bargo napisal/-a: Tukaj se odpira vprašanje: Kaj je tisto kaj se spreminja znotraj resničnosti ?
Mogoče bo zvenelo zgolj kot igra besed, vendar to nikakor ni to, moje mnenje je, da se ne
spreminja znotraj resničnosti, temveč, da se
spreminja resničnost sama. Mislim, da je nesmiselno govoriti o znotraj, zunaj resničnosti, smo pač del nje, izstop iz nje ni mogoč. Ob tem pa mi tudi vedno pade na misel Heraklit:
"Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti v istem stanju, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira, prihaja in odhaja."
S tem, da bi dodal, da sam razumem to njegovo misel kot dvojno nemoč, nemoč zaradi nenehno spreminjajoče se reke, kakor tudi nemoč zaradi nenehno sprminjajočega se človeka.
Na mestu pa je seveda vprašanje, kaj je resničnost, kaj je tisto kar se spreminja, ali poznamo resničnost celo, vso? Mislim, da je ne poznamo cele, vse? Ali je to velik problem? Mislim, da ne. Kaj se spreminja? Mogoče se lahko zopet zatečemo h Heraklitu in rečemo to se spreminja:
"Ta svetovni red, isti za vse, kar biva - ni ga naredil noben bog in noben človek, ampak je zmeraj bil in je in bo: večno žívi ogenj, ki se po merah vžiga in po merah ugaša."
Tako mimo grede, ali tu Herak
lit pravzaprav ne kriči: "Ne pozabite na neskončnost, nikar ne pozabite na neskončnost!"?
Ali je resničnost ("Pravila narave") nesprejemljiva, absolutna ?
Mislim, da ne, ne nikakor ne. Tisto kar je absolutno je nujnost kontigentnosti (tu je moja referenca Meillassoux). Ker nimam pri sebi Meillassoux -jevega dela oziroma nekaj imam pa se mi ne da brskati, ker je bolj kot ne vseeno, naj kar citiram iz zgoraj omnejenga dela G. Vraneševiča - tisti, ki jih filozofija ne zanima, lahko ta citat mirno spustijo
:
Nujnost kontigentnosti
"Kot izhodiščno točko bomo zato postavili edino nujnost, ki lahko sledi iz takšne hipoteze, to je nujnost kontigentnosti. Sprva si oglejmo implikacije, ki jih s seboj nosi pojem kontigentnosti. Znotraj logike in filozofije je uporaba pojma večinoma omejena na status trditev, ki niso nujno pravilne ali napačne. V latinščini contigere pomeni dotik ali pripetljaj, torej nekaj, kar se zgodi, pri čemer ni reducibilno na vse prejšnje možnosti, ter konča celotno linijo predvidljivosti, ki je vladala pred tem. Deleuze in Badiou, vsak sledeč svojim teoretskim predpostavkam ter Heideggerju, to razprtje imenujeta dogodek. Kot pravi Gould v svoji knjigi ˝Wonderful Life˝ bi bila s prevrtavanjem kasete nazaj v čas, ko so pred približno 530 milijoni let nastali organizmi na kanadskem Burgess skrilavcu, ter ponovitvijo časovnega zaporedja, ponovna pojavitev človeštva skoraj nemogoča. Vsako odstopanje je namreč usodno za vsakršno drugačno manifestacijo obstoja, s čimer lahko enak ˝vzrok vodi v tisoče različnih posledic in celo več.˝ (Meillassoux 2008, 90) Vsaka manifestacija posameznega pojava je tako lahko dana ali pa tudi ne, nikakršnega zagotovila nimamo več ne za eno ne za drugo trditev. Za potrditev domneve o nujni kontigenci moramo pričeti pri falsificiranju razumske predpostavke, ki svoje trditve o nujnosti naravnih zakonov izpeljuje iz čutnih zaznav, kot je na primer percepcija igre biljarda, kjer se bodo krogle vedno gibale glede na fizične zakone ne glede na stil igranja. Njihova pozicija tako temelji na metafizičnem utemeljevanju, čeprav se v postopku odpovedujejo njenim načelom. Edino, kar zavezuje filozofa pri njegovih domnevah je njegova vera in ravno to je tisto, kar tako hitro spreobrne njegovo pozicijo v praznoverje. Kakorkoli že, sami bomo zaradi nezmožnosti potrditve nujnosti kavzalne verige reformulirali Humovo zadrego, ter se povprašali po stabilnosti fizikalnih zakonov, če predpostavimo, da je njihov obstoj kontigenten. Zakaj ne občutimo in se pred nami ne manifestirajo nenehne transformacije sveta? Ne sprašujemo se več po tem, zakaj se nekaj spreminja, temveč ravno nasprotno, zakaj lahko neka struktura vztraja v svoji stabilnosti? Naš postopek bo temeljil na Kantovi metodi, kjer bomo z nevtralizacijo nujnosti znotraj mišljenja izpeljali njene konsekvence ter tako videli, če nas bo postopek popeljal v protislovje. Če se bo to dejansko zgodilo, bomo lahko ponudili dokaz o nujnosti, v nasprotnem primeru pa bomo razprli teoretsko pot nekavzalnem vesolju, ki je v enaki meri kot kavzalna linija konsistenten z našim izkustvom. Če nam uspe takšen postopek, bomo lahko negirali tudi transcendentalno rešitev, ki predpostavlja nezmožnost soobstoja nekavzalnosti in zavesti, saj temelji na univerzalni skladnosti med fizičnimi zakoni ter izkustvom, zaradi česar lahko nastane poenotena predstava skozi čas, s čimer
bi se strinjal tudi Hagglund. Takšna predpostavka pa vendarle lahko velja zgolj za kategorijo stabilnosti in ne nujnosti, kajti stabilnost je tista, ki preskrbi pogoj zavesti. Zakaj torej prirejamo ontološko nujnost stabilnosti? Zaradi ničesar drugega kot poglavitne statistične funkcije - verjetnosti. Obstaja namreč velika razlika med izkustvom biljardnih krogel, ki delujejo po določenih zakonih in apriornim postuliranjem določenih pojavov. Ravno nasprotno kot pravi Kant, je potrebno sledeč Jean-Rene Vernesu predpostaviti kontigentnost v red apriornosti in nujnost v red izkustva. Sledeč Humu se lahko ko udarimo v biljardno kroglo apriorno zgodi nešteto različnih pripetljajev,, vendar je v izkustvu v vsakem primeru dejavna zgolj ena izmed možnosti, namreč tista, ki je podrejena fizičnim zakonom. Oglejmo si malce drugačen primer. V ruski ruleti, ki je smrtonosna igra naključja, kjer sodelujoči vstavijo v za to pripravljeno pištolo eno kroglo, zavrtijo cilinder, pristavijo odprtino cevi h glavi in pritisnejo na sprožilec. Pri tem se lahko zgodi, da že s prvim strelom končajo igro, saj bi se lahko vsi ostali udeleženci premislili, lahko pa predpostavimo, da po večkratnem (večurnem) poizkušanju še vedno ne izstrelimo nobene krogle. Čeprav za to obstaja zelo majhna verjetnost, pa je to vseeno potrebno vzeti v zakup. Seveda bomo razlog za to iskali v različnih predpostavkah. Ali je pištola prirejena, mogoče ima vsak udeleženec svoj način, kako preprečiti svoj predčasen izstop iz igre, ali pa kaj tretjega. Zdaj pa predpostavimo, da igramo takšno igro vse življenje, celo vse do izumrtja človeštva, ter kljub nenehnim poizkusom, še vedno ne pridemo do razpleta. Predpostavimo
tudi, da revolver nima le 6 krogel, temveč več milijonov, pri čemer vsakič eno odprtino pustimo izpraznjeno. Pred nami je tako več milijonov različnih možnih razpletov, ki so vsi enako možni, vendar kot že rečeno, vedno znova dospemo do enakega rezultata. Ravno tako kot Kant in Hume, bo vsak opazovalec sklepal, da obstaja motnja v delovanju pištole ali pa je v igri goljufija. Obstaja torej nujen razlog, ki je seveda skrit, zaradi česar vedno pristanemo na točno določeni točki. S takšnim verjetnostnim sklepanjem je Hume na primer prenesel nujnost iz mikrokozmološke ravni na celotno vesolje. Seveda so vse ostale rešitve še vedno prisotne, vendar zgolj kot mentalni konstrukti paralelnih možnosti. Vse možne situacije so se pripetile, vendar je znotraj naših koordinat možna le ena, ki je determinirana s fizikalnimi zakoni, pri čemer nato sklepamo na nujni razlog (lahko je materija, prvotnost, substanca ali kaj drugega), ki ni več podrejen logiki. Tako nikoli ne sklepamo, da je rezultat pogojen z verjetnostjo.
Sledeč Meillassouxu pa moramo sprejeti svet, v katerem umanjka kakršnakoli fizična nujnost, skladna s stabilnostjo zakonov, pri čemer je potrebno vzeti v zakup, da ˝kontigentnost naravnih zakonov ostane nedostopna naključnosti umovanja˝ (Meillassoux 2008, 100). Na sklep o konformnosti med zakoni in nujnostjo ne smemo odgovarjati po poti njihove adekvatne aplikacije na izkušnje, temveč moramo pokazati, da takšno stališče in njene izpeljave neprimerno uporabljajo kategorije naključja in verjetnosti izven za njih predpisanega polja aplikacije. Ko bomo pokazali na popolnoma arbitrarno sklepanje o povezavi med fizičnimi zakoni in prej omenjenimi kategorij, bomo lahko pokazali, da lahko stabilnost zakonov, sledeč interpretaciji, ki je utemeljena v nujnosti fizikalnih zakonov, umestimo le pod rubriko sreče. Ravno zato moramo elaborirati pojmovanje kontigentnosti, ki ne bo imela svojega korena v naključju. Prikazati moramo absolutno kontigentnost, ki je kompatibilna s stabilnostjo zakonov, pri čemer moramo izpostaviti razliko med naključnostjo, ki že vsebuje vzpostavljeno idejo zakonov, ter kontigentnostjo zakonov, ki onemogoči pogoje, pod katerimi se naključje odvija. Vodilo takšne naloge leži v odsotnosti absolutnega razloga, na podlagi katerega moramo pojasniti in prikazati pogoj, kjer se manifestirajo stabilnosti kaosa (značilnost kontigentnosti zakonov). Kot odgovor Meillassoux ponudi Cantorjevo teorijo transfinitivnosti." (Ibid. str. 44-6)
Resničnost dojemam, kot nekaj kar JE.
Ravno tu nastane problem tako ontološki kot epistemološki: "Kaj je to, kaj JE? Kaj je resničnost?". Sploh pa se stvar zakomplicira ko s evprašamo: "Kaj je Resnica?"
Realnost je tisto kar izkušamo, merimo, opazujemo. Skratka, poskušamo prepoznati resničnost !
Znaimivo opredeliš, namreč meni resničnost in realnost pomenita isto, ampak OK.
Če energijo in maso, preimenujemo v strukture, recimo Se in Sm. Se postavi vprašanje ali sta ti dve strukturi resnično enaki ? Se = Sm ?!
Najprej je treba natančno definirati, kaj pomeni "biti enako".
Če "integriraš" po vseh teh tvojih "modelih" (za hipec), dobiš lahko, kot rezulat tega opazovanja: neskončno mali čas, neskončno velik čas ali pa nekaj vmes
Skratka, kolikor želiš.
Meni tu ni vprašanje, kakšen čas dobimo, temveč ali je tam sploh čas, če se tako izrazim.
