problemi napisal/-a:Ma ravno to okoli resnice je srž problema.
Seveda.
Vzemiva za primer potres. Znanost je vzroke za ta pojav zelo dobro opisala. Ampak ali je resnica določnega potresa zgolj to, kar je o le tej povedala določena veda, ki se pač ukvarja s tem področjem? Verjetno ne.
Skušam uganiti, kaj bi lahko o potresu dejal še kdo izven znanosti. Če razglablja o vzrokih, je najbrž že vse povedano. Posledice torej? Ampak ali te zadevajo (samo) potrese? Kakšna resnica bi tu še prišla v poštev? Smisel, namen, ...?
Konec koncev je na določene omejitve opozoril matematik (Gödel).
Za Gödela bi si bilo treba vzeti več časa. Nisem prepričan, da ga prav razumemo, pa tudi njegove izpeljave nisem nikoli razumel. Argument, da obstajajo v matematiki logična protislovja, me ne zadovolji.
Sem ga že podal, torej subjekt. Seveda ne trdim, da je obravnava le tega nujno in izključno v domeni filozofije, nikakor ne, ampak objketibni metodi moderne znanosti ta preprosto uhaja. Ne da ga ne obravnava, sploh ne, s svojim metodološkim doktrinalom ga ne more adekvatno "zaobjeti", se izmika.
Kakor da se subjekt filozofiji ne izmika oziroma ga zmore adekvatno zaobjeti? Le kako ji to uspe? Lahko poveš o tem kaj več?
Potem bi omenil še recimo poezijo.
Ponovim vprašanje: kaj zmore filozofija o poeziji povedati več kot znanost?
No moram omenti ontologijo in epistemologijo, etiko, politiko, estetiko ...
Enako.
Zakaj se sprašuješ o koristi?
Nisem imel v mislih cekinov. Če se lahko znanost pri filozofiji napaja, dobiva ideje, ima tam sogovornika, je to vendar korist. Pa se to godi?
Te lahko zdaj jaz pozovem, da poveš en primer. Verjetno ti ne bo težko, saj praviš, da jih je zgodovina polna.
Pa vzemiva enega najstarejših primerov, Platonov svet idej, ki je edini resničen (že zato, ker je večen), materialni, čutni svet pa je (samo) minljiva slika idealnega.
Marxov kapital je filozofsko delo, obravnava pa politično ekonomijo.
Se ne strinjam. Filozofska se mi zdi njuna (z Engelsom) utemeljitev dialektičnega materializma, tudi precejšnji del Antidühringa, ne pa vse njuno delo.
Hvala, resnično nisem pričakoval od tebe, da mi boš, verjetno nevede, pritrdil, zakaj filozofija in da le tej ni preostalo obravnavati zgolj smisel. Vse kar se zgoraj sprašuješ ne moremo obravnavati z objektivno metodo. Zato (med drugimi vedami, ki to obravnavajo) filozofija.
Problem pri dobrem/zlu je predvsem ta, da je treba upoštevati čas (dobro zdaj je lahko čez nekaj časa zlo in narobe), nosilce (vem, ni najboljši izraz, ampak nisem hotel uporabiti besede predmet: kar je dobro za enega, je lahko zlo za drugega) in še cel kup psiholoških in socioloških faktorjev. Folozofija o dobrem/zlu se začne z raziskovanjem smisla le tega.
Tudi dobro in zlo sta povsem realna/resnična, saj sodimo o realnih/resničnih dogodkih. "Problem" je v tem, da so naše sodbe teh realnih/resničnih dogodkov arbitrarne.
Ja, dokler se kajpak ne tičejo filozofa osebno.
Nekatere stvari so nespoznatne.
Roman oprosti, to je pa teološki argument.
Izvirno morda res, ampak ni domnevni bog edini nespoznaten.
Za znanost ne obstajajo a priori nespoznatne stvari.
Hm, kaj je že s subjektom (če kvantnih pojavov tu ne upoštevam)?
Hm, večinoma so filozofirali ljudje, ki jih gon po preživetju ni preveč obremenjeval.
Okoli tega gona se ne razpravlja. Vse nas
goni, če se malce čudno izrazim.
Seveda nas goni, ampak tisti, ki veljajo za filozofe, ne izhajajo iz vrst sužnjev.
Kaj pa ti še omogoča mišljenje?
Izključno sposobnost možganov sprejeti, obdelati in poslati informacijo.
Ja (če pod obdelavo misliva tudi razumevanje in pod vsem skupaj zavedanje).
gre pri logiki pravzaprav za koncept, kar pa za jezik nikakor ne moremo trditi.
Mislim, da tudi za logiko ne.
Kje je ta meja?
Metoda.
In pa, lahko da si mi že povedal v predhodnih pogovorih, pa bi te vseeno prosil, če to storiš še enkrat, kaj tebi sploh označuje pojem znanost?
Ustvarjanje modela sveta, s katerim je mogoče uspešno napovedovati dogodke. Razlaga v SSKJ je sicer tudi dobra.
»Kaj pomeni povzročati?«
Ja, filozofsko vprašanje. In odgovor?
»Ali je psihično različno od fizičnega (možganskega) ali ne?«
Ne, filozofija se sicer lahko o tem sprašuje, a to ni več njeno.
vprašanje obstoja ali biti
Ja, ampak obstoj ne obstaja, bit ne obstaja.
»Kako lahko to stvarnost sploh spoznamo?«
Ja, ampak tudi to ni več njeno, pa tudi ni nikoli ni filozofija o tem vprašanju dala primernega odgovora.
Nisem pa prepričan, če te razumem, kaj želiš reči s tem, da so zašli v mistiko?
Marksizem je napovedoval, da bo proletariat prevzel oblast in ustvaril raj na Zemlji. To je mistika.
Pomeni so (možni) opisi/razumevanje/definiranje različnih pojavov. En dogodek oziroma pojav ima pač lahko različne pomene, povedano drugače, lahko ga razumemo na različne načine. Ne moremo postaviti enoznačne resnice glede tega dogodka oziroma pojava
Se ne strinjam. Opis je lahko dober (ustrezen) ali slab, pomen je sicer po eni strani vsebina pojma (pa nisem imel v mislih tega pomena pomena
), po drugi strani pa je pomen nekako sinonim za smisel. Morda nisem bil dovolj razumljiv, morda tudi preveč površen.
Ne razumem, kaj me sprašuješ glede vzroka in posledice.
Pomen se veže na nekaj, kar ima ta pomen. Predmet in pomen sta povezana. Kako je tu z vzrokom/posledico?
Saj, če je nekaj izmišljeno je kljub temu realno.
To spominja na ontološki argument. Kako pa je izmišljeno realno? Samo kot misel, v možganih valujoča informacija, ne pa kot konkreten predmet.
Laž ali čista izmišljotina je vendarle realna.
Ja, tisto, na kar se nanašata, pa ni.
Kako ni pomenov? Hudiča, ali govoriš o več "svetovih", in so pomeni del onega drugega, tretjega?
Pomen je izmišljen. Realna je struktura v možganih, ki ga nosi.
Filozofija je dovolj dobro definirana
Ljubezen do modrosti se mi ne zdi ravno dobra definicija, čeprav morda boljše nimamo.
Cilj je teme, da nam prođe vreme
Mogoče pa ga prođe preveč?