Globoko me je – kot državljana in še posebej kot pravnika – prizadelo obnašanje državnih organov ob dogodku, ki je sam po sebi sicer minoren, ima pa po moje dolgoročne izredno negativne posledice na zaupanje državljanov v institucije pravne države.
Gre za incident, ki se je v Ljubljani zgodil pred kratkim, ko je psica naše evrokomisarke Violete Bulc
že drugič ogrizla človeka. Gre za dejansko in pravno zelo podoben primer kot je bil v primeru Baričević. Takrat so trije podivjani bulmastifi razmesarili na javni cesti Stanislava Megliča in v skladu z zakonom je veterinar izdal – ne eno, ampak
tri –
pravnomočne odločbe o humani usmrtitvi treh nevarnih psov. V samo
treh dneh (sicer trajajo taki pritožbeni postopki mesece) je ministrstvo odločbo 'raztrgalo'.
V primeru Bulčeve psice je pritožbeni organ (ministrstvo) potrebovalo le dva dni več, da je odpravilo zakonito odločbo veterinarja o usmrtitvi njene napadalne psice. Ko je psica prvič ugriznila kolesarja, je namreč veterinar odredil obvezno šolanje psa. Seveda se komisarka ni niti zmenila za njegovo odredbo in psica je namesto prešolanja še enkrat ugriznila kolesarja (prvič je to bilo 18.8.2013 in drugič 8.9.2014).
Veterinarjeva odločba je bila sestavljena
lege artis in pravno ter strokovno utemeljena. Obrazložitev pritožbenega organa je smešna in nevredna pravnika. Nakladajo o stvareh, ki sploh niso bile predmet pritožbe. Bistvo obrazložitve pa je v tem, da bi naj bil kršen ZUP, češ, "da stranki ni bila dana možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe."
Pika. Nič o tem, da se je požvižgala na odredbo veterinarja, da psa pošlje na šolanje, da bi psica morala imeti fizično varstvo, biti na povodcu in z nagobčnikom, doma v pesjaku z najmanj 1,8 m visoko ograjo...Namesto tega je ogrizla še drugega človeka na cesti.
Si predstavljate zdaj delovno motivacijo veterinarja, ki je vestno in v skladu z zakonom izdal zakonito odločbo, dočakal pa je "koruptivno smrdljivost in vpletanje politike v popolnoma zakonito delo veterinarskih inšpektorjev." (izjava anonimnega strokovnjaka iz Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)?
Incidenta imata dosti širše in nevarnejše posledice za pravno kulturo in pravno državo, kot pa si politiki, ki so bili vpleteni v to svinjarijo, sploh znajo predstavljati.
Če izhajamo iz same etimologije pojma kultura, potem bi lahko rekli, da je pravna kultura negovanje, gojenje spoštovanja pravnih norm, spoštovanje določenih procesualnih in materialni pravnih standardov, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin (svoboda gibanja, dostojanstvo, svoboda govora in vesti, svoboda združevanja, predvsem pa pravica do poštenega sojenja).
Najbolj rušijo pravno kulturo takšna dejanja politikov:
-vzvišen in zaničevalen odnos politike do sodstva;
-neupoštevanje avtoritete sodišč. Spomnite se samo izjav Janše, ko je bil pravnomočno obsojeni kriminalec. Priča smo odrekanju avtoritete nekemu zelo pomembnemu državnemu organu (Komisiji za preprečevanje korupcije) s strani prvega tožilca v državi samo zato, ker gre zanj. V Angliji kot zibelki evropske pravne kulture je kaj takega preprosto nezamisljivo;
-pragmatistično in utilitaristično pojmovanje države in prava. Bistvo tega pojmovanja je v približno takšnem razmišljanju: Država in prava sta "dobra", če meni osebno koristita. Sodišča so v redu, če se ravnajo po moji politični opciji, drugače so pristranska, neprofesionalna, podkupljiva, diletantska, ipd.
-v nemoči in neaktivnosti civilne družbe;
Pravo je po svojem najglobljem bistvu – gledano s tega zornega kota – izraz pomanjkanja pravne kulture, kajti če bi ta bila visoka, prava v klasičnem represivnem smislu ne bi potrebovali.
Za vsakega udeleženca v pravnem redu mora veljati "kategorični imperativ" o absolutni potrebi spoštovanja zakonitosti. Glede na večji vpliv in pooblastila, ki jih imajo, velja to še v večji meri za državne organe. Država mora predvsem
s svojim lastnim zgledom in primerom (kajti, kot je splošno znano:
exempla trahunt - zgledi vlečejo, pa tudi in še bolj:
exempla docent - zgledi učijo) vzgajati ljudi in jim vcepljati občutek za pravno kulturo.
Kakšno rušilno moč ima za pravno kulturo nespoštovanje zakonitosti dela upravnih organov v teh dveh primerih, je več kot očitno iz anket o strahovitem padanju zaupanja ljudi v pravno državo.
Sploh ne gre v konkretnem primeru za (ne)usmrtitev nekaj podivjanih psov, kot to skušajo prikazati nekateri. Gre za dosti bolj usodne posledice ravnanj, zaradi katerih ljudje izgubljajo vero v poštenje in učinkovitost dela državnih organov in se v njih utrjuje nevarno prepričanje, da brez "kuverte" ali močnih "zvez" tako ali tako ni moč urediti na normalen način nobene (upravne) zadeve.
Še posebej je akutna potreba po doslednem spoštovanju zakonitosti pri delu t.i. represivnih organov (upravni organi, policija, sodišča). Ti organi imajo namreč pooblastilo uporabljati proti državljanom prisilna sredstva. Nezakonita ali samovoljna (ne)uporaba teh – kot je bilo to v omenjenih dveh primerih - ima pogosto nepopravljive posledice in deluje rušilno na percepcijo pravne kulture.
Spoštovanje zakonitosti kot izraz visoke pravne kulture je ne samo kardinalno pravno, ampak tudi politično vprašanje. Lahko rečemo, da tako zakonitost kot pravna kultura lahko uspevata le v razviti demokraciji, kjer je zavest o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin prisotna tako pri občanih kot (in še posebej!) pri državnih organih.
Naša država ima kratko tradicijo državnosti, vendar je (k sreči!) skozi dolga zgodovinska razdobja (razen zadnjih petdeset let) pravno gravitirala v kulturno-zgodovinski milje, ki je visoko cenil in gojil (pravno)kulturo. Toda še vedno smo povezani s popkovino in inercijo kolektivne zavesti in spomina na neko drugo okolje, kjer se pravni kulturi nikoli ni pripisovalo nobenega pomena. Bilo je pomembno "nadmudriti" nasprotnika ali poslovnega partnerja, pravo in kultura sta bila tu postranska stvar. Še danes se takega razumevanja prava (in sploh urejanja medčloveških odnosov) drži vzdevek "balkansko" ali "bizantinsko".
Nezakonitost je kot rak, ki razjeda tkivo pravnega reda. Ko se razširi, ga je zelo težko ozdraviti. Stopnja spoštovanja pravnih norm v končni konsekvenci kaže pravzaprav na stopnjo internalizacije pravnih predpisov pri ljudeh. Čim bolj bodo ljudje šteli pravne norme za "svoje", čim bolj bodo vrednote pravnega reda tudi vrednote ljudi, tem manj bo potrebna intervencija države z aparatom fizične prisile in tem bolj stabilen bo sistem. Takšne razmere pa so humus, na katerem dobro uspeva nežna bilka pravne kulture.
Kadar je stopnja pravne kulture v državi visoka, ljudje verjamejo v svojo državo in njen pravni red. Njihove individualne in kolektivne pravice se uresničijo preko državnih organov, ti jih ščitijo pred samovoljo in vsakršnim ogrožanjem njihovih z ustavo zajamčenih pravic. Takšen pravni red so ljudje sprejeli za svojega, so ponosni nanj in so ga pripravljeni braniti pred vsakim napadom in rušenjem. Pravimo, da se med ljudmi razvija neko globlje razmerje vernosti in privrženosti takšnemu internaliziranemu pravnemu redu. Med zunanje znake visoke pravne kulture spada tudi zavest o tem, da se je včasih treba upreti nezakonitemu in samovoljnemu ravnanju državnih organov, jim odreči pokorščino. Za sredine, kjer ima pravna kultura domovinsko pravico in tradicijo, je značilno, da so ljudje zelo občutljivi na vsako kršenje pravic in svoboščin in da imajo izostren čut za zakonitost, legalnost, legitimnost in sploh za to kar "je prav" ali pa ni (s pravnega vidika).
Kakšno je torej sporočilo teh dveh razveljavitev zakonitih odločb veterinarjev?
'Dovoljeno ti je vse, le da se pišeš Janša, da si minister ali njegov prijatelj, da si pripadnik prave politične opcije. Tvojo pritožbo bodo obravnavali še prej ko se bo posušilo črnilo na njej in jo seveda rešili v vsakem primeru ugodno.'
Kaj pa zakoni? Ah, ne bodite smešni! Ti veljajo za 'rajo'...
Kaj menite vi?
