vojko wrote: ↑
13.7.2019 18:36
Impresivno, kaj?
Pa že.
Vidim, da si strašno impresioniran ...
Sem, seveda sem. S pomočjo teleskopa in še nekaj drugega truda, nam računalniki sedaj rišejo karto vesolja. Pazi sedaj, tale karta/slika bo lahko čez nekaj milijonov let enako zanimiva kot zadnja večerja.
Zanimiva bo dosti bolj kot da Vincijeva mojstrovina. Že iz preprostega razloga, ker ta motiv ¾ Zemljanov ne pomeni nič.
Kaj recimo tebi pomeni tale alegorija:
ki kakšni milijardi ljudi pomeni več kot drugi milijard 'Zadnja večerja'?
Ali pa tale:
Pa tale:
Ali celo tale:
Skoraj prepričan sem, da ti ne pomenijo veliko ...
Vsaka od teh skupin ljudi z zaostalo družbeno zavestjo šteje nekaj sto milijonov članov in časti te slike po božje in so zanje neprecenljive nabožne umetnine, kot je za ljudi, ki se imenujejo 'kristjani', da Vincijeva slika.
Računalniška grafika, ki sem jo prilepil jaz, pa vsebuje brezčasno univerzalno sporočilo in jo razumejo vsi povprečno izobraženi pripadniki naše vrste; razumeli jo bodo tudi čez nekaj milijonov let (če bomo še obstajali kot vrsta). Vsebuje namreč ogromno informacij in je zame neprimerljivo bolj lepa kot verske alegorije; pri tem seveda puščam ob strani dejstvo, da je daVincijev motiv nepresežena umetnina
per se.
vojko wrote:Ob pogledu na te slike te mine vsaka vzvišenost in kompleks posebnosti, unikatnosti ...
Prav nasprotno, ko pa nikjer ni vsaj takšne inteligence kot na Zemlji.
To zagotovo ni res!
Močne trditve zahtevajo močne dokaze, kaj ne?
Drži!
Že večkrat sem navedel nekaj najpomembnejših. Vsako novo odkritje eksoplaneta utrjuje prepričanje, da je skoraj neverjetno (samo po zakonu verjetnosti), da smo sami v vesolju.
Danes je odkritih že več kot 5.000 eksoplanetov in vsak dan odkrivajo nove. Astronomi ocenjujejo, da je v vesolju več planetov kot je zvezd (samo naša zvezda ima 8 planetov). Menijo, da je samo v naši galaksiji cca
50 milijard planetov (!!!), podobnih Zemlji, ki ležijo v tako imenovani 'zlatolaskini coni' ('
goldilock zone'; gotovo poznaš pravljico o Treh medvedih!), se pravi v coni, kjer so ugodne razmere za pojav življenja.
Razen strašljivih kozmičnih razdalj, ki ločujejo zvezde in onemogočajo smiselno komunikacijo v realnem času, moraš vedeti tudi, da ET verjetno nimajo nobenega tehtnega razloga, da bi poskušali komunicirati z nami, kot mi nimamo razloga, da prisrčno pozdravimo mravlje v mravljišču, mimo katerega slučajno gremo. Lahko se počutimo tehnološko zrele v primerjavi z našo preteklostjo, toda v primerjavi s tem, kar je morda v vesolju, smo še vedno v zibki. Vsaka civilizacija, ki bi jo lahko odkrili, bo verjetno milijone, morda milijarde let pred nami. Kaj to pomeni, si je težko predstavljati.
"Mi smo kot trilobiti, ki iščejo druge trilobite," pravi Seth Shostak, višji astronom na Inštitutu SETI.
Če jih sploh bomo opazili, bodo to verjetno posledice njihovega vsakdanjega astroinženiringa, podobno kot so naši EM signali, ki potujejo v vesolje od iznajdbe radia naprej, ne pa namerne in usmerjene komunikacije.
Še en razlog je, zakaj jih nismo opazili. Če ekstrapoliramo razmere v razvoju naše civilizacije na Tujce, je zelo verjetno, da se je velik del civilizacij, ki so dosegle recimo stopnjo 1 po Kardaševu, uničil sam, še prej ko je segel po zvezdah.
Gotovo poznaš Drakovo enačbo za izračun števila tehnoloških civilizacij v naši galaksiji:
N je število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati.
\(R_{*}\) je razmerje zvezdnih skupin v naši Galaksiji.
\(f_{p}\) je merilo zvezd z lastnimi planeti.
\(n_{e}\) je povprečno število planetov, ki omogočajo življenje v razmerju z zvezdo, ki ima planete.
\(f_{l}\) je merilo planetov, kjer se domnevno lahko razvije življenje.
\(f_{i}\) je merilo planetov, kjer se dejansko razvije življenje.
\(f_{c}\) je merilo tistih, ki bi želeli ali se bili sposobni sporazumevati.
L je pričakovana življenjska doba take civilizacije.
Če je katerikoli faktor v enačbi 0, je N=0.
Po naših gozdovih je ogromno mravljišč, vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo kadarkoli te mravlje vzpostavile komunikacijo; pa jih deli včasih le nekaj sto metrov ...
vojko wrote:A res za trenutek verjameš, da smo edina riba v tem (skoraj) neskončnem oceanu? Eden od možnih odgovorov na znani Fermijev paradoks ('Kje so?!') je tudi tale: razdalje na kozmični skali so tako strašljive, da četudi obstajajo civilizacije tip 2 ali celo 3, ne morejo med sabo komunicirati. Od enega konca do drugega naše domače galaksije potuje signal 100.000 let!!
Še komunikacije med civilizacijami, ki so samo 100 svetlobnih let narazen, si je težko predstavljati. Predstavljaj si, da ponujaš zadnji model orgonskega topa po akcijski ceni. Pošlješ ponudbo in če frajerji takoj odgovorijo, boš dobil potrdilo o sprejetju ponudbe čez 200 let ... Smo v situaciji, v kateri so bili pisci Zbirke zgodbic: zanje se je vesolje končalo v Jutrovi deželi in deželicah, ki so mejile nanjo. Domorodci v obeh Amerikah so bili zanje non existo, podobno kot je za nas morebitna civilizacija v središču naše galaksije.
Ja, vse je mogoče, še posebej, če verjameš, da iz ničesar nastane in nastaja vse!
Ja, verjamem. Kaj pa 'verjameš' ti?
Drugače pa, saj veš sam, da zgodbica, pa naj se bere in sliši še tako prepričljiva, pač še ni dokaz.
Tudi to pogojno drži. A znanost je posebne vrsta zgodbica ...