To je res, da ne poznamo. Delovanje naših možganov se le manifestira na različnih nivojih. Če je okolje z zgledom povzročilo neko travmatično motnjo, potem bi bilo prav tako možno možgane z nekim drugačnim zgledom preprogramirati, da bi se v njih vtisnila drugačna podoba realnosti.Beno23 napisal/-a:Teza že drži, problem je v tem da psihoanaliza nezna razložiti ZAKAJ točno ta teza drži in kako. Kaj ti pomaga, da poznaš vzrok(zloraba), če ne poznaš molekularne osnove bolezni in ostale procese v možganih, ki jo povzročajo. Kako jo boš pa zdravil? S pogovorom? To gre le do neke meje...in tu se zatakne. Nevrologija pa to lepo pojasni in tudi experimentalno preveri z različnimi metodami. Zato je bolj natančna in uporabna.
Z običajno psihoanalizo je sicer nemogoče vplivati na nezavedni del možganov, v katerem je tudi vzrok travme, če jo je človek doživel kot otrok. Potrebni bi bili drugačni pristopi, na primer hipnoza.
Psihoanaliza lahko zato pomaga pri razumevanju vzroka in vzorcev razmišljanja ter s tem načina delovanja, ki še naprej držijo človeka v začaranem krogu občutenja travme. Tako lahko človek vsaj z zavestno voljo vpliva na svoje delovanje in lastne misli, da s tem zmanjša simptome. Vzrok pa še vseeno ostane.
Na psihiatričnih oddelkih se zaradi poenostavljenega načina dela, sicer poslužujejo zdravil, ki s kemijskim vplivom delujejo na možgane, vendar imajo zelo agresiven in preširok način delovanja. Saj človeka čustveno ohromijo, da več nič ne čuti..Ne dobrega in se slabega...Verjetno s tem zgleda, kot da nima težav, vendar je človek čustveno mrtev.