kren napisal/-a:Imam še tole vprašanje: kako je z vstopom človeka v jezik, je to že nasilje?
Bom skušal, končno, odgovoriti tudi na to vprašanje.
Po Lacanu ima, kot veš, (psihična) realnost tri registre:
Imaginarno, Simbolno in Realno. "Kot simbolno bitje človek zlasti govori, kot imaginarno bitje se pusti zapeljevati podobam, kot bitje Realnega pa se sooča z nečim, kar je brezoblično, amorfno; zaradi Realnega svet ne more biti gladka in sklenjena površina po kateri bi se mirno sprehodili skozi življeneje" (Rutar). Realnega ni moč doumeti izven te trojice.
Cogito subjekta, katerega eksistenca je razpeta med omenjena tri področja, v
lakanovskem pogledu ni več tisti
dekartovski substancialni, transparentni in zavedni
jaz, temveč prazno mesto, ki ostane , ko odpovemo celoten svet.
Simbolni red nadomesti izgubo neposrednosti sveta in zapolni subjektovo praznino v procesu subjektivizacije v katerem subjekt prevzame identiteto. Subjekt namreč v t.i. "predojdipski fazi" preveva imaginarni občutek enosti z jazom. Tedaj smo v
imaginarnem, v katerem se formira jaz (
zrcalna slika). Imaginarno korenini v subjektovem odnosu do (podobe) lastnega telesa. Je okrožje površinskih podob, ki so zavajajoče, iluzorne, strukturirano s strani simbolnega reda. Če je označevalec temelj simbolnega sta označenec in proces pomenjanja v domeni imaginarnega. Jezik ima potemtakem tako simbolno kot imaginarno plat.
Ko telo vstopi v svet simbolnega ali
velikega Drugega, je
kastrirano: govor je o simbolni kastraciji. Ko se podamo v polje pomenjanja, žrtvujemo neposredni dostop do našega telesa in smo namesto tega obsojeni na posreden odnos do njega:
preko jezika. Simbolna kastracija torej prinese radikalen
razcep; od tedaj se definiram za drugega. Treba jo je razumeti v smislu vstopa v družbo, kot podpis družbene pogodbe. Žižek vztrajno poudarja, da gre pravzaprav za vsiljeno odločitev: subjektova možnost svobodne odločitve za družbo je lahko uzrta šele za nazaj, saj je subjekt z njo šele konstituiran; vselej smo torej že izbirali. Sicer lahko izberemo tudi drugo možnost in zavrnemo izmenjavo užitka za
Ime Očeta, kar pa onemogoči dostop do
želje. Stanje:
psihoza. Subjekt ob vstopu v simbolno skupnost torej žrtvuje imaginarno enotnost in stanje v neprestanem užitku; vstop v jezik vnese vanj razcep in zanj pomeni odtujitev, v zameno pa ima človek označeno mesto v intersubjektivni mreži in realnost dobi konsistentnost.
Subjekt je z vstopom v jezik nepovratno zaprečen(Žižek). Zaprečen je ravno v svojem dostopu do telesa kot utelešenosti užitka.
Upam, da sem odgovoril na tvoje vprašanje. Smo pa se tu srečali s kar nekaj novimi pojmi, tako da če koga ta tema (lakanovstvo) zanima, lahko skušam kasneje več odgovoriti na morebitna vprašanja.
Prosil bi pa, da pri zastavljanju morebitnih vprašanj ne pozabite, da sem vendarle kvazifilozof (tema je dejansko zelo težko razumljiva) in da bo lahko odgovor tudi: "Ne vem".