Pojme po katerih vprašuješ sem skušal pojasniti v poglavjih Energija in Antienergija na moji strani, jih bom pa tu skušal na kratko še enkrat povzeti.
Foton predstavlja neko opazno energijsko danost. Podobno na drug način opazimo vezalno energijo. Ko združimo foton in vezalno energijo od njiju ne ostane nič, popolnoma nič. Dogodi se nekaj podobnega kot če imam na primer 100 Euro denarja in 100 Euro dolga. Poravnam dolg in mi ne ostane nič, popolnoma nič.
Glede na to spoznanje se mi zdi smiselno, da foton razumemo kot neko pozitivno energijsko danost, kot neko energijsko grbino. Podobno vezalno energijo lahko pojmujem kot nek energijski dolg, kot obliko negativne energije, kot energijsko kotanjo. Ko se pozitivna in negativna oblike združita nastane nekaj podobnega, kot ko z denarjem poravnam dolg. Energija in energijska grbina sta torej sinonima za pozitivne oblike energij, vezalna energija, negativna energija, antienenrgija in energijska kotanja pa sinonimi za negativne oblike energij.
Iz nič pa v obratni smeri pomeni to, da iz nečesa neprepoznavnega, iz nečesa, ki ta rekoč ne obstaja, dobim prepoznavno energijo (foton) in prepoznavno negativno energijo v obliki vezalne energije. Podobno kot če sem popolnoma brez denarja in si sposodim 100 Euro. S tem sem si iz nič ustvaril denar in dolg.
LP FR
Nastanek Prasnovi
Beseda Antienenrgija se tudi meni upira. Ker nisem našel boljše, sem jo pač privzel po vzoru Antimaterija. Privzel sem jo le začasno, kot delovno verzijo. Vendar pa na žalost še nisem uspel najti boljšega pojma, ki bi jasno kazal na to, da ima energija na energijski osi pozitivne in negativne vrednosti. Iščem torej pojem, ki bo izražal energijsko zadolženost, energijski manjko, enenrgijski dolg … kar v osnovi je vezalna energija. Ločevati bi se morala od energije, ki pomeni sposobnost opravljanja dela. Vezalna energija ne more opravljati dela in se od energije pomembno razlikuje. Vesel bom, če mi pri tem lahko kdo pomaga.
LP FR
LP FR
Gre le za izbiro izhodisca energijske skale. Ce gledas na energijo iz kineticnega vidika pac postavis mirovanju enerigjo 0, in potem se cudis da gres v negativne stevilke. Vezalna energija se odraza v skupni energiji (=masi) in je ravno tako polnopravna oblika energije. Ne samo atomske, tudi kemijske vezi k temu prispevajo. Vezavna energija se brez tezav sprosti, ce s tem ne krsi ohranitvenih zakonov (pri kemiji ohranitev naboja in jeder, pri atomski fiziki imas se vec ohranitvenih zakonov). Torej: vse oblike energije so enakopravne, konec koncov je v vecini primerov vezavna energija kar elektrostatska energija zaradi odboja/privlaka delcev. Izpeljava, da se ohranja zgolj vsota EM in kineticne energija, ne pa vsaka posebej je pa elementarna in je ne bi posebej izpostavljal.Rozman napisal/-a:Beseda Antienenrgija se tudi meni upira. Ker nisem našel boljše, sem jo pač privzel po vzoru Antimaterija. Privzel sem jo le začasno, kot delovno verzijo. Vendar pa na žalost še nisem uspel najti boljšega pojma, ki bi jasno kazal na to, da ima energija na energijski osi pozitivne in negativne vrednosti. Iščem torej pojem, ki bo izražal energijsko zadolženost, energijski manjko, enenrgijski dolg … kar v osnovi je vezalna energija. Ločevati bi se morala od energije, ki pomeni sposobnost opravljanja dela. Vezalna energija ne more opravljati dela in se od energije pomembno razlikuje. Vesel bom, če mi pri tem lahko kdo pomaga.
LP FR
Priporocam ti branje fizikalnih klasikov ali pa da gres vsaj na eno predavanje na fmf preden zaradi pomanjkanja znanja odpres novo temo na forumu ali celo novo spletno stran.
Aniviller, vsi veliki fiziki so v svojem času razmišljali nekonvencialno. Zanimivo pa je, kakšne emocije tudi danes lahko povzroča nekonvencionalno razmišljanje. Stvar že kar spominja na dogmatiko fizike.
Aniviller, Roman, če hočemo razumeti energijsko dogajanje, ki ga opisujem, se moramo čim bolj omejiti na jedro vprašanja.
Naj kar se da izostreno ilustriram vprašanje. V vesolju predpostavim le eno atomsko jedro in en elektron. Elektron pade v atomsko lupino in na novo ustvari foton in vezalno energijo. Foton je oblika energije in je sposoben opravljati delo. V tem primeru nastala vezalna energija ni sposobna opravljati dela. Je ujet energijski dolg. Da bi pojma zadostno ločeval, želim energijskim danostim, ki so sposobne opravljati delo imenovati z energijo, ujet energijski dolg, ki ni sposoben opravljati dela, pa z nekim pojmom, ki seločuje od energije.
LP FR
Aniviller, Roman, če hočemo razumeti energijsko dogajanje, ki ga opisujem, se moramo čim bolj omejiti na jedro vprašanja.
Naj kar se da izostreno ilustriram vprašanje. V vesolju predpostavim le eno atomsko jedro in en elektron. Elektron pade v atomsko lupino in na novo ustvari foton in vezalno energijo. Foton je oblika energije in je sposoben opravljati delo. V tem primeru nastala vezalna energija ni sposobna opravljati dela. Je ujet energijski dolg. Da bi pojma zadostno ločeval, želim energijskim danostim, ki so sposobne opravljati delo imenovati z energijo, ujet energijski dolg, ki ni sposoben opravljati dela, pa z nekim pojmom, ki seločuje od energije.
LP FR
Me_, ko odstranim zadnje jedro in elektron ne morem nič več meriti in preidem na področje filozofije, ko se o stvareh lahko prepričam le še na osnovi 'Moči čistega uma'.
O tem vprašanju je bilo v tisoč letni zgodovini že veliko povedanega. Več filozofskih smeri se je oblikovalo na temo tega vprašanja, od katerih izstopata monizem in dualizem.
Materialistično usmerjeni filozofi skušajo dokazati, da ima vsako opaženo dejstvo izvor v fizikalnih dejstvih. Zagovornik te filozofske smeri je Karl Marx, že davno prej v antični dobi pa na primer Levkrip in Demoklit. Monisti torej menijo, da brez snovi ne obstaja nič.
Descartes meni drugače. On je celo podvomil o obstoju snovi. Če so naše življenje 'le sanje', potem obstoj snovi ni nujen. Descartes je svoj obstoj temeljil na zavesti. Pred približno štiristo leti je napisal trditev 'Mislim, torej sem. Če že ne obstajamo v snovni obliki, je menil, vsekakor obstajamo v zavednem svetu.
Aristotel je verjel, da snov obstaja, ni pa trdil, da poleg snovi ne obstaja še kaj drugega. Dopuščal je večplastnost vesolja.
Osebno se pridružujem mnenju Aristotela v smislu, da snovne in druge zakonitosti lahko obstajajo brez obstoja snovi. Zakonitosti so po mojem mnenju druga plast, ki lahko obstaja sama za sebe in to še bolj trdno in zansljivo kot snov.
Obseg kroga je enak pi*d če krog fizično obstaja ali če si ga le zamislim. Zakonitosti vesolja so celo nekaj zelo trajnega, kjer nimamo nobene možnosti speminjanja - so, ker so.
Četudi bi človek dosegel odličnost, ko bi iz nič ustvarjal ali izničeval snovne objekte, svetove in vesolja, bi bil še vedno brez moči in vpliva pri spreminjanju vrednosti konstante pi in zaknitosti obsega kroga.
Tu bi se lahko veliko razpisal, pa v forumu na žalost za to ni prostora. Na to temo sem pred leti izdal knjigo z naslovom 'Pred velikim pokom, ali kaj je starejše od materije'. Mogoče se jo da v kakšni knjižnici še sposoditi.
LP FR
O tem vprašanju je bilo v tisoč letni zgodovini že veliko povedanega. Več filozofskih smeri se je oblikovalo na temo tega vprašanja, od katerih izstopata monizem in dualizem.
Materialistično usmerjeni filozofi skušajo dokazati, da ima vsako opaženo dejstvo izvor v fizikalnih dejstvih. Zagovornik te filozofske smeri je Karl Marx, že davno prej v antični dobi pa na primer Levkrip in Demoklit. Monisti torej menijo, da brez snovi ne obstaja nič.
Descartes meni drugače. On je celo podvomil o obstoju snovi. Če so naše življenje 'le sanje', potem obstoj snovi ni nujen. Descartes je svoj obstoj temeljil na zavesti. Pred približno štiristo leti je napisal trditev 'Mislim, torej sem. Če že ne obstajamo v snovni obliki, je menil, vsekakor obstajamo v zavednem svetu.
Aristotel je verjel, da snov obstaja, ni pa trdil, da poleg snovi ne obstaja še kaj drugega. Dopuščal je večplastnost vesolja.
Osebno se pridružujem mnenju Aristotela v smislu, da snovne in druge zakonitosti lahko obstajajo brez obstoja snovi. Zakonitosti so po mojem mnenju druga plast, ki lahko obstaja sama za sebe in to še bolj trdno in zansljivo kot snov.
Obseg kroga je enak pi*d če krog fizično obstaja ali če si ga le zamislim. Zakonitosti vesolja so celo nekaj zelo trajnega, kjer nimamo nobene možnosti speminjanja - so, ker so.
Četudi bi človek dosegel odličnost, ko bi iz nič ustvarjal ali izničeval snovne objekte, svetove in vesolja, bi bil še vedno brez moči in vpliva pri spreminjanju vrednosti konstante pi in zaknitosti obsega kroga.
Tu bi se lahko veliko razpisal, pa v forumu na žalost za to ni prostora. Na to temo sem pred leti izdal knjigo z naslovom 'Pred velikim pokom, ali kaj je starejše od materije'. Mogoče se jo da v kakšni knjižnici še sposoditi.
LP FR
Vezalna energija, Rozman mislim da te razumem kaj hočeš povedati. Zelo dobro je pa to opisal Aniviller, posebno s tem stavkom: " Vezalna energija se odraza v skupni energiji (=masi) in je ravno tako polnopravna oblika energije. Ne samo atomske, tudi kemijske vezi k temu prispevajo. Vezavna energija se brez tezav sprosti, ce s tem ne krsi ohranitvenih zakonov (pri kemiji ohranitev naboja in jeder, pri atomski fiziki imas se vec ohranitvenih zakonov). Torej: vse oblike energije so enakopravne, konec koncov je v vecini primerov vezavna energija kar elektrostatska energija zaradi odboja/privlaka delcev. "
Posebno se strinjam s podčrtanim. Težko bi se pa strinjal s tem da je vezalna energija lahko samostojna in s tem enakovredna ali povnopravna drugim energijam, menim da je vedno vezana na neko masno energijo. Sedaj da trdim da se vezalna energija ne da izračunati ne vem, to boš vedel bolje ti Anviler, predvidevam pa da je vprašanje.
Lp.
Posebno se strinjam s podčrtanim. Težko bi se pa strinjal s tem da je vezalna energija lahko samostojna in s tem enakovredna ali povnopravna drugim energijam, menim da je vedno vezana na neko masno energijo. Sedaj da trdim da se vezalna energija ne da izračunati ne vem, to boš vedel bolje ti Anviler, predvidevam pa da je vprašanje.
Lp.
Zanimivo, Rozman, da si v svojem filozofskem izvlečku najprej omenil najmlajšega filozofa in nazadnje najstarejšega. Monisti ne menijo, da brez snovi ne obstaja nič. Materializem pravi, da je snov pred idejo, idealist pač obrnjeno. Oboji so lahko monisti ali dualisti. Poleg tega bi bilo dobro razlikovati med konkretnim in abstraktnim. Krog recimo fizično ne obstaja, je zgolj abstrakten pojem. Dvomim tudi, da obstajajo zakonitosti brez snovi (mišljene kot telesa in energije). Po mojem gre za lastnosti, ki so eno s snovjo.
Zadnjič spremenil Roman, dne 9.2.2007 21:14, skupaj popravljeno 1 krat.
Celica, v splošnem mi sogovorniki ponudijo ravno toliko zapleten primer, da se v njem tudi sami težko znajdejo. Sam, če se le da, skušam najti tako zelo elementaren primer, da je za sogovornike že skoraj žaljivo preprost. Vendar običajno le tako pridem do rezultata.
Vzemiva torej vesolje, ki vsebuje le eno atomsko jedro in en elektron. Celo ne razmišljajva, kako sta sestavljena, naj bosta za najin primer vsak zase nedeljivi celoti. Elektron se ujame v atomsko lupino in s tem ustvari foton in vezalno energijo. Nobene možnosti sprostitve vezalne energije najinega primera ne vidim.
Poskusi mi na primeru torej pokazati, kako se ta vezalna energija lahko sprosti, da je ta je vezalna energija enakopravna s fotonom in je sposobna opraviti delo. Pri tem skušaj ostati čim bolj na opisanem primeru in ga zaradi razumljivosti sploh ne ali čim manj razširjaj.
Sam tem to poskušal pa mi ni uspelo. Celo več. Spoznal sem pozitivne in negativne oblike energij, ki se po lastnostih med seboj precej razlikujejo - glej Antienenrgija na strani http://www.anti-energija.com/.
LP FR
Vzemiva torej vesolje, ki vsebuje le eno atomsko jedro in en elektron. Celo ne razmišljajva, kako sta sestavljena, naj bosta za najin primer vsak zase nedeljivi celoti. Elektron se ujame v atomsko lupino in s tem ustvari foton in vezalno energijo. Nobene možnosti sprostitve vezalne energije najinega primera ne vidim.
Poskusi mi na primeru torej pokazati, kako se ta vezalna energija lahko sprosti, da je ta je vezalna energija enakopravna s fotonom in je sposobna opraviti delo. Pri tem skušaj ostati čim bolj na opisanem primeru in ga zaradi razumljivosti sploh ne ali čim manj razširjaj.
Sam tem to poskušal pa mi ni uspelo. Celo več. Spoznal sem pozitivne in negativne oblike energij, ki se po lastnostih med seboj precej razlikujejo - glej Antienenrgija na strani http://www.anti-energija.com/.
LP FR
Rozman je napisal:
me_je napisal:
Vesolje z enim elektronom in enim jedrom? Vidim, da si eden tistih, kateri za obstoj vesolja sploh ne potrebujejo materije.Vzemiva torej vesolje, ki vsebuje le eno atomsko jedro in en elektron
me_je napisal:
Ko odstranimo vse komponente vesolja (odstranimo komplet obstoj) , kaj dobimo? Poleg Rozmanovega bi bilo dobro prebrati komentar še koga drugega, ker to se mi zdi najpomembnejše vprašanje za razumevanje vesolja.če odstranimo še atomsko jedro in elektron,
kaj vse lahko povemo o stanju vesolja? (dimenzije, lastnosti ipd)
Roman, tako je, materializem je le ena od oblik monizma. Na srečo si ti (in domnevno tudi 'bianko') materialistični monist. Na srečo zato, kersem dobil kompetentna sogovornika. Sam se prištevam med (Aristotelove) dualiste. Dopuščam torej veš slojno vesolje, kjer so zakonitosti lahko od obstoja snovi neodvisna danost.
Do tega nisem prišel emocionalno ampak na osnovi 'moči čistega uma'. Kako razmišljam bom skušal pokazati na primeru. V mislih zapustim naše vesolje in se preselim v neko drugo 'eterično' vesolje, ki naj bo narejeno zgolj po moji meri. V starem vesolju pustim vse, tako snov kot snovne zakonitosti in kreacijo novega vesolja začnem izključno po svoji zamisli - iz nič.
V prostoru si zamislim krog in kaj ugotovim. Ugotovim, da ima moj krog v novem vesolju obseg pi*d, torej natanko enak kot v našem starem vesolju. Razočaran sem, ker konstante pi nisem želel prenesti v novo vesolje. Prišla je za mano, čeprav si jo nisem želel. Konstanta pi je očitno nekaj bolj trdoživega kot materija in se z ločitvijo od materije ne uniči.
Roman (in bianko), sedaj me pa zanima,
- kako bi se vidva v novem vesolju znebila konstante pi,
- kako bi napravil krog ki ne bi imel obsega pi*d in
- kako tak krog zgleda?
LP FR
Do tega nisem prišel emocionalno ampak na osnovi 'moči čistega uma'. Kako razmišljam bom skušal pokazati na primeru. V mislih zapustim naše vesolje in se preselim v neko drugo 'eterično' vesolje, ki naj bo narejeno zgolj po moji meri. V starem vesolju pustim vse, tako snov kot snovne zakonitosti in kreacijo novega vesolja začnem izključno po svoji zamisli - iz nič.
V prostoru si zamislim krog in kaj ugotovim. Ugotovim, da ima moj krog v novem vesolju obseg pi*d, torej natanko enak kot v našem starem vesolju. Razočaran sem, ker konstante pi nisem želel prenesti v novo vesolje. Prišla je za mano, čeprav si jo nisem želel. Konstanta pi je očitno nekaj bolj trdoživega kot materija in se z ločitvijo od materije ne uniči.
Roman (in bianko), sedaj me pa zanima,
- kako bi se vidva v novem vesolju znebila konstante pi,
- kako bi napravil krog ki ne bi imel obsega pi*d in
- kako tak krog zgleda?
LP FR
Monizem je filozofska smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor (SSKJ). Hm, če naj bi bil izvor nekaj, kar je pred svetom, potem se mi bolj zdi, da svet nima izvora. Sem torej še monist? Praviš, da si aristotelski dualist? Kateri dve počeli imaš v mislih? Duha in materijo?
Ja, matematika je trdoživa zadeva. Saj niti ni treba iti do konstante pi. Že za začetek naravnih števil velja isto. V katerem vesolju bi se lahko znebili konstante 1? Ampak jaz razmišljam drugače. Razlikujem med konkretnim svetom in abstraktnim. Pri tem je za abstraktni svet sestavni del človekovega notranjega sveta. Pojmi, ideje, misli, vse to imamo v glavi, v zunanjem svetu ni ničesar takega. Ne moremo si sicer predstavljati, da bi bilo razmerje med obsegom in premerom kroga drugačno kot pi, ampak tudi to razmerje imamo v glavi. Zato tudi "miselni poskus" z drugim, eteričnim vesoljem, ne more dati pametnega rezultata, ker nosimo svoj notranji svet s seboj in ga ne moremo izključiti, če sploh hočemo misliti ali opazovati. Lahko sicer rečemo, da je matematika neodvisna od obstoja snovi, ampak v ta namen mora obstajati snov, naši možgani, ki je sposobna abstraktnega mišljenja in je sposobna to izreči.
Ja, matematika je trdoživa zadeva. Saj niti ni treba iti do konstante pi. Že za začetek naravnih števil velja isto. V katerem vesolju bi se lahko znebili konstante 1? Ampak jaz razmišljam drugače. Razlikujem med konkretnim svetom in abstraktnim. Pri tem je za abstraktni svet sestavni del človekovega notranjega sveta. Pojmi, ideje, misli, vse to imamo v glavi, v zunanjem svetu ni ničesar takega. Ne moremo si sicer predstavljati, da bi bilo razmerje med obsegom in premerom kroga drugačno kot pi, ampak tudi to razmerje imamo v glavi. Zato tudi "miselni poskus" z drugim, eteričnim vesoljem, ne more dati pametnega rezultata, ker nosimo svoj notranji svet s seboj in ga ne moremo izključiti, če sploh hočemo misliti ali opazovati. Lahko sicer rečemo, da je matematika neodvisna od obstoja snovi, ampak v ta namen mora obstajati snov, naši možgani, ki je sposobna abstraktnega mišljenja in je sposobna to izreči.