bargo napisal/-a:hm. Razlika je v začetku. Enkrat postavimo absolut na vrhu in gledamo samo skozi prizmo tega absoluta, recimo, da je tako v primeru religije. V drugem primeru, ko preučujemo naravo, nekje začnemo in gradimo verigo navzgor in navzdol. Pozabimo pa, da smo začeli pravzavprav iz nas za nas.
Videti je, da je tudi veriga iluzija.
Glede začetka, čeprav bi raje rekel glede (A)bsoluta (izvora) in perspektive v obravnavi tega je dejansko res, da gre v primeru Boga za postavitev Absoluta, ki je merilo vsega, a z razsvetljenstvom ne pride do tega, da z (N)aravo dobimo oziroma gradimo verigo navzgor/navzdol, temveč dobimo, da zdaj (takrat) le ta postane merilo vsega. Tudi Bog ni več izven narave, temveč tudi sam izhaja iz le te. Skratka gre za (navidezen) zasuk, kjer ne govorimo več o Bogu kot "zakonodajalcu" oziroma entiteti, ki je postavila zakone narave, temveč o Naravi oziroma naravnih zakonih, katere lahko človek, kot (razsvetljensko gledano) kompletno bitje zapopade z razumom ("Vera v razum"). Središče postane človek oziroma "človek postane bog".
Omenjena resničnost je zagotovo omejena z našim dojemanjem in nenazadnje smo mi del celote in to celoto imenujemo narava.[/quote]
Po moji presoji je naše vedenje o le tej omejeno z našim dojemanjem in ne resničnost sama. Resničnost sama je, po moji presoji, že po definiciji
totalna,
absolutna, že po defibniciji je
cela. Naše vedenje o le tej pa je že po definiciji ne-celo. Tvoje razmišljanje mi je preveč subjektivistično. Izapade, kot da mi (z razumom) ustvarjamo resničnost ... ampak, jaz se ne sprašujem o vedenju o resničnosti. Torej, ne sprašujem se kaj o resničnosti vem, kako naj to opišem, ali to kar vem zagotovo vem itn., skratka ne zanima me "dojemanje" temveč
je-ost,
bitnost,
objektnost resničnosti oziroma mogoče bolje zanima me izključno kot
obstoj. Dovolj mi je vedenje, da je oziroma če se malce pohecam, dovolj mi je vedenje, da se vrti ...
Mirno se lahko zgodi, da je ta naša celota, narava, del neke druge celote ali ne?
Res je, se strinjam, ampak potem bi tej (novi) celoti rekli narava. Problem pojma narava, razen seveda, če z njim ne ciljamo točno določenih delov vesolja, pa rečemo, da je park naravno okolje, blokovsko naselje pa umetno okolje, je pravzaprav "prazen označevalec".
Če tako, potem bi eksistirala, kot samostojna entiteta. Torej Narava ali narava je sedaj vprašanje? :roll
Ja, ampak ne bi temu mogli reči (N)arava. Problem, ki ga sam vidim je v tem, da celota oziroma narava ne more eksistirati kot samostojna entiteta, ker
dinamično celoto ne moreš "zakoličiti" kot samostojno entiteto, saj nikoli ampak prav nikoli ta celota ne prehaja (traja) skozi čas enaka, niti en trenutek ne. Celo tako je, da si tudi "trenutki" niso ves čas in povsod enako dolgi. To je po moje pravzaprav srž Heraklitove misli glede stopanja v vedno drugo reko, tako zaradi dinamike (spreminjanja) reke, kakor tudi dinamike (spreminjanja) tistega, ki v to reko stopa. In to spreminjane
celote je zvezno, nenehno ...