Medzvezdna potovanja

[Tommo]

Tako mimogrede. Če ima naša Rimska cesta premer 100.000 svetlobnih let in vemo, da v vesolju obstaja prazen prostor, ki je tako velik, da je v njega mogoče postaviti 2.500 rimskih cest, bi bilo tako potovanje zelo dolgočasno.

Postavi se torej vprašanje: ZAKAJ čutimo potrebo po potovanju v vesolju ? Sebičen odgovor je, da ne izumremo. Da nas ne uniči komet ali pa se celo uničimo sami. Kot pravi Stephen: "Ni pametno imeti vseh jajc v eni košari." To razumem in Mars je blizu. Malce tveganja z jederskimi pogoni in smo tam, kot bi trenil.

Ima še kdo kakšen drug razlog ?

Možen odgovor bi bil tudi, da je osnovna lastnost življenja, da se nezadržno širi. Da je morda vesolju ''namenjeno'', da ga bo nekoč v celoti napolnjevalo življenje. Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

[vojko]

Tommo je napisal:

Možen odgovor bi bil tudi, da je osnovna lastnost življenja, da se nezadržno širi. Da je morda vesolju ''namenjeno'', da ga bo nekoč v celoti napolnjevalo življenje. Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

Zelo lepo povedano, povsem soglašam.

Sam bi morda pritegnil Ciolkovskemu, očetu vesoljskih poletov, ki je dejal približno tole: "Zemlja je res zibelka človeštva. Toda ne moreš za vedno ostati v zibelki."

Naša usoda je med zvezdami, to sem prepričan, če se ne bomo prej med sabo pobili v zibelki. Prvič v zgodovini naše vrste smo tega sposobni.

[problemi]

Možen odgovor bi bil tudi, da je osnovna lastnost življenja, da se nezadržno širi.

Sicer OK. Mene muči malo ta življenje. Recimo da zgradimo vesoljsko plovilo in na nek Zemlji "podoben" planet pošljemo robote, ki bi bili tako sprogramirani, da bi znali pridobivati tudi energijo in celo večeti populacijo, v njihovem primeru izdelovati nove robote, imeli bi pa tudi, recimo temu programček, ki bi jim ves čas javljal "Ti delaš/Ti (Jaz) si živ". Ali ne bi tudi roboti začeli razlikovati po nekih njihovih "ocenah", da ker se oni množijo, mislijo, torej so, kamen pa teh lastnosti nima, ne misli, torej ga "ni", da so oni živa narava, kamen pa neživa narava.

Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

Meni se zdi povsem v redu definicija. Po moje bi dober primer bila DNK.

P.S.

Zakaj bi pošiljali človeka, pošljimo gene.

[bargo]

hm. Tole z roboti si še nekako predstavljam. Delajo, komunicirajo, se izboljšujejo/prilagajajo, popravljajo ter izdelujejo. Do sem vse OK.
Skratka narejeni po "stvarniku". http://www.youtube.com/watch?v=DF39Ygp53mQ

"Ti delaš/Ti (Jaz) si živ".

Tukaj pa se zaplete, zelo zaplete. Tole gre samo v Hollywood-u.
Zavest in samozavedanje, tale bo pa zelo težka ! Mogoče sem že prestar in rečem pretežka. To bi potem bila naslednja stopnja evolucije, zagotovo.

Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

Takšna definicija pokrije ATOM in s tem pomeni, da je življenje že čisto povsod. No ja, skoraj povsod. (vacuum)


Mislim, da bi bilo potrebno sprva prediskutirati naslednja vprašanja, z namenom postaviti okvirje za debato naprej. Vprašanja so sledeča:
Kaj je zavest ?
Kaj je življenje ?

Zemlja je res zibelka človeštva

Če lahko človeštvo gledamo, kot na ogljiko-vodikove spojine, z malce dodatki, potem osebno mislim, da je teh zibelk več.

Zakaj bi pošiljali človeka, pošljimo gene.

Preveč redundance zaenkrat, torej energetsko potratno. Vsaj tako kaže. Drugače pa se z idejo o "informacijah" povsem strinjam.

[problemi]

Tukaj pa se zaplete, zelo zaplete. Tole gre samo v Hollywood-u.

Se strinjam, vendar sem želel s preprostim primerom pokazati na nekaj zagat, ki jih nosi pojem življenje.

Zavest in samozavedanje, tale bo pa zelo težka ! Mogoče sem že prestar in rečem pretežka. To bi potem bila naslednja stopnja evolucije, zagotovo.

Pri meni evolucija nima stopenj. Prav nič znotraj nje ne moreš opredeliti za bolj pomembno, tako da bi lahko potem na tej osnovi določal stopnje. Z drugimi besedami, ne določami mi ljudje, kaj je bolj ali manj pomembno, če že sploh kdo določa. Sam mislim, da nihče.

V neki drugi debati sem pa tudi omenil oziroma sem se vprašal, ali je zavest sploh pomembna, kaj sploh obravnavamo? Mogoče pa roboti vendarle nudijo nek zanimiv pripomoček za razmislek v čemu se človek razlikuje od robota.

[Tommo]

Sicer OK. Mene muči malo ta življenje. Recimo da zgradimo vesoljsko plovilo in na nek Zemlji "podoben" planet pošljemo robote, ki bi bili tako sprogramirani, da bi znali pridobivati tudi energijo in celo večeti populacijo, v njihovem primeru izdelovati nove robote, imeli bi pa tudi, recimo temu programček, ki bi jim ves čas javljal "Ti delaš/Ti (Jaz) si živ". Ali ne bi tudi roboti začeli razlikovati po nekih njihovih "ocenah", da ker se oni množijo, mislijo, torej so, kamen pa teh lastnosti nima, ne misli, torej ga "ni", da so oni živa narava, kamen pa neživa narava.

To je dobro vprašanje. Prvi odgovor, ki mi pride na misel, je ravno ta, da ne gre za ''samoorganizacijo'' materije, ampak za stvaritev, torej kreacijo s strani ''višjega'' bitja, in da zato roboti ne zadoščajo definiciji. Ampak potem boš rekel, da bo človek nekoč (oziroma to v določeni meri počne že zdaj) lahko dejansko iz nekaj vode, malo saj (ogljik) in prgišča zemlje (minerali, ipd.) sestavil živo bitje, ki bo nesporno zadoščalo vsem kriterijem ''živosti''.

Tako, da bi morda razliko iskal drugje... vsekakor bi ti roboti, če bi jih res znali narediti, v nekem doglednem času poselili planet, izkoriščali naravne vire in se obnašali vsaj tako kot živali. S tega vidika bi jih torej morali obravnavati kot žive. Vprašanje pa je, koliko bi se ti roboti bili sposobni prilagajati na spremembe v okolju oziroma ali ne bi prav kmalu izumrli? Ker bi pač temeljili na popolnoma drugačnem konceptu kot ''običajna'' živa bitja (mehansko vs. biološko) bi jih verjetno upravičeno razvrstili nekam drugam kot med živa bitja. Če pa bi sčasoma izrinili biološko življenje, poselili vesolje in na koncu iztrebili tudi nas, potem bi jim vsekakor lahko priznali, da so na nek način bolj živi od nas oziroma da se pri njih ''samoorganizacija'' materije vrši bolj učinkovito.

[Tommo]

Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

Takšna definicija pokrije ATOM in s tem pomeni, da je življenje že čisto povsod. No ja, skoraj povsod. (vacuum)

Če si mislil, da je atom ''samoorganizirana'' snov, ki ohranja to organiziranost, potem to seveda drži. Ampak recimo, da mejo postavimo pri atomu kot nedeljivem osnovnem gradniku snovi, saj drugače nivo debate spustimo do vprašanja, kaj sploh je snov, to pa po mojem presega okvir te teme. Atomi se sicer lahko samoorganizirajo preko kemijskih in ostalih procesov, vendar pa te organiziranosti ne ohranjajo. Primer: molekula vode obstaja, dokler obstajajo oziroma so skupaj vezani atomi, ki jo tvorijo. Organiziranost živega bitja pa se ohranja na nivoju, ko se lahko gradniki (atomi) v celoti nadomestijo z novimi, kar se dogaja z večino (če ne vsemi) živih bitij. Menda obstaja tudi nek izračun, kolikokrat se v življenju človeka v povprečju vsi njegovi atomi nadomestijo z drugimi. Kljub temu pa forma oziroma oblika ostane nespremenjena.

Tukaj bi lahko vključil še malo Dawkinsa. Če vzamemo, da je jedro samoorganiziranosti kar DNK oziroma geni, potem bi lahko rekli, da za obstoj tako kompleksnega organizma, kot je človek, ni nobenega pametnega razloga, razen morda tega, da lahko služi kot prenašalec genov na druge svetove v nasprotju z drugimi živimi bitji, ki so omejena na ta planet. Tako bi se potrdila teza o ''sebičnem genu'', ki je pripravljen ogromno vložiti (v evolucijskem smislu) v nastanek nečesa, kar ga bo poneslo k zvezdam.

[vojko]

Problemi je napisal:

Sicer OK. Mene muči malo ta življenje. Recimo da zgradimo vesoljsko plovilo in na nek Zemlji "podoben" planet pošljemo robote, ki bi bili tako sprogramirani, da bi znali pridobivati tudi energijo in celo večeti populacijo, v njihovem primeru izdelovati nove robote, imeli bi pa tudi, recimo temu programček, ki bi jim ves čas javljal "Ti delaš/Ti (Jaz) si živ". Ali ne bi tudi roboti začeli razlikovati po nekih njihovih "ocenah", da ker se oni množijo, mislijo, torej so, kamen pa teh lastnosti nima, ne misli, torej ga "ni", da so oni živa narava, kamen pa neživa narava.

Umetna inteligenca (AI) – o tej v bistvu govoriš – je veliko, obsežno in zelo kontroverzno področje. John McCarthy, ki je skoval termin leta 1955, pravi, da je AI "znanost in tehnologija izdelave inteligentnih strojev."

Prvi problem izdelave strojev, ki imajo zavest je, da se še sploh nismo poenotili, kaj zavest (pri človeku) sploh je.
Tako kot je več definicij zavesti, je tudi več pristopov AI. Naj omenim t.i. koncept »dostopne zavesti« (access consciousness, recimo prepoznava vzorcev, oblik, govora, OCR, itd) in »pojavne zavesti« (phenomenal consciousness, recimo simulacija strahu, pozornosti, prepoznava namenov drugih, sposobnost znajdenja v novih situacijah, itd. ). Prva se ukvarja z aspekti zavesti, ki so dostopni funkcionalnemu opisu, medtem ko se pojavna varianta ukvarja s tistimi, ki se upirajo takšnemu opisu in jih zato opisujejo kvalitativno z izrazi kot »surova občutja« (“raw feels”), ali » kakšno je« (“what it is like”). Šibkejša verzija AI zahteva, da se v stroje instalira prva, pojavna AI.

Filozofska debata o AI je razdelila znanstveno srenjo v dva tabora (kot se to običajno dogaja). Eni trdijo, da je zavest vezana na organski substrat (možgane) in je zato AI nemogoča, drugi pa to zanikajo in pravijo, da so duševna stanja le posledica kavzalnih vlog, vzročnih organizacij (causal roles) in je zavest možno implementirati v robote. Jaz bi pritegnil drugim.

Etični problemi, ki se pojavljajo v zvezi z AI so številni in težki. Recimo, ali lahko »izključimo« robota, ki ima zavest? Kakšni so pravni aspekti tega? Ali lahko stroj, ki občuti bolečino/ugodje še sploh obravnavamo kot stroj? Itd. Si bral odlično ZF novelo 'Jaz, robot'?

Odprl si Pandorino skrinjico.

[bargo]

Za začetek, bom natrosil nekaj čustev. Tale debata postaja zelo zanimiva. Čutim radost, strah, presenečenje in ni več zaznati dolgočasnosti, ki je bila na začetku. Bravo Vojko !

[bargo]

Problemi : Človek napiše program, ki Robotu sporoča : “Ti delaš/Ti (Jaz) si živ".
Bargo : Zavest in samozavedanje, tale bo pa zelo težka ! Mogoče sem že prestar in rečem pretežka. To bi potem bila naslednja stopnja evolucije, zagotovo.

Problemi: Pri meni evolucija nima stopenj. Prav nič znotraj nje ne moreš opredeliti za bolj pomembno, tako da bi lahko potem na tej osnovi določal stopnje. Z drugimi besedami, ne določami mi ljudje, kaj je bolj ali manj pomembno, če že sploh kdo določa. Sam mislim, da nihče.
Bargo: Se strinjam, da pomembnosti ne gre določati znotraj evolucije. V danem trenutku je vse pomembno. Kasneje, ko se ozremo nazaj, vidimo, kar je ostalo. Tudi temu ostanku ne moremo pripisati pomembnosti. Ugotovimo lahko samo, da je razvito/izraženo in nič več. Se strinjaš ?

Na nek način tole deluje, kot naključen proces, vendar sam menim, da ni naključen. Tale proces vidim, kot odgovor struktur na okolje. Pri čemer je seveda okolje tudi sestavljeno iz struktur.

Stopnje razumem, kot neke dovolj dobro zaključene procese, ki so dovolj časa stabilni in sposobni obstajati. Količino in raznolikost informacij, ki so jo sposobni prepoznati, bi opisal s stopnjami.
Če poenostavim, struktura, ki zazna samo svetlobo je na nižji stopnji od strukture, ki poleg svetlobe zazna tudi “vonj”. Vse to potem pripelje do uma.

Roboti so nova paradigma. Bolj malo ogljiko-vodika in veliko več silicija. Bi rekel, da gre kar za diskretni preskok, gledano iz naše perspektive.
Če se pošalim, bi nekateri od teh "tvojih" Robotov na forumih razlagali o evoluciji, drugi pa o stvarniku.

[bargo]

Problemi je napisal:

Sicer OK. Mene muči malo ta življenje. Recimo da zgradimo vesoljsko plovilo in na nek Zemlji "podoben" planet pošljemo robote, ki bi bili tako sprogramirani, da bi znali pridobivati tudi energijo in celo večeti populacijo, v njihovem primeru izdelovati nove robote, imeli bi pa tudi, recimo temu programček, ki bi jim ves čas javljal "Ti delaš/Ti (Jaz) si živ". Ali ne bi tudi roboti začeli razlikovati po nekih njihovih "ocenah", da ker se oni množijo, mislijo, torej so, kamen pa teh lastnosti nima, ne misli, torej ga "ni", da so oni živa narava, kamen pa neživa narava.

Umetna inteligenca (AI) – o tej v bistvu govoriš – je veliko, obsežno in zelo kontroverzno področje. John McCarthy, ki je skoval termin leta 1955, pravi, da je AI "znanost in tehnologija izdelave inteligentnih strojev."

Prvi problem izdelave strojev, ki imajo zavest je, da se še sploh nismo poenotili, kaj zavest (pri človeku) sploh je.
Tako kot je več definicij zavesti, je tudi več pristopov AI. Naj omenim t.i. koncept »dostopne zavesti« (access consciousness, recimo prepoznava vzorcev, oblik, govora, OCR, itd) in »pojavne zavesti« (phenomenal consciousness, recimo simulacija strahu, pozornosti, prepoznava namenov drugih, sposobnost znajdenja v novih situacijah, itd. ). Prva se ukvarja z aspekti zavesti, ki so dostopni funkcionalnemu opisu, medtem ko se pojavna varianta ukvarja s tistimi, ki se upirajo takšnemu opisu in jih zato opisujejo kvalitativno z izrazi kot »surova občutja« (“raw feels”), ali » kakšno je« (“what it is like”). Šibkejša verzija AI zahteva, da se v stroje instalira prva, pojavna AI.

Filozofska debata o AI je razdelila znanstveno srenjo v dva tabora (kot se to običajno dogaja). Eni trdijo, da je zavest vezana na organski substrat (možgane) in je zato AI nemogoča, drugi pa to zanikajo in pravijo, da so duševna stanja le posledica kavzalnih vlog, vzročnih organizacij (causal roles) in je zavest možno implementirati v robote. Jaz bi pritegnil drugim.

Etični problemi, ki se pojavljajo v zvezi z AI so številni in težki. Recimo, ali lahko »izključimo« robota, ki ima zavest? Kakšni so pravni aspekti tega? Ali lahko stroj, ki občuti bolečino/ugodje še sploh obravnavamo kot stroj? Itd. Si bral odlično ZF novelo 'Jaz, robot'?

Odprl si Pandorino skrinjico.

Mislim, da ni govoril o umetni inteligenci. Temveč o ZAVEDANJU. Umetna inteligenca, izraz je po mojem skromnem mnenju povsem neprimeren, je bolj matematičen model zasnovan na teoriji grafov in hevrističnih funkcij. Osebno menim, da zavest tudi ni črno bela slika. Temveč mora imeti stopnje. Govoriti o vzročno-posledičnih zvezah pri ZAVESTI, se mi zdi problematično. Preveč spremenljivk bi zahtevala takšna enačba. Bojim se, da bi bilo tudi veliko preveč povratnih zank. Zato se s teboj Vojko ne morem strinjati.

Prva hipoteza "je zavest vezana na organski substrat" mi je bistveno bližje. Čutim pa potrebo, da se spet osmešim in spremenim v "ZAVEST JE V STUKTURI SAMI !" To mi opušča možnost PROBLEMOVIH Robotov.

[derik]

V neki knjigi o vesolju je avtor zapisal, kako vse kaže na to, da je zavest "le bolezen, ki se je na starost lotila materije". Ne vem sicer točno, kaj je s tem mislil, a če upoštevam etično labilnost človeka, ki praviloma uničuje drugačne kulture in smeti po zemeljskih orbitah, potem je dejansko srečna okoliščina, da tehnološko še ni mogoče tega problematičnega bitja širiti v širša vesoljska prostranstva. Bo najprej treba dorasti in narediti domače naloge.

[bargo]

Če življenje definiramo kot zmožnost samoorganizacije snovi na način, ki ohranja to organizacijo (torej formo, obliko), potem je možno, da bo nekoč čisto povsod, kjer bo vsaj kaj snovi, obstajalo tudi življenje.

Takšna definicija pokrije ATOM in s tem pomeni, da je življenje že čisto povsod. No ja, skoraj povsod. (vacuum)

Primer: molekula vode obstaja, dokler obstajajo oziroma so skupaj vezani atomi, ki jo tvorijo. Organiziranost živega bitja pa se ohranja na nivoju, ko se lahko gradniki (atomi) v celoti nadomestijo z novimi, kar se dogaja z večino (če ne vsemi) živih bitij. Menda obstaja tudi nek izračun, kolikokrat se v življenju človeka v povprečju vsi njegovi atomi nadomestijo z drugimi. Kljub temu pa forma oziroma oblika ostane nespremenjena.

Tukaj bi lahko vključil še malo Dawkinsa. Če vzamemo, da je jedro samoorganiziranosti kar DNK oziroma geni, potem bi lahko rekli, da za obstoj tako kompleksnega organizma, kot je človek, ni nobenega pametnega razloga, razen morda tega, da lahko služi kot prenašalec genov na druge svetove v nasprotju z drugimi živimi bitji, ki so omejena na ta planet. Tako bi se potrdila teza o ''sebičnem genu'', ki je pripravljen ogromno vložiti (v evolucijskem smislu) v nastanek nečesa, kar ga bo poneslo k zvezdam.

Rekel bi tako: Edino kar je gotovo, so spremembe. Vse se enkrat "rodi", da bi lahko "umrlo". Vzamimo železno mizo v naravnem okolju ! Čez nekaj časa bo razpadla. Bo sicer trajalo, samo bo razpadla.

Tole, da se vsi atomi nadomestijo z drugimi enakimi, še nisem slišal. Bi bilo zanimivo, če bi povedal kaj več. To drži za organe. Mislim, da ima okostje najdaljšo "dobo", 18 let. Nakateri organi, se povsem obnovijo že v par mesecih.

Celica baje potrebuje DNK samo takrat, ko se "pokvari" oz. ko se deli. Če iz jedra celice odstranimo ves DNK, bo le-ta živela naprej in to v povprečju enako dolgo, kot z DNKejm v jedru. DNK naj bi bil neke vrste načrt (blue print) za obnavljanje "organov" celice.

Ne verjamem, da obstajajo geni po funkcijah, še manj pa nekaj, kot "sebični" gen. Bi bilo preveč enostavno in mislim, da ne bi delovalo tako, kot deluje. Vse te objave z geni za lastnost X, pa Y itd. so statistične. To si razlagam, da obstajajo določene korelacije med lastnostjo X in določenim genom in nič več kot to. Ampak to so samo moja razmišljanja na podlagi prebiranja in ne študija literature. Tako da ...

[Tommo]

Tole, da se vsi atomi nadomestijo z drugimi enakimi, še nisem slišal. Bi bilo zanimivo, če bi povedal kaj več. To drži za organe. Mislim, da ima okostje najdaljšo "dobo", 18 let. Nakateri organi, se povsem obnovijo že v par mesecih.

Celica baje potrebuje DNK samo takrat, ko se "pokvari" oz. ko se deli. Če iz jedra celice odstranimo ves DNK, bo le-ta živela naprej in to v povprečju enako dolgo, kot z DNKejm v jedru. DNK naj bi bil neke vrste načrt (blue print) za obnavljanje "organov" celice.

Ne verjamem, da obstajajo geni po funkcijah, še manj pa nekaj, kot "sebični" gen. Bi bilo preveč enostavno in mislim, da ne bi delovalo tako, kot deluje. Vse te objave z geni za lastnost X, pa Y itd. so statistične. To si razlagam, da obstajajo določene korelacije med lastnostjo X in določenim genom in nič več kot to. Ampak to so samo moja razmišljanja na podlagi prebiranja in ne študija literature. Tako da ...

Tole Google vrne na geslo ''matter human body replaced'' pod prvi zadetek:
http://message.snopes.com/showthread.php?t=6684&page=2

Dlje nisem raziskoval, mi je pa zelo zanimiv naslednji post, ki ga povzemam v celoti, replicira pa na trditev, da se zamenjajo vse molekule v telesu:
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Silas Sparkhammer Join Date: 22 September 2000
Location: San Diego, CA
Posts: 26,858



--------------------------------------------------------------------------------

Oh, by the way: FALSE!!!

Every molecule? Impossible!

Suppose you took a cup of water, and "magically" tagged all of the molecules. Now, suppose you poured that cup of water into the sea. Let it mix with all the other water for a century. Now, dip up a cup of water from the sea. How many of the molecules are those original tagged molecules?

Billions! The number of molecules in a gram of water is around 10^24. The number of cups of water in the sea is around 10^14, give or take a couple orders of magnitude.

And the same would be true for a "human body" full of water. At this very moment, you -- each human reading this! -- have inside your body millions of molecules of water that were once in the body of Julius Caesar, Jesus Christ, Moses, Buddha...and my uncle Murney, about whom the less said the better.

Silas
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||

[vojko]

V neki knjigi o vesolju je avtor zapisal, kako vse kaže na to, da je zavest "le bolezen, ki se je na starost lotila materije". Ne vem sicer točno, kaj je s tem mislil, a če upoštevam etično labilnost človeka, ki praviloma uničuje drugačne kulture in smeti po zemeljskih orbitah, potem je dejansko srečna okoliščina, da tehnološko še ni mogoče tega problematičnega bitja širiti v širša vesoljska prostranstva. Bo najprej treba dorasti in narediti domače naloge.

Zelo globoka misel, če jo pravilno razumeš. Mislim, da je avtor hotel povedati približno tole: pod pogojem, da imamo na razpolago dovolj časa (pogoj izpolnjen - imeli smo skoraj 14 milijard let), da so bile okoliščine prave (pogoj izpolnjen – naš planet Zemlja je v coni »zlatolaskinega izbora« (goldilocks choice), potem se eo ipso razvije visoko organizirana organska materija, katere rezultat je zavest. Trenutno je potrjenih cca 70 planetov, primernih za življenje (rezultat misije Kepler), plavzibilne ocene pa se vrtijo okoli 500 planetov v Rimski cesti. Glede na to , da je v vidnem vesolju najmanj 200 milijard galaksij…

Tudi z drugim delom tvojih razmišljanj bi soglašal. Vse ob svojem času. Menim, da ni naključje, da neka tehnološka civilizacija dozori tako tehnološko kot etično približno sočasno, tako da se ne more zgoditi, da bi etično primitivna civilizacija osvajala vesolje. Spomni se čudovite parabole iz Clarkove Odiseje 2001! Zakaj meniš, da je bil monolit, ki je odpiral vrata k zvezdam, zakopan na Luni? Iz istega razloga, kot shranjujemo orožje, zdravila in druge nevarne snovi »izven dosega otrok«…