Verjamete v reinkaracijo?
Malo bi predebatiral to tvojo trditev, da ni nihče nesmrten. Torej, vsak, ki ima svoj konec mora imeti svoj začetek. Torej, logično vprašanje: kdaj je tvoj začetek? In če tvoj začetek obstaja, si nastala iz nič, ker pred začetkom te ni bilo. Se še vedno strinjaš s hipotezo, da ni nihče nesmrten, ali mi znaš logično odgovorit na ta vprašanja?
Japi, če sem te prav razumel, so želje oziroma reakcije na želje odvisne od osebnosti, od inteligence? Potem so ne-želje, kot si rekel dvomu v željo, odvisne od količine soli v glavi in torej ne od ega? Vsi imajo ego, pa se jih dosti ne sprašuje o smislu želje.
A ni že dobro za moje počutje, če se želja izpolni? Dobim željeno stvar in sem nekaj časa srečen. To je dobro, a ne?vid napisal/-a:pomoje je ze pred zeljo, popolnoma nezavedno, vprasanje ce je to dobro zate.
Kadar gre za ego, smo vsi brihtni ko strela, tko da inteligenca in ego nista nujno nasprotujoča. Želja je ponavadi posledica trenutnega stanja, v katerem si. Npr. ta moment sem lačen -> želim se najest da skoraj padem dol; čez pol ure bom sit -> želel si bom, da se ne bi prenajedel. Ali kot jaz pravim - če malo pomisliš, ali boš zaradi želje po prenažrtju res srečen, si potem le želiš nekaj malega pojest, pa najsi bo to zaradi inteligentnosti ali pa ega... 
možno je tudi da ego izrablja inteligenco...če je želja dovolj močna, boš, glede na svojo brihtnost, nekako našel način izpolnitve želje oziroma, ob dvomih nanjo pa nesporen razlog, zakaj željeno stvar resnično potrebuješ.
aja, da nebomo samo o željah govorili:
Vprašanje za t.i. kristjane: kdaj bog naredi posameznikovo dušo, ki postane nesmrtna? glede na to, da imate na voljo samo eno življenje na tem svetu, imate kot duša začetek, vendar ne konca? vsi kristjani govorite o afterlife... kje ste pred življenjem tukaj?
aja, da nebomo samo o željah govorili:
Po tvoje torej nimamo začetka?Japi napisal/-a:Malo bi predebatiral to tvojo trditev, da ni nihče nesmrten. Torej, vsak, ki ima svoj konec mora imeti svoj začetek. Torej, logično vprašanje: kdaj je tvoj začetek? In če tvoj začetek obstaja, si nastala iz nič, ker pred začetkom te ni bilo. Se še vedno strinjaš s hipotezo, da ni nihče nesmrten, ali mi znaš logično odgovorit na ta vprašanja?
Vprašanje za t.i. kristjane: kdaj bog naredi posameznikovo dušo, ki postane nesmrtna? glede na to, da imate na voljo samo eno življenje na tem svetu, imate kot duša začetek, vendar ne konca? vsi kristjani govorite o afterlife... kje ste pred življenjem tukaj?
Odgovor za t.i. ateiste.
Ljudje ne poznamo pravega odgovora niti na veliko bolj preprosta vprašanja, naprimer zakaj sploh vse skupaj obstaja, pa vseeno veselo živimo naprej. Očitno nam ni omogočeno vsega vedeti.
Če bi torej (s)poznal odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, potem bi bil Bog, ker pa vanj ne verjameš, rešitve ne boš nikoli izvedel.
Ljudje ne poznamo pravega odgovora niti na veliko bolj preprosta vprašanja, naprimer zakaj sploh vse skupaj obstaja, pa vseeno veselo živimo naprej. Očitno nam ni omogočeno vsega vedeti.
Če bi torej (s)poznal odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, potem bi bil Bog, ker pa vanj ne verjameš, rešitve ne boš nikoli izvedel.
Če ti lahko veselo živiš naprej, brez da bi vedel (oziroma se trudil vedeti) odgovore na tudi bolj preprosta vprašanja, izvoli.
Mislim da jaz ne rabim verjeti v boga in ti ne rabiš biti bog da mi skušaš odgovoriti na zgornje vprašanje. Sklepam da si kristjan, torej mi lahko razložiš svoj sistem verovanja..razen če nimaš pojma, v kaj sploh verjameš.
Mislim da jaz ne rabim verjeti v boga in ti ne rabiš biti bog da mi skušaš odgovoriti na zgornje vprašanje. Sklepam da si kristjan, torej mi lahko razložiš svoj sistem verovanja..razen če nimaš pojma, v kaj sploh verjameš.
Truditi se nekaj (iz)vedeti ravno dokazuje, da tega še ne vemo, nikakor pa ne zagotavlja, da bomo to tudi izvedeli.
Mislim da si malce napačno razlagaš moj odgovor, kajti sam ne morem biti Bog tudi če bi to slučajno hotel. Nadalje pravilno sklepaš, vendar ni jasno čemu naj bi služila ta (osebna)razlaga, ker ne bo pomagala razrešiti začetnega vprašanja.
Toda, še vedno sem trdno prepričan, da oba veselo živiva naprej, če ravno ne poznava pravega odgovora na veliko bolj preprosto vprašanje, ki ga je moč povsem zlahka izločiti iz religijskega konteksta, torej zakaj vse skupaj z nama vred sploh obstaja.
Torej si le nismo tako zelo različni, kot kaže na prvi pogled.
Mislim da si malce napačno razlagaš moj odgovor, kajti sam ne morem biti Bog tudi če bi to slučajno hotel. Nadalje pravilno sklepaš, vendar ni jasno čemu naj bi služila ta (osebna)razlaga, ker ne bo pomagala razrešiti začetnega vprašanja.
Toda, še vedno sem trdno prepričan, da oba veselo živiva naprej, če ravno ne poznava pravega odgovora na veliko bolj preprosto vprašanje, ki ga je moč povsem zlahka izločiti iz religijskega konteksta, torej zakaj vse skupaj z nama vred sploh obstaja.
Torej si le nismo tako zelo različni, kot kaže na prvi pogled.
Točno. Spraševanje še ne zagotavlja odgovora.ap-čiha napisal/-a:Truditi se nekaj (iz)vedeti ravno dokazuje, da tega še ne vemo, nikakor pa ne zagotavlja, da bomo to tudi izvedeli.
Pravzaprav se včasih izkaže, da je spraševanje prej ovira kot pa pot do takega veselega življenja.oba veselo živiva naprej
Je še eno vprašanje: zakaj neki se sploh tako sprašujemo? Mar je pričakovani (a nikoli doseženi) odgovor res tako zelo pomemben? Res moramo vedeti, zakaj kaj je in ni raje nič? Je res tako hudo, da to zlahka opazijo razne ideologije s pripravljenimi odgovori in se ponudijo za rešiteljice?torej zakaj vse skupaj z nama vred sploh obstaja.
Odvisno od tega, kam daš težo. Če je teža na veselem življenju ali vsaj želji po njem, smo si res zelo podobni.Torej si le nismo tako zelo različni, kot kaže na prvi pogled.
očitno sem se spet nejasno izrazil...povej kako krščanska dogma odgovorja oziroma kako biti ti kot kristjan s pomočjo poznavanja krščanske dogme odgovoril na moje vprašanje.ap-čiha napisal/-a:Nadalje pravilno sklepaš, vendar ni jasno čemu naj bi služila ta (osebna)razlaga, ker ne bo pomagala razrešiti začetnega vprašanja.
aja, pa odgovor na vprašanje, zakaj sploh vse skupaj obstaja se mi zdi vse drugo kot pa bolj preprosto od mojega.
ja glih v tem je kec. Da si srecen za tist kr je dobro zate, oz. za tisto zeljo k se ti izpolni. Ce ne bi blo dobr zate, ne bi imel zelje po uresnicitvi, kajne, in niti ne bi bil srecen ob uresnicitvimriz napisal/-a: A ni že dobro za moje počutje, če se želja izpolni? Dobim željeno stvar in sem nekaj časa srečen. To je dobro, a ne?
Roman ja napisal:
"Je še eno vprašanje: zakaj neki se sploh tako sprašujemo? Mar je pričakovani (a nikoli doseženi) odgovor res tako zelo pomemben? Res moramo vedeti, zakaj kaj je in ni raje nič? "
Se povsem strinjam. Zato se ne obremenjujem s tem kje in kakšen sem bil, če sem bil, pred tem kar sem sedaj. Tudi če je bilo to res, nimam nikakršnega zgodovinskega spomina ali vedenja o tem in mi to zaradi tega nič ne pomeni.
In naj hkrati nadaljujem odgovor Mrizu. Resnici na ljubo, ne vem kaj o tem pravi krščanska dogma, če takšna sploh obstaja. Kolikor se spomnim iz prebiranja sv. pisma nisem o tem nič zasledil. Če bi to bilo, z verskega stališča, tako zelo pomebno, potem bi o tem verjetno pisali vsaj evangelisti. Kaj pa o tem razlagajo cerkveni dogmatiki pa res ne vem. Dogma je pač nek zaključek na podlagi poprejšnje verske razprave. Do nekaterih zaključkov lahko človek pride tudi sam, kdo pravi da je lasten zaključek vedno in nujno manj pravilen od kakšne cerkvene dogme.
Toda če poskusim ugibati kako je s tem, bi rekel takole. Človek z rojstvom (bolje rečeno spočetjem) starta iz čiste nule. (S tem bi se verjetno strinjali tudi ateisti) Prične se učiti že v materinim telesu in nato nadaljuje vse do svoje smrti. Smrt je (verjetno) njegova zadnja življenjska izkušnja. V duhovnem smislu verjetno (predpostavljam) torej prične rasti hkrati s svojo fizično rastjo. Kristjani pač razmišljamo, da s smrtjo propade samo fizični del telesa, duhovni pa obstane. Ateisti mislijo, da je s smrtjo človek prenehal obstajati v obeh pogledih. Oboji pa to samo mislimo, zagotovo vemo pa ne. Za to , da bi z gotovostjo vedeli, bo moral vsak izmed nas še malce počakati.
"Je še eno vprašanje: zakaj neki se sploh tako sprašujemo? Mar je pričakovani (a nikoli doseženi) odgovor res tako zelo pomemben? Res moramo vedeti, zakaj kaj je in ni raje nič? "
Se povsem strinjam. Zato se ne obremenjujem s tem kje in kakšen sem bil, če sem bil, pred tem kar sem sedaj. Tudi če je bilo to res, nimam nikakršnega zgodovinskega spomina ali vedenja o tem in mi to zaradi tega nič ne pomeni.
In naj hkrati nadaljujem odgovor Mrizu. Resnici na ljubo, ne vem kaj o tem pravi krščanska dogma, če takšna sploh obstaja. Kolikor se spomnim iz prebiranja sv. pisma nisem o tem nič zasledil. Če bi to bilo, z verskega stališča, tako zelo pomebno, potem bi o tem verjetno pisali vsaj evangelisti. Kaj pa o tem razlagajo cerkveni dogmatiki pa res ne vem. Dogma je pač nek zaključek na podlagi poprejšnje verske razprave. Do nekaterih zaključkov lahko človek pride tudi sam, kdo pravi da je lasten zaključek vedno in nujno manj pravilen od kakšne cerkvene dogme.
Toda če poskusim ugibati kako je s tem, bi rekel takole. Človek z rojstvom (bolje rečeno spočetjem) starta iz čiste nule. (S tem bi se verjetno strinjali tudi ateisti) Prične se učiti že v materinim telesu in nato nadaljuje vse do svoje smrti. Smrt je (verjetno) njegova zadnja življenjska izkušnja. V duhovnem smislu verjetno (predpostavljam) torej prične rasti hkrati s svojo fizično rastjo. Kristjani pač razmišljamo, da s smrtjo propade samo fizični del telesa, duhovni pa obstane. Ateisti mislijo, da je s smrtjo človek prenehal obstajati v obeh pogledih. Oboji pa to samo mislimo, zagotovo vemo pa ne. Za to , da bi z gotovostjo vedeli, bo moral vsak izmed nas še malce počakati.
Na žalost ali na srečo je tako, da je krščanstvo pač prirejeno trenutnim razmeram, kar pa ne pomeni, da so napake vidnejših predstavnikov te vere avtomatično napake v veri. Vera obstaja že dobrih 2000 let in uči še vedno iste stvari. In mislim, da niti tu na forumu in nikjer drugje ni nobenega kristjana, juda, budista ali ateista, ki bi imel kaj zelo dosti za oporekati krščanski veri kot nauku. Glede Boga pa bi le rekel, da diamanti niso za svinje in tudi jaz ne želim razlagati teh stvari nekomu, ki na osnovi svoje nevednosti porabi ful energije za kljubovanje temu. Ni vam treba verjeti niti v obstoj sonca, pa vsi tu vemo, da obstaja. Pa ne me rarobe razumet. Tudi sam sem fizik in to vedo spoštujem med vsemi znanostmi mislim da še najbolj.