Odgovor tebi, problemi, mi vedno vzame veliko časa. Pač ne gre drugače. Tudi sem še kaj dolžen, a se bojim, da bo pri tem ostalo.
problemi napisal/-a:ampak saj ni zgolj ena metoda obravnave pojavov, fenomenov, stvari ... (npr. obravnava subjekta)
Če je smisel metode spoznati resnico, potem ne poznam druge metode. Je pa seveda vprašanje, kaj ljubezen do modrosti pod modrostjo misli.
Poleg tega, saj filozofija in znanost ne tekmujeta med seboj.
Nisem čisto prepričan. Pogosto pa opazim, kako kak filozof poudari omejitve in pomanjkljivosti znanosti in pozabi pomesti pred svojim pragom.
So področja, ki jih bolje obravnava ena disciplina, nekatera spet druge.
Ja, če gre za znanstveno disciplino. Mi daš primer, kjer to bolje uspe filozofiji?
Skupek vseh obravnav pa nam omogoča znanstveno paradigmo.
Kakšno korist naj bi imela znanost od filozofije?
Zdaj če odmislim nesmisel obravnave nečesa česar resnično ni, kar pripisuješ filozofiji ...
Takih filozofiranj je polna zgodovina, seveda pa ni vedno očitno, da predmeta modrovanja morda ni.
mar politična ekonomija ali filozofija politike, etike, estetike spadajo med tista področja, ki jih ni?
Mar gre pri ekonomskih in političnih vedah za filozofijo? Področje najbrž ni dobra beseda. Kaj recimo raziskuje etika? Ključna pojma sta dobro in zlo. Če prav razumem, ni kakega konsenza o tem, kaj bi oboje pomenilo, kaj šele, da bi vsem pomenilo isto. Niti ni čisto jasno, ali to, kar pojma označujeta, v resnici obstaja. Za estetiko najbrž velja nekaj podobnega, čeprav menim, da je bolj oprijemljiva. Preden ti torej priznam, da taka področja pomenijo realno eksistenco predmeta filozofije, bi morala marsikaj razčistiti, če bi seveda to sploh bilo izvedljivo.
... pa kljub temu težko trdiš, da filozofija o tem lahko govori zgolj toliko časa dokler znanost (katera?) temu problemu ne bo kos.
Seveda nikomur ne morem prepovedati, da karkoli misli in govori. Podvomiti pa smem o naslovu oziromas imenu, iz katerega se kaj misli in govori.
To kajpak ne pomeni, da jim je kos filozofija.
Ni znanost, ni filozofija, kdo potem?
Nihče. Nekatere stvari so nespoznatne.
Po drugi strani, kaj je v resnici osnova ljubezni do modrosti?
Gon po preživetju in radovednost?
Hm, večinoma so filozofirali ljudje, ki jih gon po preživetju ni preveč obremenjeval.
Mar ni to logika, ali neke vrste logika?
Zakaj logika?
Kaj pa ti še omogoča mišljenje?
Nisem prepričan, če bom pravilno odgovoril, ampak mislim, da logika pride iz jezika, torej sposobnosti kompleksne, abstraktne ... komunikacije, ki se je razvila pri določenih "živih" bitjih.
V tem sedlu tudi jaz ne sedim trdno. Logika in jezik (in mišljenje) se razvijajo skupaj in niso eden drugemu vzrok. Vzroke bi kvečjemu pripisal že omenjenima gonu in radovednosti.
Kje je meja med filozofijo in znanostjo?
Sam je ne vidim. Zakaj jo sploh postavljati?
Je ne postavljam. Je.
današnje, sodobne, obravnave ontoloških vprašanj, pa naj te še tako tlačimo k filozofiji, ni moč obravnavati brez, da bi v obravnavo vključil ostalih disciplin znanosti, predvsem matematike in fizike, sploh zadnje.
Se strinjam. In kaj je tedaj pri tem še filozofskega?
... ti bodo zatrdili, da je historični/dialektični materializem znanstven.
Seveda. Izhajajo iz znanstvenih spoznanj, žal pa se tega niso držali in so nazadnje zašli v mistiko.
Pri tej in še nekaj ostalih, kot jim pravijo druga scena, ne gre za objektivistično metodo, kot recimo pri fiziki in kemiji, temveč za obravnavo pojavov, katere je moč obravnavati z vidika mnoštva različnih možnih in verjetnih pomenov. Gre za t.i. notranje hermenevtično raziskovanje pojavov.
In za kaj gre pri pomenih? So vzrok ali posledica? Ali dejstvo, da je človek obseden s pomeni, pomeni, da so pomeni realni in ne izmišljeni? Jaz trdim, da pomenov ni, torej so primeren predmet filozofije.
Mar antropologija ni znanstvena disciplina, kaj pa kulturologija? Nevrologija že zelo dobro razloži čustva. Moralo zelo dobro obravnava filozofija etike ...
In zakaj temu sploh še reči filozofija?
Kaj sploh želiš reči?
Mah, nič posebnega