Najprej moram poudariti, da nimam pojma o fiziki, ki sem jo nazadnje imel v srednji šoli, od katere pa je že minilo nekaj časa, zato me nikar ne spljuvajte, če je moja teorija totalna neumnost ali pa celo mogoče spada med osnovnošolsko znanje.
Zadnjič sem po naključju odkril članek o nastanku vesolja na tej strani, ki me je popolnoma prevzel in sem nato prebral večino člankov na tej izjemni strani. Pa dovolj uvoda, gremo raje k bistvu.
Vesolje se neprestano širi, torej se njegove "mere" spreminjajo s časom. Prostor, kot ga poznamo ima tri dimenzije. Če se torej te tri dimenzije širijo s časom, lahko iz tega potegnemo, da je prostor enak času na tri (po mojem slabem znanju matematike in fizike - sem bolj družboslovec).
Sicer sem na to idejo prišel drugače: če gledamo določeno nebesno telo iz Zemlje, vidimo v bistvu v preteklost. V preteklost vidimo toliko, kolikor je razdalja od Zemlje do opazovanega telesa deljeno s svetlobno hitrostjo. Glede na to, da ni važno iz katerega dela Zemlje opazujemo posamezno telo torej izhaja moja ideja, da je prostor čas na tri.
Še enkrat poudarjam, da se mi res ne sanja preveč o fiziki in tudi pri matematiki sem šepal, zato bi le rad pojasnilo strokovnjaka, kje se pri vsem tem motim (ali imam mogoče celo prav hehe).
prostor=čas na tri
No ravno tako ne mores definirat. Vse 4 dimenzije, s casom vred so povezane vendar so nekako enakovredne. Glede na to da tud cas ne tece povsod gladko bi imel tudi kaksne hujse probleme. S tem ko je cas dodatna dimenzija lahko reces kvecjemu to, da se prostor spreminja v casu, torej je funkcija casa.
Na to gledanje v preteklost lahko laicno pogledas iz tega smisla: Pac svetloba zamuja. Lahko bi rekel da poslusas preteklost tudi ce bi poslusal svoj odmev.
Na to gledanje v preteklost lahko laicno pogledas iz tega smisla: Pac svetloba zamuja. Lahko bi rekel da poslusas preteklost tudi ce bi poslusal svoj odmev.