Seveda lahko v osnovi katero koli energijsko stanje neke točke označimo kot nično energijsko stanje.
Ni pa to najbolj naravno. Če želiš najbolj preprosto razumevanje izbor ni nepomemben.
Zato vzameš model, kjer ravnina na energ. vrednosti e=0 predstavlja energijsko prazen prostor. (to je torej popolnoma prazen prostor, kjer ni ne snovi, ne energije)
ZdravaPamet napisal/-a:Glede energije fotona. Se strinjam. Ampak ne v vrstnem redu, kakor ga navajaš.
Aha. Ja, prav imaš. Fotoni so pozitivna oblika energije. (bom popravila)
ZdravaPamet napisal/-a:Kakor tudi energija materialnega delca
Na dva masna delca, ki se znajdeta v soseščini, delujeta dve sili. Prva je odbojna sila, ki je posledica (+) energijske singularnosti mas. Druga je privlačna sila, ki je posledica (-) antienergijske sinularnosti istih snovnih delcev.
Meriti jih ne moremo ločeno, lahko pa merimo gravitacijo - kot vsoto privlačne in odbojne sile. Meritve gravitacije kažejo, da privlačna sila prevladuje v primerjavi z odbojno. Iz tega sklepamo, da v snovnem delcu prevladuje količina antienergije v primerjavi s količino energije.
Ob tem moram še nekaj razložiti:
Energijsko polje okrog poljubne točkaste energijske singularnosti pada s kvadratom razdalje.
Recimo: Nekje v prostoru si zamislimo električni naboj obdan z elektrostatično energijo. Gradient energijske gostote si predstavljam kot energijsko zakrivljen prostor (energijsko grbino). Ko se v bližini pojavi druga energijska singularnost (naboj) jo sila po energijskem naklonu poriva v smeri zmanjševanja energije. Sila je torej odbojna.
Snov (po
\(E= mc^2\)) vsebuje velike količine energije. Masni delec je torej močna energ. singularnost (-močno energ. polje). Bližina dveh masnih delčkov torej morala med njima povzročati močno odbojno silo.
Vendar vemo, da se delci med seboj zaradi gravitacije privlačijo.
Razlog se skriva v tem, da je masa energijska in antienergijska singularnost.
Enako kot sem prej opisala energ. grbino,si sedaj predstavljam energijsko kotanjo (antienergijo)
Če antienergijski singularnosti približujem drugo antienergijsko singularnost, se njuna antienergijska singularnost poveča. (energija obeh singularnosti se torej zmanjša). Iz tega vidimo, da deluje med dvema antienergijskima singularnostima privlačna sila.