roberto11 napisal/-a:Ampak, če obstaja le sedanjost, potem čas nikamor ne teče.
Ja, čas ne teče, vsaj ne v smislu reke ali filmskega traku. To, da teče, je pesniško izražanje in ne pomeni, da prihodnost ali preteklost že sta. Ampak če v resnici ne teče, pa tudi ne moremo reči, da se nič ne spreminja. Spremembe niso v času, ampak s časom.
Pa tudi ure, ki kažejo čas, le merijo impulze in ker prištevajo "čas", smo prevzeli dogovor, da teče čas naprej.
Ure bi lahko čas tudi odštevale, pa bi ta še vedno tekel naprej.
Vendar, če med stanjem v spominu in sedanjim stanjem ni spremembe, potem ničesar ne zaznamo.
Ja.
derik napisal/-a:Doživljati celoto pomeni zavedati se, da so deli samo ena od možnih interpretacij
Katere bi bile druge možnosti?
Če pa misliš, da obstajajo deli že sami po sebi, in skupaj tvorijo celoto, potem take celote ne moreš dojeti.
Hm, pri dojemanju celote si pač moramo pomagati z dojemanjem njenih delov. In te dele morda dojemamo kot posamezne celote. Problem je, če pri razumevanju delov ne upoštevamo medsebojnega učinkovanja oziroma sodelovanja, ki šele taki zares tvorijo celoto.