O usodi znanosti in naravoslovnih ved

[Vladimir Gajšek]

O usodi znanosti in naravoslovnih ved - astronomija


O usodi zahodne znanosti, kim jo je Bog pripeljal vkot Vsemogočni in Stvarnik skozi bistvo udejanjene in pojmovne biti k sebi kot causa finalis ali kot prapočelo, kot enom v vsem itd., bi bilo potrebno govoriti manj teozofsko ali ontoteološko, manj tudi v smislu dialektične metafiozike človeške čudi, spoznanja, predstave in občutja, bolj pa kot o volji in predstavi, ki se hote pred/stavi v postavju vsotnosti sveta. Razumetje slehernega sevanja je možno v zahodnem znanstveno samoproduktivnem smislu kapitalskega prvega sveta bele civilizacije le po razmerju transcendence kot Božje Luči: šele tostran te Luči si lahko umišljaš tudi na znanstveno fantazijski ali fantazemski način v tipično vedrem vedoslovnem, a rigorozno naravoslovnem slogu preučevanja tudi »pra/sevanje« in druge lučice, ki da so onkraj astronomije, a dognano epistemološko v spoznanju.

Šele tukaj se začenja tudi razmik med Aristotelovo – silogistično pogojeno, egocentristično in solarno astronomijo in najnovejšimi astronomsko fizikalnimi, manj pa kemijskimi, vesoljsko okoljskimi odkritji… ter zaznavno percepcijo skozi same naravoslovne teoretske postavke: če »se je kozmologija skoraj v hipu spremenila v opazovalno znanost.« in če je res »Nenadoma je bilo z opazovanji in logičnim sklepanjem mogoče preizkusiti hipoteze, ki so bile do tistega trenutka nepreverjene,« tedaj se postavlja vprašanje znanstveni zavesti, kaj je sploh opazljivo – in logično deduktivno, induktivno, dialektično… - skozim sámo opazovanje, z njim in v njem. Kajti temelj tega ni znanost, ampak kavzalna logika, da je to opazovanje kot znanost povzročilo pravzaprav »čudovito zaporedje dogodkov,« in to v letu 1964. In »čudovito zaporedje dogodkov« kot vzrok učinkujočih posledic se razkrije potem tudi v obliki (formativi pogleda na astronomske izsledke) in vsebini (astronomski kompleksi teoretskih in mišljnjskih dognanj ob opazovanju astronomskih pojavov) same astronomske znanosti. Zaporedje tukaj ni premica, ki je sestavljena iz niza točk-gledišč, marveč je to zaporedje povsem nihajoče, tudi kaoidno in gre v vrazličnih smereh krivuljasto v svoje nadaljevanje, tudi se punktuira na različnih drugih mestih med sabo povezano izvorno: v tem je lahko astronomija tudi zanimiva fizikalna veda, saj izraža tudi znanstveni interes po samem raz/skovanju, namreč po raziskovanju resnice. V pomenu vedoslovja so se ob astronomskih odkritjih pogovarjali znanstveniki nedvomno o vedoslovni in znanstveno radovedni lastni raziskovalni skupnosti, ki naj pripelje do določnih novoodkritih – zato to dejavnih in dejstvenih rezultatov kot od/kritij, namreč v odkritosti same naravoslovne svetovne resnice po sebi in kot produkcija smisla. Kaj da je ta resnica, se je izkazalo kakor že pri grških filozofih, »ki so doživeli razburjenja teh dni, so začutili, da so na pravi poti, ki bo pripeljala do "čistih" in dokončnih odgovorov na vprašanja, ki si jih je človeštvo zastavilo že na začetku svojega zavedanja.« Tukaj je čas filozofije znanosti in raziskovanja v bistvenih vprašanjih sveta res izgubil svojo ceno, a se je akademiziral. Celo več, »objektivni empirizem astrofizike« se je izkazal subjektno za golo fikcijo in umišljenost, kolikor ni šlo za re/produkcijo in znanstveno produkcijo po sebi, torej za moč znanosti, ki je subjektno sama nad seboj.

In da bo stvar v samoprodukciji znanosti kapitalskega Prvega sveta še jasnejša subjektno, je mogoče reči dodatno: »Estetski občutek je po moje edino vodilo, na katero se lahko zanesemo. Radi bi verjeli, in včasih bi tudi nam ustrezalo verjeti, da znanstveniki pridejo od opazovanj do zaključkov samo z objektivno logiko. Ne verjamem, da se to pogosto dogaja. Po pravici povedano nisem niti povsem prepričan, da je to mogoče. Postopek, ki nas pelje od nenatančnih meritev do teorij, ki jih trenutno zagovarjamo, je zelo zapleten.« Aisthesis = čut – tukaj pomeni čutno zaznavo ob lepoti znanstvenega spoznanja, ki da je v izpeljavi astronomskih raziskav tudi produktivno čuten. Že na prvi pogled naj bi bilo raz/vidno, kako je sevanje samih teorij zaporedno urejeno kakor v nizu trditev, ki se zdijo celo logično fantastična, a so dialektično povezane med seboj v sami znanstveni produkciji – tukaj je znanost kot mišljenje nad zgolj čutenjem, je predstava moči znanosti nad vsestvom prisotnega sveta ali dosotnega vsotnega vesolja kot vsesvetja.


Vladimir Gajšek, IW

[NIKKI]

Beri Byrona!