Roman napisal/-a:vojko napisal/-a:Boš poskušal sam odgovoriti, ker me zanima tvoje mnenje o tem?
Čeprav imam filozofijo sicer rad, pa menim, da je njena vloga s pojavom znanosti upadla
Prav obratno bo res. Z razvojem znanosti dobi filozofija osnovo za svoje morebitne nadaljnje zaključke, ki prej niso bili mogoči.
Poleg tega se znanost ukvarja z 'bitjem' (vse, kar ni 'nič') le površinsko (ga le meri - to je, proučuje ga le z aspektov, ki so ji dostopni izkustveno).
Tudi menim, da se z vsem, kar je, pravzaprav ukvarja znanost,
Nikakor. Npr.: opica z užitkom poje banano; zna napraviti marsikaj, da bi prišla do nje; najbrž pa ni v naravi opice, da bi si mogla zastaviti vprašanje, kako je banana (sadež, ki ga obešenega - kar je storil malo pred tem v odsotnosti opice znanstvenik - vidi pred sabo) zrastla, nastala (vzročnost); ali, čemu je obešena pred njo (smotrnost); ali, ali sta taki vprašanji smiselni; ali, ali je mogoče, da bi banana ne visela pred njo (in bi bila vrvica prazna).
Taka vprašanja pa si zastavlja človek. Dokler je obstajala le ena disciplina (filozofija), je le-ta 'bitja' proučevala celostno (skladno s stopnjo svoje razvitosti). Po diferenciaciji pa govorimo o izkustvenih disciplinah ('znanost') in modroslovju.
filozofiji ostanejo stvari, ki jih v resnici ni,
Če aspekti niso merljivi - to še ne pomeni, da ne obstajajo; poleg tega so seveda pomembnejši od onega drugega.
oziroma jim znanost (še) ni kos.
Tu bi ideji pogojno lahko pritrdil. Kajti cilj je, da človek spozna bitje v celoti (da znanost postane zaokrožena in filozofija enoznačna; da zopet nastane enovita disciplina, teorija). Toda človek sveta nikoli ne bo mogel povsem doumeti (kar pa je normalno, dobro). (Čeprav radovednost ostane vrednota.) Iz navedenega razloga, in drugih, je smiselno ločevati 'znanost' od filozofije (in teologije).
To kajpak ne pomeni, da jim je kos filozofija.
Tudi če bi bilo to res, je bolje nekaj kot nič.
Po drugi strani, kaj je v resnici osnova ljubezni do modrosti?
Pa ne, da govoriš o filozofiji filozofije? Filozofija par excellence.
Mar ni to logika, ali neke vrste logika?
Jaz ne bi uporabil tega izraza. Naj bo izraz pridržan za formalno logiko, jo krvavo potrebujemo. V vsakem znanju je implicitno vsebovamo pravilno mišljenje.
In ali ne pride logika iz opazovanja sveta in nas samih?
Gotovo.
Kje je meja med filozofijo in znanostjo?
O tem sem že izrazil svoje stališče.
Koliko je v filozofiji sploh znanosti? Veda, ki ne uporablja znanstvene metode, najbrž ne more biti znanost.
Kaj je/ni 'znanstveno', bi bilo potrebno posebej elaborirati.
Sc., izkustvene discipline so daleč od 'objektivnosti'.
Dejstvo, da se čustev, morale, kulture in še česa (še) ne da z znanostjo zadovoljivo razložiti, ničesar ne spremeni.
Ničesar se ne da z 'znanostjo' povsem razložiti. Pa tudi hipotetična teorija, o kateri sem govoril (modernizirana t. v Aristotelovem pomenu), ni (in ne bo) vsemogočna. Ponovim: svet ostaja delno nedoumljiv, in to je zelo dobro.
Edino, kar še nekako spada na področje filozofije, je razmišljanje o smislu. Smislu česarkoli, posebej smislu človeškega življenja.
Smotrnost je zgolj eno od področij filozofije.
Morda sem komu stopil na žulj,
Če si to storil v hudobnem namenu, ni bilo lepo.
Filozofija (in vse, kar si bil pisal, o razmerju med znanostjo in filozofijo, je filozofiranje) pa je prijeten izziv (najtežja, a najlepša disciplina).
Za zaključek (te bom kopiral, upam, da ne boš jezen): tako menim.
Vidim pa sedaj, kaj je 'ateist', in zakaj je kdo to.