Smolejleo je napisal:
Vedno sem cenil mnenja ljudi, ki se spoznajo na stvar, o kateri dajejo resolutne in brezprizivne ocene. "Mnenje kroga znancev, prijateljev" je vsekakor ustrezen in zanesljiv vir za ustvarjanje dokončnih sodb…
Krog znancev in prijateljev je moja izbrana okolica in upoštevam in cenim njihovo mnenje. Pri oblikovanju dokončnih sodb to upoštevam. Vidim, da se ti temu smejiš - poznam ljudi, ki ignorirajo mnenja prijateljev, znancev, sorodnikov - so pač ignoranti, egoisti -proč od njih.
Ali je bilo "mnenje kroga znancev, prijateljev" odločilno tudi za tvoje fiksne ideje o kozmologiji, ker tako neznansko "upoštevaš in ceniš njihovo mnenje"? Ali pa upoštevaš njihovo mnenje selektivno, samo kar se tiče njihovih prepričanj o 'razbojniški' bivši Jugoslaviji in krvavemu diktatorju Titu (ki je imel na pogrebu več državnikov in kronanih glav, kot kdorkoli drugi)?
Torej so bili vsi spodaj navedeni, ki so se mu prišli poklonit nevedni, zavedeni tepci:
• Algeria: Chadli Bendjedid (President), Mohammed Seddik Ben Yahia (Minister of Foreign Affairs)
• Austria: Rudolf Kirchschläger (President), Bruno Kreisky (Federal Chancellor), Willibald Pahr (Foreign Minister)
• Bangladesh: Ziaur Rahman (President), Muhammad Shamsul Haque (Minister of Foreign Affairs)
• Belgium: King Baudouin I, Wilfried Martens (Prime Minister), Henri Simonet (Minister of Foreign Affairs)
• Bulgaria: Todor Zhivkov (Chairman of the State Council)
• Canada: Edward Schreyer (Governor General)
• Czechoslovakia: Gustáv Husák (President), Miloš Jakeš (First Secretary of the Communist Party), Bohuslav Chňoupek (Ministers of Foreign Affairs)
• Ethiopia: Mengistu Haile Mariam (Chairman of the Derg)
• Finland: Urho Kekkonen (President), Paavo Väyrynen (Minister of Foreign Affairs)
• Greece: Konstantinos Tsatsos (President)
• Guinea: Ahmed Sékou Touré (President), Moussa Diakité (Foreign minister)
• Guinea-Bissau: Luís Cabral (President)
• Hungary: János Kádár (General Secretary of the Hungarian Socialist Workers' Party)
• Iraq: Saddam Hussein (President), Sa'dun Hammadi (Foreign Minister)
• Ireland: Patrick Hillery (President), George Colley (Tánaiste)
• Italy: Sandro Pertini (President), Francesco Cossiga (Prime Minister)
• Jordan: King Hussein, Abdelhamid Sharaf (Prime Minister)
• Libya: Muammar al-Gaddafi
• Cyprus: Spyros Kyprianou (President), Nicos A. Rolandis (Foreign Minister)
• North Korea: Kim Il-sung (President), Ho Dam (Foreign Minister)
• Democratic Kampuchea: Khieu Samphan (President of the State Presidium)
• Luxembourg: Jean (Grand Duke), Gaston Thorn (Deputy Prime Minister)
• Mali: Moussa Traoré (President), Alain Blondel Bey (Foreign Minister)
• Malta: Anton Buttigieg (President)
• East Germany: Erich Honecker (General Secretary of the Central Committee and the Chairman of the State Council), Oskar Fischer (Minister of Foreign Affairs)
• West Germany: Karl Carstens (President), Helmut Schmidt (Chancellor), Hans-Dietrich Genscher (Foreign Minister)
• Norway: King Olav V, Odvar Nordli (Prime Minister)
• Pakistan: Muhammad Zia-ul-Haq (President), Riaz Piracha (Foreign Secretary)
• Panama: Aristides Royo (President), Carlos Osores (Foreign Minister)
• Poland: Edward Gierek (First Secretary of the Polish United Workers' Party), Wojciech Jaruzelski (Minister of National Defence)
• Portugal: António Ramalho Eanes (President), Francisco de Sá Carneiro (Prime Minister)
• Romania: Nicolae Ceaușescu (President), Ilie Verdeț (Prime Minister), Ștefan Andrei (Minister of Foreign Affairs)
• San Marino: Pietro Chiaruzzi and Primo Marani (Captains Regent)
• Soviet Union: Leonid Brezhnev (General Secretary of the Central Committee of the Communist Party, Chairman of the Presidium of the Supreme Soviet), Andrei Gromyko (Ministry of Foreign Affairs)
• Sweden: King Carl XVI Gustaf, Ola Ullsten (Minister for Foreign Affairs)
• Syria: Hafez al-Assad (President), Abdul Halim Khaddam (Minister of Foreign Affairs)
• Tanzania: Julius Nyerere (President), Benjamin Mkapa (Minister of Foreign Affairs)
• Togo: Gnassingbé Eyadéma (President)
• Zambia: Kenneth Kaunda (President)
Heads of Government[edit]
State delegations of those countries were headed by their heads of government:
• Afghanistan: Sultan Ali Keshtmand (First Deputy Chairman of the Council of Ministers), Shah Mohamad Dost (Foreign Minister)
• Burma: Maung Maung Kha (Prime Minister)
• Cape Verde: Pedro Pires (Prime Minister)
• China: Hua Guofeng (Premier), Ji Pengfei (Secretary General of the State Council)
• France: Raymond Barre (Prime Minister), Jean François-Poncet (Minister of Foreign Affairs)
• Guyana: Ptolemy Reid (Deputy Prime Minister)
• India: Indira Gandhi (Prime Minister)
• Japan: Masayoshi Ōhira (Prime Minister)
• Mongolia: Jambyn Batmönkh (Prime Minister)
• Netherlands: Prince Claus (Prince consort), Prince Bernhard (former Prince consort), Dries van Agt (Prime Minister), Chris van der Klaauw (Minister of Foreign Affairs)
• Peru: Pedro Richter Prada (Prime Minister)
• Spain: Adolfo Suárez (Prime Minister), Marcelino Oreja, 1st Marquis of Oreja (Minister of Foreign Affairs)
• Turkey: Süleyman Demirel (Prime Minister), Hayrettin Erkmen (Foreign Minister)
• United Kingdom: Prince Philip (Prince consort), Margaret Thatcher (Prime Minister), Peter Carington, 6th Baron Carrington (Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs), Sir Fitzroy Hew Royle Maclean, 1st Baronet
• Zimbabwe: Robert Mugabe (Prime Minister)
Foreign Ministers[edit]
Delegations of those countries were headed by their deputy heads of state, deputy heads of government or their foreign ministers:
• Australia: Andrew Peacock (Minister for Foreign Affairs)
• Bolivia: Gaston Aroas Levi (Chancellor)
• Brazil: Oto Agripino Maia (Foreign Minister)
• Cameroon: Jean Keucha (Foreign Minister)
• Colombia: Gustavo Balcázar Monzón (Vice President)
• Cuba: Isidoro Malmierca Peoli (Foreign Minister)
• Denmark: Henrik (Prince Consort), Kjeld Olesen (Foreign Minister)
• Egypt: Hosni Mubarak (Vice President)
• Ghana: Joseph W.S. deGraft-Johnson (Vice-President), Isaac Chinebuah (Minister for Foreign Affairs)
• Indonesia: Adam Malik (Vice President)
• Iran: Sadegh Ghotbzadeh (Minister of Foreign Affairs)
• North Yemen: Qadi Abdel (Vice President)
• Madagascar: Vice President of the Supreme Revolutionary Council
• Mauritius: Harold Edward Water (Foreign Minister)
• Mexico: Enrique Olivares Santana (Deputy Prime Minister)
• Nigeria: Ishaya Audu (Minister of Foreign Affairs)
• Nicaragua: Miguel d'Escoto Brockmann (Foreign Minister)
• New Zealand: Brian Talboys (Deputy Prime Minister and Minister of Foreign Affairs)
• Seychelles: Jacques Hodoul (Minister for Foreign Affairs)
• Sri Lanka: Abdul Cader Shahul Hameed (Minister of External Affairs)
• Switzerland: Pierre Aubert (Foreign Minister)
• Thailand: Thanat Khoman (Deputy Prime Minister)
• Uganda: Otema Allimadi (Foreign Minister)
• United States: Walter Mondale (Vice President), Lillian Gordy Carter (mother of President Jimmy Carter)
• Venezuela: José Zambrano Velasco (Minister of Foreign Affairs)
• Vietnam: Huynh Tan Phat (Deputy Prime Minister)
Other state delegations[edit]
State delegations of those countries were headed by government ministers, ambassadors or royal house members:
• Albania
• Nepal: Prince Gyanendra of Nepal
• Angola
• Argentina
• Benin
• Botswana
• Brazil
• Burundi
• Central African Republic
• Ecuador
• Equatorial Guinea
• Philippines
• Gabon
• Upper Volta
• Iceland
• Jamaica
• South Yemen
• Kenya
• Republic of Congo
• Costa Rica
• Kuwait
• Lebanon
• Liberia
• Libya
• Liechtenstein
• Maldives
• Malaysia
• Morocco
• Mauritania
• Mozambique
• Niger
• Ivory Coast
• Oman
• Rwanda
• Sao Tome and Principe
• Senegal
• Sierra Leone
• Singapore
• Somalia
• Sudan
• Trinidad and Tobago
• Tunisia
• Uruguay
• Vatican City
• Zaire
Vojko, si malo zamenjal. Pravi Lisjak je videl, da je grozdje sladko, dobro, ampak kontaminirano, zastrupljeno, degenerirano.
Nič nisem zamenjal, leo. Ti si totalno pomešal lončke. Ni grozdje "kontaminirano, zastrupljeno, degenerirano", nekateri 'lisjaki' ga le vidijo takšnega, pogosto pod vplivom "mnenja kroga znancev, prijateljev"…
Tvoja tovaršija je bila na oblasti in ste pobasali vse - od najboljših stanovanj do podjetij in službic. Seveda ste morali spustiti h koritu še svinje drugih barv in pasem, zdaj pa eden drugega obtožujete, da je kriv za tole mizerijo.
Mislim, da tale tema ne spada na to stran, lahko pa nadaljuješ s tem, ti lahko odgovorim. Ti pa še enkrat kot sovražniku svetujem - hvali se, da si bil kumrovaški predavatelj, te bodo vsi spoštovali.
Ne jaz, ne moja "tovarišija" ni bila na oblasti, tudi nisem ničesar "pobasal". Imam skromno penzijo in 10 let star avto.
Da ne bom sam kot "okoreli partijec" razpravljal s tabo, ti bom navedel pismo, ki kroži po internetu in ki sem ga dobil pred pol ure:
Obtožujem!
Pozdravljeni,
preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir.
Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo,
ne maram pa de države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu.
Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!
Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo.
Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez.
In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...
A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče.
Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba.
Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko.
Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku.
A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival.
Za boljši jutri.
Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za
avtomobile, pa je bila inflacija.
Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje.
Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Gradec, pa še kaj.
Vsak dan je bilo bolje.
A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda!
In so nam prinesli nove resnice, novo državo.
In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.
Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja.
In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov.
In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu.
Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo.
In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.
In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo. Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo.
Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri.
Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent.
In kje so ti ljudje.
In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB.
Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.
Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so.
No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.
In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost.
Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!
O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga.
Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro.
Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva.
Dajte no, to je svinjarija.
Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo.
A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.
Matjaž Kranjec
(moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati....)
Brez komentarja.