Odvisno kateri kot je podan. Stvar je v principu izredno enostavna. Os tuljave ti pove smer dipolnega momenta, in navor magnetnega polja na dipolni moment je \(\vec{M}=\vec{p}_m\times\vec{B}\) kjer gre za vektorski produkt. Za dolgo tuljavo velja \(\vec{p}_m=NI\vec{S}\) kjer vektor ploščine preseka kaže v smeri pravokotnice na presek. Če gledaš zgolj velikost navora, in ignoriraš, da je vektor, vzameš normo zgornje enačbe in dobiš
\(M=NISB\sin\phi\) kjer je \(\phi\) kot med vektorjema S (normala na presek, kar je os tuljave), ter vektorjem B. Če je tuljava že vzporedna s poljem, navora ni, saj je že v optimalni legi... to ti je vedno lahko test pravilnosti. Če je podan kot do vzporednice z ravnino namesto z normalo, bo pač treba komplementarni kot vzet. Skica vedno pomaga. Nikoli na slepo iskat formulce in zabijat not številk preden veš kaj delaš. Fizika izgubi ves smisel, če na slepo računaš preden pogruntaš kaj točno kakšna količina pomeni.