mirko napisal/-a:Priznavanje zahtev človeške narave... pri sebi te zahteve/želje lahko prepoznam, v spektru od ne biti lačen do biti ljubljen in upoštevan, da ne naštevam preveč. Najbrž gre za to, da te zahteve priznamo vsakemu človeku posebej.
Tukaj nastopi konflikt interesov; v določenih okoliščinah je mogoče, da si ne morem zagotoviti niti tega, da nisem lačen, ne da bi bili soljudje zaradi tega bolj lačni. Znane so recimo pretresljive zgodbe, kako so taboriščniki imeli slabo vest, ko so našli malo hrane in jo sami skrivoma pojedli. Spet v drugih okoliščinah je mogoče recimo, da si z uživanjem luksuza zadovoljim zahtevo po biti prepoznan in upoštevan, medtem pa se ne zmenim za soljudi na robu eksistence. Potem je spet mogoče, da si s sadističnim povzročanjem bolečine sočloveku zadovoljujem neko potrebo po ne vem čim, ne zanima pa me vprašanje, kako bi se jaz počutil v koži tistega, ki mora to bolečino prenašati. Mislim, da so te stvari pravzaprav definicije manjših ali večjih takoimenovanih grehov.
Uravnoteženo priznavanje zahtev človeške narave sebi in soljudem pravzaprav pomeni biti dober človek. S tem, da biti dober ni vedno enako lahko; odvisno je od okoliščin, kot so razpoložljivost naravnih dobrin, stanje medčloveških in družbenih odnosov in podobno.
Bistveno, kar tu prinaša recimo temu pozitivna metafizika (ne nujno pripadnost kaki religiji), pa je je dogma, da je biti dober pomembneje od ohraniti si življenje. Nekakšen primer bi bil recimo vojak, ki odkloni, da bo streljal talce in je potem sam ustreljen; verjame, da bo po smrti srečen ravno zaradi tega, ker se je trudil biti dober oziroma je nadvse upošteval dejstvo, da bi talci še radi živeli. Zdaj bodo sicer umrli tako on kot talci; a po smrti bodo srečni.
Pravzaprav imajo potem taka dejanja tistih, ki jim ohranitev lastnega življenja ni predstavljalo najvišjega smisla, tudi velik vpliv na razvoj družbe; ljudje, ki si ne želijo nič drugega kot čim dlje lagodno živeti, pravzaprav ne morejo biti drugega kot prilagodljivci in kot taki nimajo vpliva na družbeni razvoj. No, lahko ga imajo, če so slučajno ravno na oblasti; a vprašanje, če njihov vpliv gre v smeri upoštevanja potreb človeške narave pri vseh ljudeh; razen v kolikor to ni avtomatično tudi zanje bolj ugodno.
Je pa res tudi, da med tistimi, ki jim ohranitev lastnega življenja ne predstavlja najvišjega smisla, niso samo taki, ki jim je najvišji smisel biti dober. Ali pa da ohranitev lastnega življenja ni pomembna zato, da bi kar se da dolgo užival, pač pa da bi kar se da dolgo nekomu pomagal... Gre za spekter pretanjenih nagibov in neko moraliziranje ne bi bilo ravno na mestu; recimo, da sem hotel zadeve samo nazorno opisati.
Kemikalije.