ZdravaPamet napisal/-a:Razumem, ampak še vedno ne gre za dogmo. Najbrž se oba strinjava, da če ugotovijo, da Jezus ni bil rojen, pade celotno krščanstvo. Ni izbire.
Če ugotovijo, da elektron ne obstaja, znanost ne pade. Ni vezana na "predpostavke", kakor religija, nima neizpodbitnih resnic.
Kaj pa je s to predpostavko: da se mora teorija potrditi z eksperimentom? Je ta tudi pogresljiva? Ali pa logika kot taka, torej kot nacin misljenja, ali je pogresljiva? Ne mislim na aksiome (za katere nam je zgodovina pokazala, da tudi niso vecni), ampak na logiko kot orodje, ki iz aksiomov vidi sklepe, podaja vzrocno-posledicne zveze, ipd. V splosnejsem smislu bi si pomagal s Heideggrovo formulacijo: znanost popredmetuje naravo, izrodi jo v predmete, v matematicni zasnutek, s katerim potem dela. To popredmetovanje narave je tudi nekaj od tistega, kar mocno dvomim, da bi se v znanosti lahko pogresilo. Zato js mislim, da je znanost prav tako vezana na taksne in drugacne predpostavke, ki se ne spreminjajo. Pravzaprav to niti niso toliko predpostavke, ampak bolj se gre za nacin misljenja (popredmetovanje narave).
V bistvu tudi sam zaznavam ta pojav.
No to me veseli, da nisem edini ki kaj takega opaza.
Ampak kljub temu bi rad poudaril, da resnično mislim, da znanstveniki ne razglašajo svoje "resnice sveta" kot edine prave. Morda gre res za resnico o svetu, vendarle gre, priznam, skoraj nemogoče pa je, da bi znanstvenik trdil, da je edina prava. To se mi zdi prevelik skok.
No, nisem mislil cisto dobesedno tisto o "edina prava", saj je ze znanost taksna, da sama korigira trditve, ki jih izreka. To je vsekakor treba upostevati.
Ampak po drugi strani pa spet. Najbrž bi tudi ti sam raglasil, da "planeti krožijo okoli sonca" in ne obratno, za edino pravo resnico?
Js takole na to gledam: seveda bi rekel, da planeti krožijo okoli sonca, ampak ne zato, ker bi verjel da je to resnica ("
realnost"), ampak zato, ker je danes taka ideologija. In to ni nekaj slabega, ideologija je samo način kako so družba in družbeni vzorci organizirani, in kako se vedno znova reproducirajo (sicer bi sledil propad te družbe). Torej, znanost je ideologija (seveda poleg drugih) današnje družbe, in nam omogoča njeno preživetje. Seveda obenem določa pot družbe v prihodnost (kakor vse ideologije) in jasno, vse to se v človeški psihi dogaja nezavedno.
Pomembno pri tem, in to ni zraslo na mojem zelniku, ampak sem se naučil pri strukturalistih, mi je to, da so te definicije in pogledi neodvisni od znanosti, neodvisni od sklicevanja na resnico, neodvisni od sklicevanja na realnost.
No, saj tukaj se gre že za čisto drugo debato. Skratka, me veseli, da je vzvišenost (tudi) znanosti podvržena kritiki.
roberto11 napisal/-a:Znanost bo še vedno obstajala, ne glede na to, če današnjo znanje povozijo neka nova spoznanja in dokazi.
In prav je tako, saj se človek razvija in spoznava svojo vlogo v tem vesolju.
Ni rečeno. No, za časa naših življenje gotovo bo, ampak morda se to kdaj utegne spremeniti. Pa ne mislim na "ko se bo vesolje ohladilo" ali podobno neumestno, ampak na spremembo družbe in družbenih razmerij. Namreč tudi v znanosti so stvari, ki so statične (kot sem prej napisal), in morda pridejo kdaj navzkriž z družbenimi interesi.