Znanost bolj resnična od vere?

[Naokoli]

Potem ko se gibljes v sistemu brez predpostavk, pa argumenti v tej temi tipa "zakaj je znanost boljsa od ..." izgubijo svojo tezo.

Btw: ena (morda) neumesna: Baje da obstaja knjiga, v kateri je en tip začel od začetka. Dobesedno. Najprej je izkjuču tut poznavanje črk in je baje začetek narisan. In tko postopoma konstruira vseskupi... Seveda po določenih risbah pride do črk. In pol do teksta. Mi je pa zanimivo, da je sploh pršou do črk... Nažalost ne poznam ne naslova knige in ne avtorja... ampak zadeva zna bit zanimiva. (če kdo ve naslov bi prosila če ga pove)

[mriz]

ja treba je pomislt, kaj pa je to teoreticni konstrukt? mar znanost ni teoreticni konstrukt? pa religija? kako lahko sploh definiramo, kaj je to teoreticni konstrukt?

Poudarek ni bil na tem, da je ta sistem teoretični konstrukt, ampak na tem, da sta vprašljiva njegov obstoj in obstojnost - saj brez predpostavk dejansko ni ničesar, kar bi sistem tvorilo.

kako utemeljit, ja sej to sm ze veckrat napisu, bl na dolgo bi res najbols nasu u literaturi. tko da ne vem kaj bi se lohk dodal, kvalitativno ne prov dosti pomoje, mogoc edin s ksnimi drugimi besedami.

Rajši bi videl kakšen konkretni primer utemeljevanja brez predpostavk. Aja, v prejšnjih postih pač ne najdem razlage procesa utemeljevanja. Si pa nekje napisal, da bi znanost morala začeti brez predpostavk - verjetno ni odveč omeniti, da se je spoznavanje sveta začelo brez jasno definiranih predpostavk, in da 'znanost' označuje neko mejo v tem spoznavanju, mejo izoblikovanja nekih določenih trdnih predpostavk?

beseda predpostavka je misljena kokr "nekaj kar postavis in se nato na to opiras" (npr v matematiki, komutativnost abelove grupe, alpa kej takega). ce tega na kar bi se opirali ni, ce prides do kaksnega zakljucka brez da bi kaj postavil in se skliceval na to potem to ne izhaja iz predpostavke.

Zaključke torej stresaš iz rokava? Improviziraš, tak kot ti paše? Mislim da to pomeni veliko verjetnost med seboj nasprotujočih si zaključkov. Po čem sploh sklepaš (ali predpostavljaš), da so zaključki pravilni? O utemeljevanju pa brez sklicevanja na karkoli tudi ne moremo govoriti.

[Naokoli]

Zaključke torej stresaš iz rokava? Improviziraš, tak kot ti paše? Mislim da to pomeni veliko verjetnost med seboj nasprotujočih si zaključkov. Po čem sploh sklepaš (ali predpostavljaš), da so zaključki pravilni? O utemeljevanju pa brez sklicevanja na karkoli tudi ne moremo govoriti.

Pomoje se je znanost razvijala tako: Najprej so nastali preprosti zaključki, ki niso sloneli na nobeni predpostavki (lahko bi se jim reklo tudi predpostavke). Ohranili so se pač tisti, ki si med sabo niso nasprotovali in ki so se izkazali za "empirično resnične".

Potem so se pač "pojavili" "konstrukti", ki so bili izpeljani iz teh preprostih zaključkov. In tako so se potem razvili konstrukti iz konstruktov, ki so danes že precej zapleteni.

V tej zmešnjavi pa je seveda "najbojše" to da konstrukti, ki se kakor koli pokažejo za neresnične pač propadejo in se ne uporabljajo za nadaljne "konstrukte".

Zadeva je očitno prišla tako daleč, da se je morala deliti (najprej družboslovje, naravoslovje, humanistika potem posamezne vede in nato še sklopi posameznih ved -npr atomska fizika)

To je ideja, ki mi je zdej padla na pamet (pa upam da nism napisala kakšne neumnosti --> če sem, se opravičujem - ura je pozna )

[Vedež]

Zakaj sploh ta delitev znanosti in vere oziroma znanosti in obstoja boga?

Takšna delitev in nasprotovanja so nastala šele v 20. stoletju.

Znanstveniki preteklosti, ki so hkrati začetniki moderne znanosti so bili verni možje. Le popisati so hoteli tisto, kar je bog ustvaril v ljudem zaznavnem spektru.

Lahko bi rekli, da znanost oziroma ljudje, popisujemo tisto, kar je bog ustvaril za naš obstoj.

Takšna in podobna forumska vprašanja se vedno znova prevesijo v osnovno vprašanje:

Verjameš v obstoj boga? Obkroži - DA ali NE

Zaključimo lahko: Znanost nikoli ne bo dokazala neobstoj boga. In obratno: Religija nikoli ne bo dokazala obstoj boga.

Zanima me, zakaj tako malo ljudi zanima resnica in raje iščejo odgovore v slepih rovih.

[Roman]

Zakaj sploh ta delitev znanosti in vere oziroma znanosti in obstoja boga?

Kaj je narobe z njo?

Takšna delitev in nasprotovanja so nastala šele v 20. stoletju.

No, v resnici že prej. Takoj, ko so se pokazale možnosti drugačnih, nereligioznih razlag.

Znanstveniki preteklosti, ki so hkrati začetniki moderne znanosti so bili verni možje.

Razumljivo, ob takratni uspešnosti verskih inštitucij.

Le popisati so hoteli tisto, kar je bog ustvaril v ljudem zaznavnem spektru.

V resnici je postalo očitno, da je njihova razlaga v konfliktu z uradno predpisano. Potem pa so nekateri več, drugi pa manj tvegali usoden spopad z močnejšim nasprotnikom.

Lahko bi rekli, da znanost oziroma ljudje, popisujemo tisto, kar je bog ustvaril za naš obstoj.

Lahko pa bi rekli tudi, da se je religija kot razlagalec narave izkazala za nezadostno ali celo napačno.

Takšna in podobna forumska vprašanja se vedno znova prevesijo v osnovno vprašanje: Verjameš v obstoj boga? Obkroži - DA ali NE

To je pa čisto res.

Zaključimo lahko: Znanost nikoli ne bo dokazala neobstoj boga. In obratno: Religija nikoli ne bo dokazala obstoj boga.

Tako kaže, a z veseljem se bom pustil presenetiti.

Zanima me, zakaj tako malo ljudi zanima resnica in raje iščejo odgovore v slepih rovih.

Meni je odgovor jasen. Zaupanje je bistveno bolj privlačno kot dvom.

[kren]

mriz, ce ti hocem napisat en koherenten odgovor ga seciras na koscke in izgubis sporocilo, ce ti pa odpisem po kosckih se pa v teh delckih prav tako ne vidi celote.

Poudarek ni bil na tem, da je ta sistem teoretični konstrukt, ampak na tem, da sta vprašljiva njegov obstoj in obstojnost - saj brez predpostavk dejansko ni ničesar, kar bi sistem tvorilo.

No prav, potem pa prepisi celoten moj odstavek in nadomesti besedi 'teoreticni konstrukt' z 'vprasljivost obstoja', ker je protiargument isti. Ta protiargument je ze tolikokrat omenjen, v tem primeru bi zdaj rekel da je obstoj v empiricnem smislu zgolj bolj ali manj nakljucna zunanja refleksija (poudarek na zunanja).

Zaključke torej stresaš iz rokava? Improviziraš, tak kot ti paše? Mislim da to pomeni veliko verjetnost med seboj nasprotujočih si zaključkov.

Bolj za ilustracijo o omejenosti znanstvenega nacina razmisljanja, kot pa da bi js res v tem smislu kej utemeljil: kdo pa pravi da si ne smejo zakljucki biti nasprotujoci, kaj pa je s tem narobe? Kdo tudi pravi, da mora biti neka stvar v enakem oziru identicna sama s seboj? Ti dve naceli ki sem ju zdej postavil pod vprasaj se smatrata kot dve najbolj osnovni stvari v logiki (poleg se tretjega nacela o zadostnem razlogu, ki ga je prvi formuliral Leibnitz) No, ce dobro pogledamo vidimo da stojita ob rami tistim znanstvenim predpostavkam (kaj pa drugega, saj izvira iz Aristotelove Metafizike oz. Organona, za Aristotela pa vemo da je bil eden prvih 'znanstvenikov'). Sedaj pa lahko uporabimo spet isti argument o zunanji refleksiji kot prej..

Po čem sploh sklepaš (ali predpostavljaš), da so zaključki pravilni? O utemeljevanju pa brez sklicevanja na karkoli tudi ne moremo govoriti.

Tudi nektere stvari k sem jih js napisal so bolj preliminarne narave (ce le vzames potem kaksno knjigo v roko). Ja, res se ne da utemeljevati ce se ne sklicujemo na nekaj. Ampak ce se sklicujemo - potem so tisto ze predpostavke. Predpostavk pa naj ne bi mel. Zato le zelo pozorno opazujemo svoje misli in njihov razvoj. To kar sledi je resnica, kokr se razvije sama iz sebe. Resnica je to zrenje, se ne dojame ali razume. Alpa absolutum, ce bi se nam slo za besede. Sej se da se naprej kej povedat, samo mogoce kdaj drugic.

Mogoce se ena zadeva oz. zanimivost. Nekak obstajata dve struji glede tega, eni so zagovorniki spekulativne logike, drugi pac ne. In ti drugi jo morajo zavreci v celoti, brez kakrsnihkoli 'delnih resnic', zato ker ce bi priznali en sam majhen koscek se potem iz logicne nujnosti cel sistem izpelje iz njega. Men se zdi da ti (na mriza se to nanasa) spadas med te druge, no mogoce si bos pa premislil ce bos kdaj ksno knjigo prebral;)

[Mephisto]

@kren:
Šel sem še enkrat skozi vse tvoje odgovore in nikjer nisi navedel konkretnega sistema, ki bi lahko deloval na tak način. Je to samo teoretični sistem, ali dejansko je kje uporaben?

Še tole, nihče ni tega komentiral, zato še enkrat ponavljam:
"Kaj pa porečete na tole razlikovanje;

Torej, pri reševanju problemov rabimo neke vnaprej znane vzorce/modele, prek katerih lahko napovemo oz. rešimo problem enostavneje/hitreje/efektivneje/itd.
Religija nam odgovor na večino vprašanj zakaj, nudi odgovor "ker so to božja pota" oz. nekaj podobnega, ker si je pač bog tako zamislil. Ampak to nas pri reševanju problemov nudi le tolažbo, ne pa rešitve.
Pri znanosti pa se na določen zakaj išče kako in posledično zato (pač v okviru našega dojemanja in jadajada). S temi modeli pa lahko rešujemo probleme v določeni meri, ali pa celo popolnoma.

Torej nam znanost ponuja rešitve (polek tolažbe seveda), medtem ko nam religija ponuja le tolažbo. "

Kot je iz prakse razvidno nam znanost napoveduje kar dobra vedeževanja in v tem smislu nudi neko približno "resnico", ki se sklada z naravo in njenimi zakonitostmi.
No, vsekakor tudi meni tej aksiomi ne dišijo preveč, ampak to je podobno kot z demokracijo - čeprav ni najboljši sistem, ki bi nudil vsem blaginjo, je pa verjetno najboljši. Zaenkrat si pa popolnih sistemov, ki nebi bili na neki točki protislovni ne znamo zamisliti (ali pač?).

[Roman]

Mefisto, jaz mislim, da ne gre toliko za to, kaj ponujata znanost in religija. Obe trdita, da jima gre za resnico, le da znanost vzpodbuja dvom, religija pa ga poskuša izobčiti. Znanost ugotavlja, da resnica navsezadnje ni dosegljiva, religija pa trdi, da je resnico že spoznala. Ljudje pa smo razprti med obe skrajnosti, dvomom in zaupanjem. Na tej podlagi se obračamo kot dvomljivci k znanosti in kot zaupljivci k religiji, vsak seveda s svojimi argumenti in predsodki.

[Naokoli]

Zakaj sploh ta delitev znanosti in vere oziroma znanosti in obstoja boga?

Takšna delitev in nasprotovanja so nastala šele v 20. stoletju.

Znanstveniki preteklosti, ki so hkrati začetniki moderne znanosti so bili verni možje. Le popisati so hoteli tisto, kar je bog ustvaril v ljudem zaznavnem spektru.

Lahko bi rekli, da znanost oziroma ljudje, popisujemo tisto, kar je bog ustvaril za naš obstoj.

Zaključimo lahko: Znanost nikoli ne bo dokazala neobstoj boga. In obratno: Religija nikoli ne bo dokazala obstoj boga.

Lej....
občutek imam, da si tole mal narobe razumel...
Tukaj (vsaj sama nimam tega občutka, no) ne poskušamo drug drugemu dopovedovati ali bog obstaja ali ne. To že vemo (upam no), da nas pelje v slepo ulico. Tukaj [bom povedala še enkrat ] poskušamo pojasniti iz FILOZOFSKEGA stališča zakaj vsi ljudje, tudi verni (!), verjamejo znanstvenim odgovorom na določena vprašanja in ne iščemo odgovorov v religiji. Kar pomeni, da se skušamo dokopati do tega, ZAKAJ bi bila znanost boljša od religije (katerekoli). (In seveda kaj jo dela "boljšo")

Se pa tudi meni dozdeva, da se nekateri počutijo ogrožene, ker na prvi pogled "zgleda", kot da bi hoteli dokazati, da je vera slaba sama po sebi in da bi jo zaničevali. Po drugi strani je reakcija ateistov podobna, ker si ne pustijo(mo) dopovedati, da bog obstaja. Je pa prav, da nastopajo v debati ljudje različnih stališč, saj le tako lahko dosežemo pogled iz različnih "zornih kotov".

Ne razumem, kaj naj bi tukaj počelo dejstvo, da so bili znanstveniki verni (no nekateri so še danes). Verjetno to pomeni, da sta znanost in vera tesno povezani in mogoče je v nekaterih obdobjih vera odigrala pomembno vlogo v znanosti (tako v njeno dobro --> jezuiti, kot v njeno škodo --> inkvizicija ["in vendar se vrti"] )

Torej je še toliko bolj "zanimivo" poiskati vzrok, ki dela znanost "bolj resnično" od religije

[GJ]

Znanost ugotavlja, da resnica navsezadnje ni dosegljiva,.

Z vsem se strinjam samo s tem ne..
Znanost namreč ugotvlja, da je absolutno resnična resnica le sedanjost.

Lej....
občutek imam, da si tole mal narobe razumel...
Tukaj (vsaj sama nimam tega občutka, no) ne poskušamo drug drugemu dopovedovati ali bog obstaja ali ne. To že vemo (upam no), da nas pelje v slepo ulico. Tukaj [bom povedala še enkrat ] poskušamo pojasniti iz FILOZOFSKEGA stališča zakaj vsi ljudje, tudi verni (!), verjamejo znanstvenim odgovorom na določena vprašanja in ne iščemo odgovorov v religiji. Kar pomeni, da se skušamo dokopati do tega, ZAKAJ bi bila znanost boljša od religije (katerekoli). (In seveda kaj jo dela "boljšo")

Lej, lepo, da se trudiš..
Vedež ni narobe razumel, ampak je cepljen s..

Uvodno vprašanje teme je bilo: 'Znanost bolj resnična od vere?'.
Odgovor je kar se da preprost.
Seveda je znanost malo bolj resnična!
Znanost se 'poklicno' ukvarja samo z resničnostjo.
Na drugi strani pa se vera pa ukvarja z ideologijo.
Vsaka vera je lahko resnična pa čeprav njene ideje niso resnične. V znanosti se takšnim idejam reče 'zmota'! Vera (vere) pa v osnovi ne pozna zmot!

Vero delajo resnično le ljudje. Vera je nekakšen možganiski parazit in to zelo resničen.
Tukaj sedaj vidimo kaj pomeni znanost.
Osnova znanosti je iskanje/raziskovnje resnice, kajti zgolj resnična odkritja se štejejo za referenco v znanosti.

Resnica je, da znanost ne bo nikoli razumela vere. Če pa bi se to le zgodilo, bi imeli besedi znanost in vera enak pomen.

Lahko noč..

[bargo]

Torej nam znanost ponuja rešitve (polek tolažbe seveda), medtem ko nam religija ponuja le tolažbo. "

Mogoče je trditev le tolažbo malce prehuda.

Drugače se globoko strinjam z Romanom, ki je lepo pojasnil:

... Ljudje pa smo razprti med obe skrajnosti, dvomom in zaupanjem.

Dodal bi še strah, ki ga vidim, kot vzrok za pojav religije, ki stoji na občutku nemoči in zavedanju majhnosti in hrepenenju po neminljivosti posledica je tolažba o obstoju večnosti taki ali drugačni. (nebesa, reinkarnacija,...)

Po drugi strani pa bi lahko razmišljali, kot razmišlja Daniken, da je pač neka druga civilizacija pomagala pri razvoju naše zemeljske. Ali celo ista, če želite.

Verjeti ali biti skeptičen o tem, da je recimo vesolje, ali celo več njih, nastalo iz kvantne pene je skoraj enako, kot o Bibljiskih ali kakšnih drugih religijskih (verskih) zgodbah. In osebno v tem ne uspem videti razlike med znanostjo in religijo. Gre preprosto za verovanje. Seveda si z "kvantno peno" težko ustvariš kakšno "tolažbo" in potešiš kakšen izvirni strah.

Na koncu bo zmeraj obstajalo vprašanje ZAKAJ ? ali KAJ ? (KDO ?) je povzročil vse to. In zdi se mi, da ne bo odgovora ali pa kot v eni knjigi:
... po dolgih izračunih in porabljeni skoraj vsej energiji, je rekel računalnik: Bodi svetloba in bila je svetloba. ( uspel je obrniti znak entropiji !)

[kren]

@kren:
Šel sem še enkrat skozi vse tvoje odgovore in nikjer nisi navedel konkretnega sistema, ki bi lahko deloval na tak način. Je to samo teoretični sistem, ali dejansko je kje uporaben?

O tem pojmu 'biti uporaben' bi se dalo razpravljati, nekaj malega sem ze v odgovoru mrizu napisu. No ampak ce zdej tkole zlo na pocez napisem, pa zamizim na eno potem pa se na drugo oko, ta sistem ni uporaben v takem smislu kot znanost. Pravzaprav je na tak nacin povsem neuporaben, je samo govorjenje, besedicenje, filozofiranje v tistem negativnem smislu kot obicajno kdo rece komu "da filozofira". Ne ponuja nam enacb, ne ponuja nam napovedi, vsaj ne v tistem obicajnem znanstvenem smislu.
Ne vem ce hodis na topologijo, ampak zadnjic je prof. malo v sali rekel da se pocuti kot tisti v reklamah za cistila, ko nam ze desetic zapored vpeljuje se boljso definicijo za kasen pojem (uni za cistila pa skoz propagirajo "se boljse cistilo da se se bolj vse sveti"), no js ko to pisem mam pa ravno obraten obcutek:).
Namrec skozi se pojavljajo vprasanja ki so vezana na znanost, vprasanja ki izhajajo iz pozitivisticnega pogleda na svet. O takih vprasanjih spekulativna logika ne more nic reci, zato ker je njeno bistvo ravno onstran pozitivizma (npr. ali je to le teoreticni sistem?.. hja, ta pojem pri tem 'ni definiran'). Kar nam pa ponuja, je pa odgovor na tisto vprasanje ki se je zastavilo tekom te debate: kaksna je narava v resnici.

No se vedno nisem dal primera za tak sistem. Tudi zato, ker ne vem ali bi bilo to tukaj primerno. Npr. ce bi kdo vprasal kaj so izreki Sylowa, mu najbrz ne bi odgovor napisali z dokazom vred. Te tukaj to zanima?:)
No sej nekej malega sem pa vseeno omenil, predvsem to da je treba zaceti brez predpostavk. Zacetek res ne sme biti niti dolocen niti posredovan skozi karkoli. Ce bi bil, bi to pomenilo neke nakljucne predpostavke, tega si pa ne zelimo (zato ker potem ne bi mogli nic trdnega vedet). Pa recimo temu enostavna neposrednost, ali tudi nedolocena neposrednost. To je cista bit, kakrsna je sama na sebi, brez kaksnega podrobnejsega dolocila ali vsebine. Vendar ce pa nima nobenega dolocila, ce je to le prazno zrenje (kolikor je o tem sploh mogoce govoriti) potem je to isto kot nic. Nic je isto dolocilo - ali bolje - ista brezdolocilnost kot cista bit. Torej sta bit in nic nerazlikovana in enotna. Bit preide v nic in nic preide v bit. Uceno se temu rece postajanje.
No, nekako v tem smislu se da potem se tudi druge stvari povedat. Samo za zlo abstraktne stvari si je vcasih treba vzet mal vec casa, pa ne sam zato k js bl slampasto vse napisem, ampak tud zato ker se pojavi milijon in eno vprasanje "zakaj je pa to tko, zakaj pa ni tko pa tko?" (kdo bi se pa na prvi pogled sprijaznil s tem, da je bit nasploh isto kot nic..) in vcasih sele po casu rata bl jasno vse skup. Sej zato pa tut skoz omenjam knjige, kjer so ksne stvari res lepo pa obsirno predstavljene.

[Vedež]

... s pojasnevanjem, ki pa zaradi pisane besede naleti na različne osebne interpretacije. Tako pač je.

ZAKAJ SMO TU ?

Zaradi sedanjosti? Zaradi preteklosti? Zaradi prihodnosti? Slučajno? Kdo bo to povedal? Vera? Religija? Znanost?

Samo ne reci v smislu: eh, vprašanje je brezvezno in se ne spalča o njem razmišljati.

... in potem je znanost pripomogla k še boljšemu komunikacijskemu sistemu ...
... in v nedeljo je bila zopet nedeljska maša ...
...

[Roman]

Znanost ugotavlja, da resnica navsezadnje ni dosegljiva,.

Z vsem se strinjam samo s tem ne..

Do tega imaš seveda vso pravico. Ampak zakaj se tedaj vse od Aristotela naprej znanstvene teorije spreminjajo? In nič ne kaže, da bi se že nehale, kar bi pomenilo, da so skonvergirale k resnici. Poleg tega (prosto po Poppru) imajo znanstvene izjave obliko "velja za vse", tega pa ni mogoče dokazati in tudi ni nujno, da je res. Res je kvečjemu to, da ko najdemo kontraprimer, se dotična teorija sesuje.

Znanost namreč ugotvlja, da je absolutno resnična resnica le sedanjost.

Ni čisto res. Znanost ima na volj dva pogleda na čas. Prvi pogled pravi, da je resnična le sedanjost, da preteklost in prihodnost ne obstajata. Drugi pogled pravi, da je čas filmski trak, ki je resničen po vsej dolžini. Če prav razumem Briana Greena, se znanost nagiba k drugemu pogledu.

Dodal bi še strah, ki ga vidim, kot vzrok za pojav religije

Ta vzrok je prisoten tudi pri znanosti. Neznosnost ogroženosti in podrejenosti ga žene, da si poskuša naravo podrediti (da ga ne bi več ogrožala) in na grožnje odgovoriti. Odgovor je znanost. Religija pa mu skuša dopovedati, da naj se sprijazni s tem, kar ima.

Po drugi strani pa bi lahko razmišljali, kot razmišlja Daniken, da je pač neka druga civilizacija pomagala pri razvoju naše zemeljske. Ali celo ista, če želite.

Je to kaj drugega kot religija? Kar poglej raelijance.

Verjeti ali biti skeptičen o tem, da je recimo vesolje, ali celo več njih, nastalo iz kvantne pene je skoraj enako, kot o Bibljiskih ali kakšnih drugih religijskih (verskih) zgodbah.

Pravzaprav ne. Teorijo o prapoku utemeljujejo nekatera dejstva: širjenje vesolja, prasevanje, vakuumske fluktuacije in še kaj.

Na koncu bo zmeraj obstajalo vprašanje ZAKAJ?

Tako vprašanje izvira iz dejstva, da lahko človek v nekaterih primerih razloži, zakaj (čemu) je nekaj storil. Za naravo v celoti to vprašanje nima smisla. Morda pa ravno zato tako močno bega človeštvo.

[mriz]

Ja, res se ne da utemeljevati ce se ne sklicujemo na nekaj. Ampak ce se sklicujemo - potem so tisto ze predpostavke. Predpostavk pa naj ne bi mel.

Torej na ta način (brez predpostavk) le ne moreš priti do (kakorkoli) utemeljenih zaključkov - zakaj bi potem ta način potem sploh uporabljal?

Zato le zelo pozorno opazujemo svoje misli in njihov razvoj. To kar sledi je resnica, kokr se razvije sama iz sebe. Resnica je to zrenje, se ne dojame ali razume.

To pa že začenja smrdeti po kakem misticizmu. Me pa zanima, na kaj se to 'zrenje' nanaša, na sam proces razvoja misli, ali na produkt razvoja misli? V prvem primeru nimaš od tega nobene koristi (znotraj spoznavanja), drug primer pa izraža naivnost - predpostavka, da so misli samodejni generator resnic, pač ni sprejemljiva.

Nekak obstajata dve struji glede tega, eni so zagovorniki spekulativne logike, drugi pac ne. In ti drugi jo morajo zavreci v celoti, brez kakrsnihkoli 'delnih resnic', zato ker ce bi priznali en sam majhen koscek se potem iz logicne nujnosti cel sistem izpelje iz njega.

Hja, to bi verjetno držalo, če bi spekulativni breg bil povezan oz. enoten znotraj samega sebe - kar pa ni.

...no mogoce si bos pa premislil ce bos kdaj ksno knjigo prebral;)

Najbrž zate velja enako.

No sej nekej malega sem pa vseeno omenil, predvsem to da je treba zaceti brez predpostavk. Zacetek res ne sme biti niti dolocen niti posredovan skozi karkoli. Ce bi bil, bi to pomenilo neke nakljucne predpostavke, tega si pa ne zelimo (zato ker potem ne bi mogli nic trdnega vedet).

A tisti postopek prvotnega zrenja ni pogojen s spoznavnim aparatom, ki so tvoji možgani? Predpostavke določa že to, kar si.