NoSee napisal/-a:.Vsakdanje izkustvo je ocitno preomejeno za razumevanje vesolja, se ti ne zdi?
Kakor za koga. Za nekatere je že to dovolj, da vejo, da kar ponoči vidijo na nebu so zvezde, takšne kot Sonce. Čisto odvisno kaj pričakuješ od razlage. Vsakdanje izkustvo je za nekatere očitno dovolj.
Nihce nikomur nicesar ne prepoveduje, nikakor. Kvecjemu se razmisljanje o vesolju vzpodbuja
Jaz tistim odzivom že ne bi rekel spodbujanje.
Iz vizualnih opazovanj in izmerjenih podatkov se lahko sklepa o vesolju, iz "cesarkoli" se tega ne da.
To so zelo spolzka tla: res se ne more česarkoli sklepati iz že znanih podatkov, ker se preprosto ne bi ujemalo. Tudi najbolj razumna možnost je, da se (vsaj v grobem, ker vsega pač nihče ne more vedeti) seznani s temi že znanimi podatki in da se potem razmišlja dalje. Ampak če se tega ne naredi, zakaj se iz pomankljivih podatkov naj ne bi dalo ničesar sklepati?
Še nekaj drugega je, morda celo bolj pomembno: tu se potiho predpostavlja, da so podatki enotni in na voljo vsem. No, so, ampak v resnici niso. Že sama definicija vesolja (ali širjenja) je odvisna "od jezika, ki ga posameznik govori". Npr.
agata je uporabila besedo
širjenje v drugačnem pomenu kot jo uporablja fizika. S kakšno utemeljitvijo sploh lahko fizika ovrže njeno uporabo? Goli imperativ, ki se je pojavil tudi tukaj v tej temi "Uporabljaj našo definicijo, drugo je neresnica!", pa je treba prepoznati in zavrniti. Glede podatkov je treba povedati še tole: podatki niso enotni tudi zato, ker ni tako, da bi človek šel v knjižnico in si v knjigi pogledal eksperimente in dobljene meritve. Za kaj takega je potrebno razumeti kakšni so bili pogoji teh eksperimentov, kako so bili izvedeni in kaj nam sploh povejo. To pa je že neka interpretacija. To je pomembno: interpretacija ni ločena od podatkov, ampak je z njimi eno in isto. Še primer: morda je nihalo, ki ga je Aristotel gledal, isto kot nihalo, ki ga je gledal Galilei: ampak videl pa ni isto. Za Aristotela je bilo nihalo dokaz dejstva, da vse gibanje teži k mirovanju (če ni nobene sile, ki bi ga spravljala v gibanje), Galileo pa je v tem videl čisto nekaj drugega (nihajni čas je neodvisen od amplitude itd). Kar jima je skupnega je samo prazna beseda nihalo (ki sama po sebi ni nič), ki jo je vsakdo lahko gledal le sočasno z neko interpretacijo. Kaj hočem z vsem tem povedati? Da podatki (s tem sem namreč začel) niso prosto in statično shranjeni v arhivu, ampak so odvisni od tega kako jih postavimo v kontekst in kako jih aktivno uporabljamo v jeziku.
Torej tista zahteva, da bi bilo razumno, da če kdo hoče sklepati o vesolju, naj si pogleda že znane podatke, se spremeni v tole zahtevo: naj se najprej nauči fizike. To pa pomeni, da naj spremeni svojo govorico v neko drugo govorico, to je tisto, ki to spremembo tudi zahteva. Ampak zakaj bi moral to narediti? Kaj je narobe z njegovim načinom dostopanja do vesolja? (če ni nekih "notranjih protislovij", kot recimo v pojmu
širjenja, kot ga
agata razume) Jaz tu ne vidim problema ali razloga, ki dobro utemeljil zakaj bi se človek moral podrediti nekemu določenemu diskurzu. Vsakdo naj uporablja izraze kakor sam hoče, siljenje in imperativ določenega diskurza glede določenih besed nima smisla.