bargo napisal/-a:Saj to preizkušanje je vendar proces, a ne?
Je, vprašanje pa je, kakšno je stanje vednosti na začetku, kakšno vmes in kakšno na koncu preizkušanja. Zaupljivost ima samo eno stanje.
Vidiš, občutek te tokrat ne vara.
Vendar vara tebe.
Ne gre za nov jezik.
Seveda gre za nov jezik, oziroma pačenje obstoječega. Z obstoječim označujemo vse, kar obstaja, ne pa tistega, kar je posamezniku znanega.
Se spomniš, možgani svet kreirajo in ne odslikavajo?
Tega pač nisem rekel jaz. Možgani ne kreirajo sveta. Tisto, kar možgani kreirajo, ni svet.
Tako nastopi težava, kaj dejansko obstaja, a ne?
Pravzaprav ne, obstaja vse. Tistega, česar ni, pač ni, ne obstaja. Težava je ugotoviti, kaj je z obstajanjem tistega, o čemer menimo, da obstaja.
Roman napisal/-a:bargo napisal/-a:Čudi me, da ti ne potrebuješ zaupanja.
Kaj mi bo?
hm. Mogoče več razburljivosti v življenju.
Že tako je moje življenje preveč razburljivo. Več miru bi mi prav prišlo.
Roman napisal/-a:bargo napisal/-a:Ne, moja vednost je lahko posledica zaupljivosti.
Kaj pa ni?
Se mi je zdelo, da ne bom jasen. Če je tvoja vednost lahko posledica zaupljivosti, kaj je tisto, kar lahko ni posledica zaupljivosti?
Kako pa veš, da ni nihče videl?
Ti nisi. In, tako kot jaz, ne poznaš nikogar, ki je videl. Zakaj torej meniš, da je pojav možen?
Če se dobro spomnim so imeli težave z porazdelitvijo vsote dveh kock.
Ne poznam te težave. Zakaj bi to bila težava?
Nenazadnje, se vse spreminja, še posebej ostri robovi kock
Kolikokrat moraš vreči kocko, da se to pozna na njenem robu?
No, jaz sem tukaj in tebe ni, torej si drugje
Še dobro, da iz teh premis nisi potegnil sklepa, da me sploh ni.
in tako je prav in dobro.
Zakaj?