fizika brez matematike

[derik]

Eh, mislim da si zgrešil problem. Ampak nima veze, si že dobil odgovor.

Mislim, da si zgrešil odgovor. Ampak nima veze, ker si zgrešil tudi problem.

[derik]

Poskusi recimo predpostaviti, da svet ni razdeljen na zunanji in notranji, mogoče se bo uganka izšla.

Rešitev uganke ni odvisna od te delitve. Na koncu koncev nisem tak dualist, kot se od daleč vidi. Dejansko obstaja samo zunanji svet.

Zakaj mu pa potem praviš "zunanji"?

[Roman]

Izvrstno vprašanje. Odgovor pa je, da ljudje mislijo, da obstaja notranji svet, in se je tako lažje pogovarjati.

[roberto11]

Delitev na zunanji in notranji, je res le zaradi lažje razlage.

A v bistvu sta to le dva vidika iste resničnosti. Vse se nenehno prepleta.

[derik]

Od tistih, ki vidijo dva svetova, so eni pristaši zunanjega, drugi pa notranjega. Za prve resnično obstaja samo tisto, kar bazira na materiji in se da raziskovati z znanstveno metodo, ostalo pa je le namišljeno, nekakšen stranski odsev materijalnega sveta. Za druge je notranji svet svet, zunanji pa je grešen, manjvreden.

Raz-laganje sveta na dva dela mogoče res omogoča lažjo razlago (česa?), a dejansko otežuje doživljanje celote, namreč nerazdeljenega sveta.

[Roman]

Če vidiš dva svetova, ne moreš zanikati enega ali drugega. Če si pristaš enega, pa trdiš, da drugega ni, oziroma ga je mogoče razložiti iz enega, torej v resnici ne vidiš dveh svetov. Mislim pa, da to razlikovanje nima ničesar skupnega z doživljanjem. Človek doživlja, kar pač doživlja, vendar nikoli celote. Razen seveda, če temu, kar doživlja, rečeš celota.

[roberto11]

Raz-laganje sveta na dva dela mogoče res omogoča lažjo razlago (česa?), a dejansko otežuje doživljanje celote, namreč nerazdeljenega sveta.

Ampak človek lahko razlaga le razdeljene pojme.
A lahko poveš, kaj je svetloba, če ne poznaš teme ?
A lahko rečeš, da greš naprej, če nikoli nisi šel nazaj....?

Res je, da vesolje deluje kot celota, vendar človek ni sposoben dojeti celote in o celoti nimaš kaj povedati, razen to, da je vse eno.
Ali pa na primer, če rečem, da je Bog vse...in če je Bog vse, potem nimam kaj o njem govoriti kakšen je in kakšen ni.

[roberto11]

Od tistih, ki vidijo dva svetova, so eni pristaši zunanjega, drugi pa notranjega. Za prve resnično obstaja samo tisto, kar bazira na materiji in se da raziskovati z znanstveno metodo, ostalo pa je le namišljeno, nekakšen stranski odsev materijalnega sveta. Za druge je notranji svet svet, zunanji pa je grešen, manjvreden.

Misliš na skrajnosti....
Se strinjam, da je treba upoštevati oba vidika, saj nam to lahko pomaga, da se bolje približamo resnici, ki zaobjema oba svetova.

[Roman]

Ampak človek lahko razlaga le razdeljene pojme.

Seveda, vsak pojem razlikuje predmete ali pojave, ki spadajo k temu pojmu, od tistih, ki ne spadajo.

A lahko poveš, kaj je svetloba, če ne poznaš teme ?

Pesniško je marsikaj mogoče. V resnici teme sploh ni, torej teme ne moremo poznati. Lahko poznamo samo svetlobo.

A lahko rečeš, da greš naprej, če nikoli nisi šel nazaj....?

Lahko.

Res je, da vesolje deluje kot celota

Kaj pa vem, kaj pa, če vesolje deluje po delih?

vendar človek ni sposoben dojeti celote

Ja. Zato je kakršenkoli holizem utopija.

in o celoti nimaš kaj povedati, razen to, da je vse eno.

Razloži to še Vedežu.

[roberto11]

Pesniško je marsikaj mogoče. V resnici teme sploh ni, torej teme ne moremo poznati. Lahko poznamo samo svetlobo.

Kako misliš, da teme ni ?
Ne mislim na popolno temo, ampak na odsotnost svetlobe, kar opazimo kot temo, oziroma dojemamo kot kontrast.

A lahko rečeš, da greš naprej, če nikoli nisi šel nazaj....?

Lahko.

Na podlagi česa pa sklepaš, da greš naprej, če nikoli nisi šel nazaj ali v katero drugo smer ?
Razen, če imaš v mislih še desno in levo stran, katere pa nisem omenil....

Podobno je, ko rečemo, da čas teče naprej. Vendar ta trditev ni realna, saj še nihče ni doživel, da bi čas tekel nazaj. Razen v mislih in v filmu.

Kaj pa vem, kaj pa, če vesolje deluje po delih?

Če bi delovalo po delih, potem bi morali biti posamezni deli neodvisni. V kar pa dvomim.

Razloži to še Vedežu.

Fora je v tem, da če želiš dojeti celoto, potem moraš dojeti tudi sebe v celoti. Saj je dojemanje realnosti odvisno od tistega, ki dojema.
Vendar pa že samo opazovanje realnosti dojemamo na podlagi ločevanja na opazovano in opazovanega.
Kar pomeni, če človek želi opazovati, se mora ločiti od celote, da lahko sploh opazuje.

[Roman]

Kako misliš, da teme ni ?

Vidne svetlobe je razmeroma malo, v resnici je tudi tam, kjer svetlobe ne vidimo, elektromagnetno sevanje. Da ne omenim, da tudi od vidne svetlobe vidimo samo tisti del, ki pade na očesno mrežnico.

Ne mislim na popolno temo, ampak na odsotnost svetlobe, kar opazimo kot temo, oziroma dojemamo kot kontrast.

Aha, torej različne osvetljenosti. No, če bi bilo vse enako svetlo in enake barve, potem bi svetlobo še vedno videli, ne bi pa prepoznali posameznih predmetov. Kakšna bi bila v tem primeru naša interpretacija zaznav, je seveda drugo vprašanje.

Na podlagi česa pa sklepaš, da greš naprej, če nikoli nisi šel nazaj ali v katero drugo smer ?

Na podlagi opažene spremembe mesta v prostoru. Mislim, da nikakor ni potebno poznati nasprotnega pojava, da zaznamo nek pojav. Pri spremembi nam sicer pride na misel, da bi se lahko sprememba odvijala tudi drugače, recimo v nasprotno smer, ampak za samo zaznavanje te spremembe to sploh ni potrebno. Povsem zadošča, da hranimo v spominu prejšnje stanje, s tem pa primerjamo novo stanje.

Podobno je, ko rečemo, da čas teče naprej.

"Naprej" je tu pač definiran v smislu delitve časa na preteklost, sedanjost in prihodnost. Realno obstaja samo sedanjost, kak holizem tu sploh ni mogoč. Čas ne obstaja ves hkrati.

Vendar ta trditev ni realna, saj še nihče ni doživel, da bi čas tekel nazaj.

Pa je realna, ker vsak doživlja, da čas teče naprej.

Če bi delovalo po delih, potem bi morali biti posamezni deli neodvisni. V kar pa dvomim.

Potem bi morali biti posamezni deli neodvisni med seboj, drug od drugega. To ne pomeni, da se vsak del giblje po drugačnih zakonitostih kot drugegi.

Fora je v tem, da če želiš dojeti celoto, potem moraš dojeti tudi sebe v celoti.

Kaj pa to pomeni? Saj se vendar že zdaj vsi dojemamo kot del okolja, v katerem smo. Ne moremo pa se seveda počutiti kot celo vesolje, pa tudi celo vesolje se sploh nikakor ne počuti, tudi kot celota ne. Pa tudi ne moremo se počutiti kot človeštvo v celoti. Še posameznega sočloveka ne moremo prav čutiti.

[roberto11]

Kaj pa to pomeni?

To, kar si sam napisal.
Sami smo del vesolja in ravno zato, ker smo del, lahko sebe dojemamo kot individuum in se zavedamo vesolja.
Če bi bili celota, ne bi bilo zavedanja sebe in ne zavedanje vesolja.
Zato tudi sebe doživljamo posredno preko reakcij iz okolja in občutkov.

[roberto11]

"Naprej" je tu pač definiran v smislu delitve časa na preteklost, sedanjost in prihodnost. Realno obstaja samo sedanjost, kak holizem tu sploh ni mogoč. Čas ne obstaja ves hkrati.

Ampak, če obstaja le sedanjost, potem čas nikamor ne teče.
Strinjam se, da je "naprej" le dogovor zaradi delitve.
Pa tudi ure, ki kažejo čas, le merijo impulze in ker prištevajo "čas", smo prevzeli dogovor, da teče čas naprej.

Povsem zadošča, da hranimo v spominu prejšnje stanje, s tem pa primerjamo novo stanje.

To je res, saj na podlagi spomina sploh pride do zavedanja.
Vendar, če med stanjem v spominu in sedanjim stanjem ni spremembe, potem ničesar ne zaznamo.

[derik]

Če vidiš dva svetova, ne moreš zanikati enega ali drugega. Če si pristaš enega, pa trdiš, da drugega ni, oziroma ga je mogoče razložiti iz enega, torej v resnici ne vidiš dveh svetov. Mislim pa, da to razlikovanje nima ničesar skupnega z doživljanjem. Človek doživlja, kar pač doživlja, vendar nikoli celote. Razen seveda, če temu, kar doživlja, rečeš celota.

Doživljati celoto pomeni zavedati se, da so deli samo ena od možnih interpretacij, tki. dogovorna resničnost, ne pa samostojne stvari. Če pa misliš, da obstajajo deli že sami po sebi, in skupaj tvorijo celoto, potem take celote ne moreš dojeti.

Da ni svetlobe brez teme je po mojem dober primer raz-laganja sveta. Pa tukaj ne gre za fizikalne pojme, pač pa za zaznavanje. Bela pika na belem platnu zahteva več domišljije kot pa črna pika na belem platnu, čeprav je realnost obeh enaka.

[mriz]

Za prve resnično obstaja samo tisto, kar bazira na materiji in se da raziskovati z znanstveno metodo, ostalo pa je le namišljeno, nekakšen stranski odsev materijalnega sveta.

Jaz bi prej malenkost obrnjeno rekel, da je to, kar resnično obstaja, mogoče raziskovati in preveriti. Glede na to, da se tudi vse duhovne traparije navsezadnje skuša utemeljevati ali upravičevati skozi fizično (empirično) realnost, je tak pristop po moje kar ustrezen (tako kot je posledično ustrezen zaključek, da je vse ostalo pač žal namišljeno).