevno mnogo - saj niti tega ne vemo. Vendar je fizika kar precej 'oklestila' to število, sicer samo upoštevajoč čisto 'preproste' pojme kot so razsežnost, prostor, čas, masa, energija in podobno.
Glede klasične fizike se mi zdi, da ni nič kaj bolj predstavljiva od sodobne. Kot je zapisal Zupan, poznamo v bistvu celoten razvoj našega Vesolja in se zavedamo, da obstoječe teorije odpovedujejo v vse zgodnejših trenutkih nastajanja Vesolja. Razmišljati o niču je kar utrujajoče, saj mogoče nič nima fizikalnega pomena. Saj, kot pravijo, tudi duša in zavest nimata fizikalnega pomena, pa vendar obstajata. Se mi pa vseeno zdi, da je največ v zvezi z Vesoljem le spoznala fizika, čeprav bi kdo rekel, da ne ve skoraj nič.
Tudi glede hčere, Roman, je možno, da bi se na vsak način rodila drugim staršem, čeprav se to malo čudno sliši, ne. Enako velja za mojo ali pa za naju oba in za vse nas.
Ali vakuumsko fluktuacijo Vesolja kdo sproži? Ali si je sploh možno predstavljati nič? Podobno kot si predstavljati dejansko neskončnost ali večno trajanje časa. Delno smo si le odgovorili na tvoje zadnje vprašanje, igor d, saj smo odkrili, da obstaja verjetnost obstoja nečesa, kar ne potrebuje sprožitve. Kot lepo pravi Roman niču ne moremo pridati nobene lastnosti. Ali potem Vesolje le ni nastalo iz niča, kot to danes laično pojasnjujejo. Če uporabim popolnoma mehanicistično 'foro', rečem, da je poleg niča obstajal očrt/(plan) naših treh vrlih Time-Wandererjev - sicer ne vem v kakšni obliki, pa vendar. To je ena od zelo verjetnih scenarijev za nastanek. Mislim, da ga bo potrebno v prihodnosti preveriti in še kako upoštevati... Poskusimo si zamisliti še kakšno. Vprašanje je tudi ali je takšno vprašanje sploh odločljivo kot problem kontinuuma v matematiki. Ali so sploh možna takšna vprašanja v fiziki? Menim, da niso, in se pridružujem tisti znani Einsteinovi 'fori', da bog ne kocka. Menim pa tudi, da so takšna vprašanja še kako pomembna za nas, neglede v katerem času živimo. Danes, ko vemo, da svetloba potuje s končno hitrostjo, ali smo kaj na boljšem kot starogrški astronomi? Mislim, da ne - oni so imeli svoja vprašanja, mi pa svoja. Znani ameriški astronom (po nekaterih predlogih naj bi služil (hej, Roman pa sva spet pri Doylu) za osnovo dra Moriartyja) Simon Newcomb je leta 1901 (podobno kot Hilbert za matematiko) podal seznam nerešenih vprašanj v astronomiji (skupaj z astrofiziko). Kot je zapisala sto let kasneje navihana ameriška astronomka Virginia Trimble, lahko danes naredimo podoben seznam, čeprav lahko v bistvu z malo truda odgovorimo na vsako tedanje Newcombovo vprašanje. Vprašanja in seveda odgovori še bolj, so odvisni od časa in 'trendov'. Zadnjič je Christopher Lloyd kot Marsovec lepo rekel, bom pač živel na planetu (Zemlja), kjer še vedno mislijo, da je e m krat c na kvadrat.
Če ponovim, Vesolje preprosto je. Kje sem to že slišal? Kozmologi, ki so raziskovalci Vesolja v najširšem smislu, so po Landau in Strnadu znani po tem, da se velikokrat motijo, vendar nikoli ne dvomijo. So prave 'fizikalne nadežde' alias nadebudneži.
Glede klasične fizike se mi zdi, da ni nič kaj bolj predstavljiva od sodobne. Kot je zapisal Zupan, poznamo v bistvu celoten razvoj našega Vesolja in se zavedamo, da obstoječe teorije odpovedujejo v vse zgodnejših trenutkih nastajanja Vesolja. Razmišljati o niču je kar utrujajoče, saj mogoče nič nima fizikalnega pomena. Saj, kot pravijo, tudi duša in zavest nimata fizikalnega pomena, pa vendar obstajata. Se mi pa vseeno zdi, da je največ v zvezi z Vesoljem le spoznala fizika, čeprav bi kdo rekel, da ne ve skoraj nič.
Tudi glede hčere, Roman, je možno, da bi se na vsak način rodila drugim staršem, čeprav se to malo čudno sliši, ne. Enako velja za mojo ali pa za naju oba in za vse nas.
Ali vakuumsko fluktuacijo Vesolja kdo sproži? Ali si je sploh možno predstavljati nič? Podobno kot si predstavljati dejansko neskončnost ali večno trajanje časa. Delno smo si le odgovorili na tvoje zadnje vprašanje, igor d, saj smo odkrili, da obstaja verjetnost obstoja nečesa, kar ne potrebuje sprožitve. Kot lepo pravi Roman niču ne moremo pridati nobene lastnosti. Ali potem Vesolje le ni nastalo iz niča, kot to danes laično pojasnjujejo. Če uporabim popolnoma mehanicistično 'foro', rečem, da je poleg niča obstajal očrt/(plan) naših treh vrlih Time-Wandererjev - sicer ne vem v kakšni obliki, pa vendar. To je ena od zelo verjetnih scenarijev za nastanek. Mislim, da ga bo potrebno v prihodnosti preveriti in še kako upoštevati... Poskusimo si zamisliti še kakšno. Vprašanje je tudi ali je takšno vprašanje sploh odločljivo kot problem kontinuuma v matematiki. Ali so sploh možna takšna vprašanja v fiziki? Menim, da niso, in se pridružujem tisti znani Einsteinovi 'fori', da bog ne kocka. Menim pa tudi, da so takšna vprašanja še kako pomembna za nas, neglede v katerem času živimo. Danes, ko vemo, da svetloba potuje s končno hitrostjo, ali smo kaj na boljšem kot starogrški astronomi? Mislim, da ne - oni so imeli svoja vprašanja, mi pa svoja. Znani ameriški astronom (po nekaterih predlogih naj bi služil (hej, Roman pa sva spet pri Doylu) za osnovo dra Moriartyja) Simon Newcomb je leta 1901 (podobno kot Hilbert za matematiko) podal seznam nerešenih vprašanj v astronomiji (skupaj z astrofiziko). Kot je zapisala sto let kasneje navihana ameriška astronomka Virginia Trimble, lahko danes naredimo podoben seznam, čeprav lahko v bistvu z malo truda odgovorimo na vsako tedanje Newcombovo vprašanje. Vprašanja in seveda odgovori še bolj, so odvisni od časa in 'trendov'. Zadnjič je Christopher Lloyd kot Marsovec lepo rekel, bom pač živel na planetu (Zemlja), kjer še vedno mislijo, da je e m krat c na kvadrat.
Če ponovim, Vesolje preprosto je. Kje sem to že slišal? Kozmologi, ki so raziskovalci Vesolja v najširšem smislu, so po Landau in Strnadu znani po tem, da se velikokrat motijo, vendar nikoli ne dvomijo. So prave 'fizikalne nadežde' alias nadebudneži.
Re: Ali Vesolje mora obstajati?
Morda celo mora. Ampak, potem se moramo vprašati tudi o vzrokih oziroma delovanju tega "mora". Če nastanek vesolja ni povzročen, je "mora" kajpak brezpredmeten.XJam napisal/-a:Zakaj Vesolje ne bi obstajalo, če pa mora?
Res? Pa saj ne ve ničesar o času ali prostoru. Za maso trdimo, da je nepredirna (dva masna delca ne moreta biti hkrati na istem mestu). Ali lahko kaj takega velja za čas ali prostor? V tem primeru bi namreč morda lahko utemeljeno menili, da je naše vesolje edino možno.Vendar je fizika kar precej 'oklestila' to število, sicer samo upoštevajoč čisto 'preproste' pojme kot so razsežnost, prostor, čas, masa, energija in podobno.
Zakaj ne? Padec Newtonovega jabolka je vendar dosti lažje videti kot dilatacijo časa. Predstavljivost pa je zelo odvisna od tega, kaj lahko vidimo.Glede klasične fizike se mi zdi, da ni nič kaj bolj predstavljiva od sodobne.
Jaz trdim, da nima nikakršnega pomena, oziroma, da ne obstaja.saj mogoče nič nima fizikalnega pomena
To je sicer predmet kake druge debate, ampak, ali res nimata fizikalnega pomena? Bi lahko duša in zavest obstajali, če bi ne bilo fizikalnih pojavov?Saj, kot pravijo, tudi duša in zavest nimata fizikalnega pomena, pa vendar obstajata.
Narobe. Drugim staršem bi se rodil drug, njihov otrok. Otroka, ki danes sliši na "moja hči", pa sploh ne bi bilo.Tudi glede hčere, Roman, je možno, da bi se na vsak način rodila drugim staršem, čeprav se to malo čudno sliši, ne.
Recimo. Načrt so naredili TWji, a kdo je naredil njih? Sicer pa, od kod si pobral TWje?Če uporabim popolnoma mehanicistično 'foro', rečem, da je poleg niča obstajal očrt/(plan) naših treh vrlih Time-Wandererjev
No, tudi verjetnost je relativna. Če poskusiš odgovoriti na vprašanje iz prejšnjega odstavka, se zelo hitro znajdeš v neskončnosti. Od neskončnosti pa je zelo kratka pot do "dokaza" boga.To je ena od zelo verjetnih scenarijev za nastanek.
Če so naključne vakuumske fluktuacije dejstvo, potem bog ne le, da kocka, ampak na koncu niti ni mogoče ugotoviti, koliko pik je vrgel.Menim, da niso, in se pridružujem tisti znani Einsteinovi 'fori', da bog ne kocka.
Hm, če so vprašanja odvisna od trendov, potem ne gra za kaka globoka vprašanja, ampak za modo, trg idej in oglaševanje.so odvisni od časa in 'trendov'.
Spraševati se o niču je sigurno pomembna stvar brez katere se vesolja ne da razumet.Bolj ko se poglabljaš v to kakšen naj bi nič bil bolj se vidi,da niča ni in da nekaj je.Ta nekaj je pa potem lahko vesolje.Treba pa je še raziskat zakaj je ta nič tak kot je.Tud jaz sem nekaj časa nazaj nekaj napisal o niču,pa v časopisu je tud nekdo razmišljal o niču,pa ti zdaj, torej jih verjetno še nekaj razmišlja tako.Če je pa prav bo pa čas pokazal.
Bianko, hočeš reči, da je spraševanje o niču pogoj za razumevanje vesolja? Mislim, da je spraševanje veliko premalo, boljši bi bil odgovor. Jaz sicer mislim, da je moj odgovor dober, a si niti najmanj ne delam utvar, da razumem vesolje.
Strinjam se, da niča ni, ampak iz tega ne moremo izpeljevati trditve, da nekaj je. Nekaj je, ker nekaj zaznavamo. Pravzaprav je celo to narobe, saj obstoj nečesa ni odvisen od naših zaznav. Lahko pa rečemo, da naše zaznave dokazujejo, da nekaj je.bolj se vidi, da niča ni in da nekaj je.
Kako si to predstavljaš? Raziskovati nekaj, kar ne obstaja?Treba pa je še raziskat, zakaj je ta nič tak, kot je.
Verjetno. No, moj problem niti ni razmišljanje, problem je predstvaljanje. Kako si predstavljati nekaj, česar ni?torej jih verjetno še nekaj razmišlja tako.
To da nekdo trdi, da naj bi vesolje nastalo iz popolnega neobstoja je neumnost, kajti iz nič ni nič. To pa da je nastalo iz nekaj, ki je npr. vedno obstajalo (mogoče se zdi ta teza nemogoča, vendar je bolj verjetna, kot neobstoj ničesar iz katerega nastane nekaj) in je skozi neke (kemijske) reakcije pripeljalo do tega, kar imamo danes. Da je danes tako kot je, se je seveda moralo zgoditi ogromno procesov in tudi preteči ogromno let (biljone ali biljarde), koliko let je preteklo od zažetka sprememb še sami ne vemo. Mogoče pa sploh ne moremo govoriti o zažetku sprememb in lahko govorimo o večnih spremembah, kajti pred to je obstajala neka druga doba, kjer se je nekaj dogajalo, pred to še ena in tako nazaj. Zato menim, da lahko fiziki še na miljone let odkrivajo začetek procesov v vesolju, pa vendar si ne bodo nikoli na jasnem, ker je vedno bilo nekaj ter velja podobno, kot pravi zakon o energiji: Energija ne more iz nič nastati in se ne more v nič povrniti. Mogoče pa si lahko razvoj vesolja in nastanek človeka razlagamo kot pravijo religije, da teza od ene izmed religij drži.
Đorđ
Đorđ
To zveni smiselno in tudi klasična fizika tako trdi. Ampak klasična fizika velja v omejenem območju, nikakor pa ne povsod.Đorđ napisal/-a:To da nekdo trdi, da naj bi vesolje nastalo iz popolnega neobstoja je neumnost, kajti iz nič ni nič.
V tem primeru je verjetnost stvar občutka. Meni se "vedno obstajalo" zdi dosti manj verjeten. Kako pa naj bi "vedno obstajalo" nastalo in kaj naj bi bilo prej?vendar je bolj verjetna, kot neobstoj ničesar iz katerega nastane nekaj
Obstajajo pa tehtni razlogi, zakaj ocenjujemo starost vesolja, kakor jo pač že ocenjujemo.koliko let je preteklo od zažetka sprememb še sami ne vemo.
To možnost moramo seveda dopustiti, ampak če pomislim, koliko manj smo vedeli še pred sto leti.pa vendar si ne bodo nikoli na jasnem
iz klasične fizike. Kaj meniš o vakuumskih fluktuacijah?pravi zakon o energiji
Lahko, seveda. Prav nihče te pri tem ne ovira. Pa te taka razlaga zadovolji? In če so razlage različnih religij različne, za katero se boš odločil?Mogoče pa si lahko razvoj vesolja in nastanek človeka razlagamo kot pravijo religije, da teza od ene izmed religij drži.
Res je, da klasična fizika pravi, da se energija ohranja in "višja" da je možen nastanek energije iz niča. Vendar kako morajo trditi, da lahko nastane iz niča, lahko da je tisti nič neka oblika energije, ki je nam neznana in je ne moremo izmeriti. Glede religij pa to, da lahko pri preučevanju vesolja upoštevamo možnost povezave z religijami, vendar ne dosledno, lahko upoštevamo le najbolj logične dele hipotez. Mogoče da je nad nami neka višja sila (oz. bitje), ki je sploh ne poznamo in deluje čisto drugače, kot si mogoče predstavljamo iz religij, na vsak način pa deluje (upravlja) po sistemu, ki mu mi pravimo zakoni fizike.
Đorđ
Đorđ
jaz mislim, da vesolje nima niti enega logicnega odgovora za nas...ce bi imelo potlej ni dvoma o povezanosti nas in inteligence, ki je to sprozila.morda pa se nam zadeva zdi prevec kompleksna, ker smo tudi sami kompleksni..nasa logika je zrasla na nasi njivi...kako lahko nekdo objektivno opazuje ce pa je velik kot kvark in se nahaja sredi pacifika 500 m pod vodo?
Odlično povedano! Navsezadnje so bili pogoji za nastanek vesolja dani, kar lahko sami vidimo, saj vesolje obstaja. Torej, odgovor se glasi; vesolje je moralo nastati!XJam napisal/-a:Zakaj Vesolje ne bi obstajalo, če pa mora?
Po mojem je bila verjetnost, da naše vesolje nastane 100%, saj gledano v preteklost - je nastalo! Težje je govoriti o verjetnosti prihodnjih dogodkov, o preteklih smo lahko popolnoma prepričani.Roman napisal/-a:Dokler nimamo ocene, koliko vesolij bi lahko obstajalo, tudi ne moremo izračunati (matematične) verjetnosti za obstoj tega vesolja. Ocena verjetnosti je torej prepuščena subjektivni presoji, ki pa v tem primeru nima nobene zveze z resničnostjo. Ali je torej naše vesolje verjetno?
Kaj je nič? Ugotovili smo, da v vesolju ni niča in verjetno tudi drugje ne obstaja. Ampak, ali ni na mestu vprašanje: Kako to, da si je človek lahko izmislil nekaj kar ne obstaja? Vedno sem bil mnenja, da je proizvod (človek je nastal iz narave) slabši od ustvarjalca. Če narava ne pozna niča, čemu ga človek?
Že v tem vesolju bi lahko bilo tako, le 1-ki bi dali vrednost 4,5 . Stvar poimenovanja, medtem ko je naravi čisto vseeno kako rečemo kakšnemu predmetu ali pojmu. Ali vesolje sploh ve kaj računamo oz., ali se sploh sekira za naše izračune? Še bolj čudno vprašanje: Zakaj so izračuni vedno bolj točni - vedno bolj primerljivi z opazovanji narave? Ja, ker vedno več vemo, ampak zakaj je to možno?igor d napisal/-a:lahko bi obstajalo vesolje v katerem bi veljalo, da je npr. 1+1=9
Tudi sam se nagibam k tej tezi (ne me jemati preveč resno, ker nisem Dr. znanosti ). O tem kako deluje čas izven vesolja ne moremo vedeti. Tisto nekaj, kar je izven vesolja lahko že obstaja neskončno dolgo.Đorđ napisal/-a:To pa da je nastalo iz nekaj, ki je npr. vedno obstajalo
Kaj pa sploh pravijo religije? Ne! Narobe sem vprašal. Kaj so želeli z zgodbicami povedati njihovi pisci? Pri tem ne zanikam obstoja višje sile (premalo vem). Še vedno pa rajši vidim, da bog ne kocka. Vakuumske fluktuacije so lahko samo način vplivanja neke tuje inteligence na vesolje ?!? Lahko, da niso tako naključne kot mislimo da so.Mogoče pa si lahko razvoj vesolja in nastanek človeka razlagamo kot pravijo religije, da teza od ene izmed religij drži.
Se je že kdo vprašal zakaj se sprašujemo takšna nemogoča vprašanja? Je lahko odgovor takšen: ker so bili dani pogoji za prav takšen razvoj čoveka, se ne smemo čuditi zakaj smo takšni kot smo. Potemtakem, zakaj pa so bili dani točno takšni pogoji za naš razvoj, oz. zakaj pogoji za nastanek točno takšnega vesolja?
Nekdo je dejal, da je težko delati napovedi, še posebej za prihodnost. Ampak tvoja trditev pomeni, da lahko greš k srečnemu dobitniku lota in mu rečeš, da ni imel nikakšne sreče, saj je verjetnost, da zadene, kar 100% (saj je vendar zadel). Le od kod tedaj fraza: "več sreče prihodnjič"? In le kako, da jaz ničesar ne zadenem? Verjetnost dogodka lahko ocenjuješ samo takrat, ko veš, kaj bi se lahko zgodilo, pa se od vseh možnosti zgodi samo ta dogodek.genion napisal/-a:Po mojem je bila verjetnost, da naše vesolje nastane 100%, saj gledano v preteklost - je nastalo!
Vprašanje je na mestu. Odgovor pa ni v predpostavki obstoja izmišljenih stvari, ampak v delovanju možganov.Ampak, ali ni na mestu vprašanje: Kako to, da si je človek lahko izmislil nekaj kar ne obstaja?
Ja, to je slavna zgodba o urarju, ki pravi, da če obstaja ura, mora obstajati tudi urar. Ampak tu se pojavi veliko vprašanj. Kaj pomeni biti boljši ali slabši. Gre pri tem za kompleksnost ali kaj drugega? Kdo je ustvaril urarja? Sicer pa, kadar je ustvarjalec človek, je verjetno njegov izdelek res preprostejši od njega. Pa še tu stvari niso tako enostavne. Stroji so nesporno človeški izdelek, pa ga po svojih zmogljivostih (pa čeprav samo na omejenem področju) močno prekašajo.Vedno sem bil mnenja, da je proizvod (človek je nastal iz narave) slabši od ustvarjalca.
Narava tudi fizike ne pozna, čemu jo človek? In kaj vendar misliš s trditvijo, da človek pozna nič. Saj ga vendar ne. Kako lahko poznaš nekaj, kar ne obstaja.Če narava ne pozna niča, čemu ga človek?
Vedenje je lastnost uma, zavesti. Vesolje tega nima, torej ne ve. Za sekiranje velja isto.Ali vesolje sploh ve kaj računamo
Zato, ker imajo možgani takšno zgradbo (in so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so pripeljali do tega). Ja, res je to bolj odgovor na vprašanje "kako?", ampak to je pač doseg človeškega spoznavanja.vedno več vemo, ampak zakaj je to možno?
Za to bi moral biti teolog.Tudi sam se nagibam k tej tezi (ne me jemati preveč resno, ker nisem Dr. znanostiĐorđ napisal/-a:To pa da je nastalo iz nekaj, ki je npr. vedno obstajalo
Niti ne moremo vedeti, kako je, če časa ni.O tem kako deluje čas izven vesolja ne moremo vedeti.
Samo v primeru, če tvoja definicija vesolja ne obsega vsega.Tisto nekaj, kar je izven vesolja lahko že obstaja neskončno dolgo.
Mogoče, ali pa tudi ne. Se pravi, stvar ugibanja, hm, morda celo vere.Lahko, da niso tako naključne kot mislimo da so.
In zakaj dobivamo tako nemogoče odgovore.Se je že kdo vprašal zakaj se sprašujemo takšna nemogoča vprašanja?
Ja, tole pa je slovito antropično načelo. Ampak spet, zakaj ne obstaja tako antropično načelo, ki bi meni zagotovilo glavni zadetek na lotu? Saj so vendar zagotovljeni vsi pogoji, da nekdo zadene.ker so bili dani pogoji za prav takšen razvoj čoveka
Ravnovesor, če je vesolje improvizacija, kako je tedaj mogoče, da živiva v istem vesolju?
Roman-upam, da sem prav razumel vprasanje...torej smo del iste improvizacije..smo ena njenih lastnosti...smo iste zgoscenke in imamo iste lastnosti elementarno...cutila so ista razum je pa orodje , ki zelo variira ...torej ob istih dejstvih pridemo do razlicnih zakljuckov...seveda nedvomno vidimo iste stvari...in ce vzamemo iz vseh vzorcev, ki so cudni najmanj cudne, ker so pocloveceno logicni je to pac to...po drugi strani...kdo pa je rekel da ziviva v istem vesolju?
pojavom dajemo smisle in logiko jih poclovecimo in seveda vec ko je cloveskosti v teorijah bolj pristne nekako bolj resnicne se zdijo
clovek je enkrat ze bil postavljen na prestol, vendar z sibkimi argumenti..
tokrat napak ne sme biti...
pojavom dajemo smisle in logiko jih poclovecimo in seveda vec ko je cloveskosti v teorijah bolj pristne nekako bolj resnicne se zdijo
clovek je enkrat ze bil postavljen na prestol, vendar z sibkimi argumenti..
tokrat napak ne sme biti...
Kako sem vedel, da boš to vprašal? V mojem improviziranem vesolju si ti zgodba, ki jo občasno berem na tem forumu, sliši na besedo "ravnovesor" (je to ekvilibrist, ki v cirkusu hodi po žici?) in daje vtis, da se pogovarja z menoj. Kaj neki sem jaz v tvoji improvizaciji vesolja? Hm, aja, ti govoriš o eni sami improvizaciji? Le čemu?ravnovesor napisal/-a:kdo pa je rekel da ziviva v istem vesolju?
Natančno tako. Ampak nekateri trdijo, da smisli že obstajajo, da jih je neumnost ustvarjati, da jih je treba samo najti. Logika je sicer človeški izdelek, vendar pa ni nastala kar tako, samovoljno.pojavom dajemo smisle in logiko
Ja, to počenjamo ves čas. Celo naravo smo počlovečili in jo vtaknili v religije.poclovecimo
Kaj misliš s tem?clovek je enkrat ze bil postavljen na prestol
Kako to misliš tokrat?tokrat napak ne sme biti...