Tudi jaz sem, Roman zelo vesel, ker sem opazil, da si zanimiv in pozoren sogovornik. Tudi drugi se prav gotovo lahko tukaj na kvarkadabri zgledujejo po tebi. No, saj so tudi drugi posrečeni. Pa tudi ti še nisi dolgo na forumu in se lepo vidi kdo se zna trezno in konstruktivno pogovarjati. Saj verjetno
Jure Zupan ne bo imel nič proti, če se trudimo pojasnjevati in spraševati po vsaj nekaj tistih stvareh, ki nas težijo, saj menim, da je to kvarkadabrin namen. Če strežnik tega ne bo zmogel, bodo že povedali, ali ne.
Hecno se mi zdi, če me kdo navaja, ha, ha. Tega nisem velikokrat doživel, razen ko se je kdo spravil na moje eksplicitne napake in to. Spet bom poskusil biti kratek, saj nočem te zanimive teme preveč razširjati. Sicer se pa tudi vidi kako je veliko stvari povezanih. Če kar počez usekam in se ustavim pri neskončnosti, ki sploh ven pade iz te teme, pa vendar. Nekdo je tam dobro zapisal, da ne more razumeti, da je nekaj, (recimo čas v Vesolju), neskončno, saj potem ne more trajati. Kaj je težje odgovoriti, ali to, da je čas res 'entiteta' našega Vesolja (
Hawking et al) in da Vesolje lahko traja neomejeno že od nekdaj, ali to, da je nastalo naključno? Danes veliko ljudi zna pojasniti kaj je to bijektivna preslikava neskončne množice, ne. Težje pa je pojasniti problem kontinuuma, oziroma ali je med א_0 (moč števne množice) in naslednjim transfinitnim kardinalnim številom c (moč kontinuuma) še kakšno takšno število ali jih je mogoče celo neskončno. Sicer sta
Kurt Gödel in
Paul Cohen pokazala, da je to neodločljivo - pa vendar eni verjamejo, da je c = א_1, drugi pa da je nešteto transfinitnih števil med א_0 in c. Zakaj to pišem na videz zunaj sotvarja? Mogoče je tukaj v zvezi z naključnostjo nekako podobno. Mogoče se tudi tega ne da ugotoviti, čeprav osebno navijam, da je Vesolje vseeno nastalo nenaključno (antropična načela, itd). Sicer skoraj nemogoče nenaključno, pa vendar. Ne vprašaj me za mehanizem, oziroma za plan naših treh Time-Wandererjev
Res je, da znanost odgovarja na vprašanja "kako", ampak kolikor je, recimo, meni znana Stara zaveza alias Biblija tudi tam nič kaj ne pojasnjuje zakaj. Ali pač? Bog je ustvaril ... in nič zakaj je bog to in to... Mogoče pa fizika le tudi odgovarja na zakaj - nekako posredno. Ena od pokazateljev tega je tista znamenita
Hoylova ugotovitev glede nastanka kisika v Soncu, ki je seveda zelo povezan s človekom. No, to kar tako mimogrede, saj podrobnosti ne znam kar na pamet.
Glede poimenovanja. Nisem nek slovenističen retrokopitar, da bi pisal z veliko, na primer, predloge kot so Vaš ali Tvoj, imam le rad slovensko astronomsko terminologijo. Vesolje pišem z veliko le zaradi tega, ker je to tudi njegovo lastno ime, enako kot je moje rodno mesto Celje, moj rodni planet Zemlja, naša glavna zvezda Sonce, naše Osončje, naša Galaksija in naša Krajevna jata, ... Ker pa so 'kao' spoznali, da je velika verjetnost, da poleg našega Vesolja nastajajo še druga vesolja (Hawkingu tudi ne verjamem vsega, čeprav vsaka mu čast...), v angleščini najdemo izraz zanje kot multivesolja (mnogovesolja, otroška vesolja, ) in to. O
Vesolju si lahko prebereš še moj dodelan članek o njem na slovenski wikipediji. Si seveda tudi dobrodošel, da članek popolnoma spremeniš, če ti trenutni ne ustreza ali pa ga dopolniš.
Ne, nisem tako mislil glede Vesolja kot celote v zvezi s štirimi osnovnimi silami. To sem mislil, da na primer temne snovi verjetno še ne znamo pojasniti z njimi in te stvari. Ali pa nastanek galaksij in podobno. Pa tudi pojasnjujejo ga še s čem drugim.
Gravitacijska singularnost na začetku, obdobje inflacije, nastanek
delcev in atomskih jeder, razdelitev sil,
Einsteinova kozmološka konstanta Λ in kar je še. Ali ni najbolj enostavno, če spet ostaneva pri celičnem avtomatu? Narediš tisto nesrečno začetno konfiguracijo (nekaj celicam rečeš, da so prve, poveš rodovni zakon) ali pa rečeš, da po tvojem sploh ni potrebna, in rečeš nekomu naj pritisne na gumb, pa se Vesolje zgodi. Da je začetno stanje Vesolja fizikalno gledano recimo nekaj takega kot (iz glave govorim) ħ = c_0 = 1, τ = 0: pa, hojla, največja vakuumska fluktuacija in že imamo stvarnost... Sile so nekako že posledica tega. Saj se je po Hawkingu, kolikor razumem, čas zelo zgodaj obnašal kot prostor, mi pa ga opišemo s kompleksnimi števili. Nepredstavljivo sicer. Sile so bolj predstavljive: vsaj gravitacijska in elektromagnetna, šibka in močna pa za nas laike že težje, čeprav je tudi gravitacija sama po sebi še najbolj zanimiva, saj ji je
Newton še najprej prišel do živega, pa je vseeno še do danes nobenemu ni uspelo popolnoma pojasniti. V zvezi s tem bi rad tukaj še pojasnil, ker se mogoče nisem najbolje izrazil. Glede gravitacijskih singularnosti. Vem kje deluje Newtonova fizika. V našem Osončju prav gotovo, kjer so hitrosti po večini zelo majhne, in malo dlje od Sonca, kjer ni močnejših gravitacijskih polj. To vem. Nisem imel tega v mislih kot mejni primer. Dejstvo je, in to zelo lepo dejstvo, da je Einsteinova
splošna teorija relativnosti (STR) takšna teorija, ki da pri v << c_0 (kot mejni primer) nazaj spet Newtonov
splošni gravitacijski zakon ali
Poissonovo enačbo. Zadnjič je bila na spletu zanimiva debata v zvezi s tem, saj je nekdo lepo pojasnil, da pa je vseeno STR čisto drugačna teorija od klasične, ker tukaj gravitacija ni več sila, ki bi pojemala s kvadratom razdalje, ampak je lastnost samega prostor-časa. V tem je razlika. Tako sem mislil. No, naprej in zato mora tudi vsaka sodobna teorija gravitacije dati kot mejni primer Newtonov splošni gravitacijski zakon. Nekatere novejše teorije pa ga pač ne dajo in seveda ne morejo biti kandidatke za veliko poenotenje sil. Če dodajo še en člen k kvadratu razdalje, ki nastopa v imenovalcu, se lahko najlaže znebijo gravitacijskih singularnosti, ki nastopajo ne samo pri opisovanju črnih lukenj, ampak tudi pri prapoku. S samo kvantizacijo gravitacijskega polja tega ne morejo narediti, ker STR ni renormalizacijska teorija, z razliko od drugih kvantnih teorij polj. Že ameriški astronom
Asaph Hall je, ob tedaj še nepojasnjenih nepravilnostih Merkurjevega tira, menil, da Newtonov splošni gravitacijski zakon ne velja natančno in da gravitacija pojema hitreje kot pa s kvadratom razdalje. Vendar se je potem pokazalo več težav kot pa odgovorov in so njegovo misel opustili. Do danes je, mislim da, STR še vedno najboljša teorija gravitacije. Popravite me, če se seveda motim.
Tudi za konfiguracije celičnega avtomata nisem bil najbolj natančen. Vem, da si mislil s konfiguracijo razporeditev celic. To nisem razumel, da ni potrebna začetna konfiguracija, da pridemo do nekega stanja na koncu. Upam, da je res tako kot si zapisal. Ti verjamem. Je pa zanimivo to prenesti na Vesolje, ja.
Glede čistega vakuuma se bi strinjal s teboj.
Casimirjevo silo so izmerili in so morali priti do vakuumskih fluktuacij. Negativno energijo virtualnih delcev so lahko izmerili, saj drugače to ne bi bil kvantni pojav. Pa sva spet pri načelu nedoločenosti. Ja saj je meritev, ja, samo dejansko se delci tako obnašajo, neglede ali mi to merimo ali ne, saj drugače narava ne bi mogla delovati. To morava ločiti. Tvoje vprašanje pa je vseeno na mestu, ker res ne vemo ali je to že kar končen opis. Vemo, da velja za določene pare spremenljivk, (npr. položaj in gibalno količino delca, energijo in razpoložljiv čas (Hawkingovo sevanje)), ne vemo pa kako je dejansko, oziroma ali je elektron res razmazan. Ne se preveč utrujati s tem. Mene tukaj zanima še kateri pari spremenljivk lahko v načelu nedoločenosti tudi nastopajo. Ali si lahko zamislimo še kakšnega?
Sem opozoril, da je potrebno biti previden pri navajanju
Penrosovih zamisli o primitivni 'zavesti'. Ne moreš nasprotovati ker mogoče nisem pravilno predočil stvari. Poskusil sem, vendar vidim, da ne čisto prav zato ker se ne strinjaš. Jaz se strinjam s tem le toliko kolikor se mi zdi, da razumem. Nikakor pa ne menim, kot si ti pravilno ugotovil, da morajo vsi deli celote imeti zavest, zaradi nje same. Seveda ne. Možno pa je le, da na tako primitivnem nivoju, obstaja nekaj kar prej niso pravilno pojasnjevali, pa še vedno spada v domeno fizike. Ne bom klonil skušnjavi, da bi videl neposredno povezavo med silami in zavestjo. Tu na koncu se pa sam ne strinjam, da bi morala biti zavest nekaj netvarnega. Sicer nimam nekega proti argumenta. Se pa mi zdi najlaže reči tako, ja. Kaj pa je potem res zavest? Ali ni to isto vprašanje kot pri nastanku Vesolja? Vesolje je nastalo naključno - (ga ni nihče od vsevišnjih/netvarnih ustvaril), ja zavest pa je netvarna. Protislovje? Zakaj bi bila zavest kaj več? (No, saj je, seveda - ampak ne toliko, da bi jo bilo potrebno opisovati z nefizikalnimi prijemi - ali pač. Če je res temu tako, potem imaš prav Roman).
Takole. O ostalih stvareh pa še kdaj drugič. Kar nekaj jih je še ostalo. Mislim, da so vsaj te še malce bolj jasne. Samo še o možganih. Nisem ravno močan v fiziologiji, vendar elektroni in fotoni prav gotovo živijo v svojem kvantnem svetu tudi v naših možganih. Tam so razdalje mislim da ravno pravšnje za njih. Mogoče celo virtualni delci nastajajo v naših glavah (tega pa res ne vem - lahko se tudi popolnoma motim). Seveda so razdalje na glavnem nivoju v možganih že makroskopske, kjer pa že vladata klasična fizika in kemija. Pa ne bi o tem sedaj, saj je že nejeverni
Feynman menda ugotovil, da niso naši možgani nič posebnega - tega njegovega 'odkritja' sicer nisem nikoli najbolje zarazumel.
Clarkov HAL 9000 ali pa Data iz Zvezdnih stez naj bi menda že imela zavest. Aja, pa še to na koncu. Tudi v znanstveni fantastiki niso našli kakšne posebno dobre obrazložitve ali v Vesolju igra naključnost glavno vlogo ali ne. Vsaj kolikor je meni znano. Ena od sicer kar dobrih je tista znana
Adamsova, da je odgovor o Vesolju število 42, s tem, da so pozabili na vprašanje (v tem sotvarju smisel Vesolja). Za druge pa ne vem, čeprav jih mogoče kar mrgoli naokoli. Tudi zamisliti si je težko zakaj in kako je res Vesolje nastalo, ali ne - tudi če tega nisi vprašan v šoli.