Roman napisal/-a:Se ne strinjam.
To je (praviloma) dobro za debato. Jo ohranja živo.
Na začetku življenja imamo samo nagone.
Ja.
Zaupljivost (ki seveda ni isto kot naivnost, prave razlike pa v bistvu tudi ni) obstaja na samem začetku, je pred kritičnostjo.
Zaupljivost ni nagon. Zaupljivost je plod razmisleka. Poglejva v SSKJ: "zaúpanje -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje // prepričanje, da je kdo pošten, iskren // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj"
Vprašanje je kvečjemu, v kolikšni meri se dojenček te zaupljivosti zaveda.
Ključno vprašanje. Se je ne. Pri dojenčku ne gre za zaupljivost ali ne, temveč za povsem sebične nagone. Tisto, kar ti mogoče tu mešaš, je recimo strah, ki pa je prirojen, in pa tolažba staršev, s katero dojenčku ta strah "preženejo". Skratka straši dojenčka, recimo s stiskom ob telo, pomirijo. Ampak to nikakor ne pomeni, da dojenček staršem zaupa. Ta koncept mu je še tuj.
Kako tedaj razložiš obnašanje dojenčka? Z refleksom? Kaj pa, če je zaupanje pred mišljenjem?
Pri dojenčku gre za izključno (egoistično) zadovoljevanje potreb oziroma primarnih bioloških nagonov, recimo po hrani, vodi, izogibanju bolečini ... Imam to srečo, da ga ravno opazujem.
No, izrazita individualna skrb za mladiče se začne, če se ne motim, šele nekje pri plazilcih.
Govoril si o živalih na splošno.
Se nasploh strinjam, ampak vendarle menim, da so te vrste obnašanja posledica nagonov, izrojena, popačena, a vseeno. Kopičenje hrane je posledica potrebe po preživetju zime, ko hrane ni. Odkar je mogoče hrano dobiti za denar, se je kopičenje hrane premaknilo v kopičenje denarja, to pa v poskuse na lahek način priti do njega. Je povezano.
OK, ampak najina ambicija je ugotoviti, ali je naivnost oziroma zaupanje, stvar nagonov. Lahko, da te napačno razumem, vendar je po tvoje potemtakem vse (vsako obnašanje) posledica nagonov.
Kako naj opišem gen za katerikoli nagon?
Ja pa saj trdiš, da je lahko povezana z geni. Preberiva še enkrat:
jaz: "Kje pa je izvor naivnosti? Menda ne v genih?"
ti: "Zakaj ne?"
jaz: "Kako naj opišem gen za katerikoli nagon?"
In da ne bo pomote, jaz nikakor ne trdim, da v nobenem primeru geni ne oblikujejo nagonov. Bom citiral: "Nihče ne dvomi, da geni oblikujejo anatomijo. Zamisel, da oblikujejo tudi vedenje, pa zahteva nekoliko več vere. Pa vas bom vendar poskušal prepričati, da na 7. kromosomu leži gen, ki igra pomembno vlogo pri opremljanju človeških bitij z nagonom - in to takšnim, ki leži v srcu vse človeške kulture." ((M. Ridley,
Genom, str. 103) Tu govori o
jezikovnem nagonu.
Kot vidiš je za jezik pri človeku pomemben gen, ki leži na 7. kromosomu. jaz te sprašujem kateri gen je pomemben oziroma oblikuje
zaupanje?
Kadar si kdo znanost zamišlja preveč prosto in po svoje, uporablja pesniško svobodo, to pa pomeni pesnjenje.
Ne bodi no tako "zategnjen". Znanost je človeka radost, veselje, pesem ...
In? Saj pravim, da se ne strinjam, da bi bil mem enota.
Se oparvičujem, vendar sem to tvojo trditev očitno spregledal. Lahko prosim opomniš, kje is to zapisal?
Ja, ampak v tebi je strah, kaj si bodo drugi mislili o tvojih navadah oblačenja. Nekaterim ljudem je pač težje posredovati tak mem. Saj pravim, memi se ne prenašajo brezpogojno. Prav možno je, da v možnem prejemniku mema že sedi mem, ki preprečuje vnos novega.
Huh, sicer ne trdim, da je to "tvoja" teorija. Ampak, teorija, ki tako na hitro zakrpa vsa vprašanja, v stilu, če se ne prime mem, potem je pri tem človeku lahko prisoten nek drug mem, ki preči "okužbo" s tem memom, je takšna teorija za v smeti.
Nimaš v sebi nobene ideje, za katero ti dol visi, če naj jo ima še kdo drug?
SSKJ: idéja -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel
Mislim, da sem nekje zapisal, ne najdem*, da ideja, brez da bi bila izrečena, napisana, realizirana .. je pač zgolj misel. Idejo za idejo pravzaprav naredi "akcija". No, seveda je to moje mnenje.
*uh, sem našel malo nižje
Je mar pri genih drugače?
Povsem drugače! Bom kar citiral:
"O genih smo se navadili razmišljati kot o receptih, ki pasivno čakajo na prepis po ukazu skupnih potreb celotnega organizma: geni so služabniki telesa. Tu spoznamo drugačno resničnost. Telo je žrtev, igrača, bojno polje in medij za ambicije genov." (ibid., str. 119)
In pa še citat, ki ga Ridley uporabi v knjigi:
"Smo stroji za preživetje - robotski posredniki, slepo programirani za ohranjanje sebičnih molekul, znanih kot geni. Ti je resnica, ki me še vedno osuplja." (R. Dawkins, The Selfish Gene)
Ko si v smrtni nevarnosti, si ti tisti, ki se bojiš za svoje življenje in boš storil vse, da ga ohraniš. Pri tem ni videti, da bi imel kak gen prste vmes.
Ah, lahko bi te tu povprašal, kdo si pravzaprav ti, pa ne bom, mogoče kasneje. Ali pa pravzaprav, dajva razčistiti, kdo si
ti,
ti ki se bojiš za svoje življenje in kaj te "goni" k temu strahu. Skratka od kje samoohranitveni nagon? Dobro veš, da je prirojen, torej?
Razumem tvoj dvom, a kot sem že navajal, pri genih tudi ne vemo, kako nas usmerjajo.
Moj dvom je močan dvom.
Res je, da verjetno še ne poznamo v celoti tega, kako nas geni usmerjajo, ampak vemo pa že veliko.
Vidim, pa ti vidiš podobnost?
Zgolj površinsko. Recimo praviš, da se mem širi kot virus. Velja, da so prilagojeni na virus odporni. Zdaj pa mem, torej velja, da so prilagojeni na mem odporni. Pa vzemiva za primer monogamijo, ki je, če te prav razumem, po tvoji definiciji mem. Nekateri prilagojeni, torej tisti, ki bi imeli več partnerjev, se s tem memom ne okužijo. Med nami so še vedno taki, ki se jih ta mem ni dotaknil, pa vseeno večinsko živimo v monogamnih skupnostih. Ali to potem pomeni, da je prilagojenim, snovalec mema, le tega naknadno (v)cepil? Kje je tu naključnost?
Ja, geni in memi se prenašajo z občevanjem.
Ideje tudi.
S čim posredujemo kulturo? Z izročilom.
Ok, ne mislim komplicirati, Jaz bi rekel, da s pomočjo ideoloških aparatov.
Mah, nisem prepričan, če sem res bolje informiran.
Ma niti ni važno. Bova pa gotovo skupaj kaj spesnila, uh ne spesnila, to ni "pop", torej bova skupaj zgruntala.