Plantingov ontološki argument+Modalna realnost+Posthuman Bog
Objavljeno: 29.9.2009 18:02
Lep pozdrav vsem,
Vem, da so debate okoli Boga in argumentova zanj/proti bile že na dolgo predebatirane, ampak rad bi predstavil svoj pristop h tej "problematiki".
Kot prvo - sam sem "vernik", ampak zavračam razodeto/organizirano religijo in čudeže na temelju nezanesljivosti in nepreverljivosti iz nje pridobljenih informacij.
Ne trdim, da so apriori vse religije izmišljene/simbolične - ampak ker ne moreš objektivno reči: "ta" religija je še najbližje resnici ali "tale" čudež pa je resničen, jih enostavno pustiš agnostično ob strani.
Kaj potem sploh preostane za defnicijo Boga?
Dosti, pravzaprav.
Dandanes ko rečeš Bog, ljudem prvo (in zgolj) pade na pamet religiozen in teološki vidik - kar sta najmanj objektivna vidika.
Boga pa se da definirat še na druge načine.
Če gremo od najbolj objektivnega do najbolj subjektivnega gre nekako takole:
Fizika -> matematika -> logika -> filozofija -> teologija -> religija
Najbolj objektivna fizika z svojim direktnim preverjanjem vseh teorij, matematika z teoretičnimi (ampak 100% pravilnimi modeli), logika z definicijami pravil, filozofija z kompleksnejšimi logičnimi konstrukti, teologija z teorijami o Bogu in najmanj objektivna religija z udejanjenjem teh teorij.
Čeprav sta si fizika in religija na nasprotnih polih - pa jih združuje ena lastnost: Nobena izmed njih ni primerna da ekskluzivno govori o Bogu.
Fizika bi morala direktno opazovati in analizirati Boga, da bi lahko govorila o njem (česar pa jasno ne zmore) in zato ne premore nobenih detajlov o njem - religija pa govori o Bogu z vsemi "razodetimi" detajli, ki pa jih ne more objektivno dokazat.
In to me je privedlo, da se skoncentriram na matematične, logične in filozofske konstrukte, skladno tako z fiziko, kot z splošnimi teološkimi pojmi.
Nakar sem nabasal na dvoje, za to temo, relevantnih teorij.
Prvi je Alvin Plantingov ontološki argument
http://en.wikipedia.org/wiki/Ontologica ... modal_form
Copy-c:
Alvin Plantinga has given another descriptive, initial version of the argument, one where the conclusion follows from the premises, assuming axiom S5 of modal logic. A version of his argument is as follows[26]:
1. It is proposed that a being has maximal excellence in a given possible world W if and only if it is omnipotent, omniscient and wholly good in W; and
2. It is proposed that a being has maximal greatness if it has maximal excellence in every possible world.
3. Maximal greatness is possibly exemplified. That is, it is possible that there be a being that has maximal greatness. (Premise)
4. Therefore, possibly it is necessarily true that an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists.
5. Therefore, it is necessarily true that an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists. (By S5)
6. Therefore, an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists.
Skratka - gre se za logično definicijo matematičnega "ultimate ensembla" - kjer je vsaka teoretična možnost tudi realna nujnost (in da s tem sama možnost Bog pomenu tudi nujnost Boga)
Kar ima samo po sebi dvoje velikih težav: Ne moremo vedet niti če je Bog možen niti če je nujen
(tukaj bi rad nekaj razčistil - v Tegmarkov Ultimate Ensemble
http://en.wikipedia.org/wiki/Ultimate_ensemble
ne verjamem. Ultimate Ensemble predpostavlja, da so vsa matematično možna vesolja tudi realna vesolja. Predpostavka mojega multiversa so zgolj in samo "fizikalno/logično" možna vesolja in nič več)
Takšen ontološki argument je dokaj prazen dokler ga ne povežeš z modalno realnostjo
http://en.wikipedia.org/wiki/Modal_realism
morebitnega infinitnega multiversa.
Infiniten multivers pomeni končno število večnih (past eternal) vesolij in/ali neskončno število vesolij omejenega trajanja.
Skratka - če bi dokazal obstoj takega infinitnega multiversa in zgolj možnost, da se v njem pojavi Bog - bi s tem tudi (povsem neizpodbitno) dokazal nujnost nastanka in s tem obstoja Boga.
Kajti v realnem multiversu (večnosti in/ali neskočno poskusih) se udejanijo čisto vse realne možnosti - neskončnokrat. In če je zgolj ena taka možnost Bog - se je to moralo zgoditi.
Tukaj bi rad pokazal, da je morda možno pokazati/dokazati tako obstoj infinitnega multiversa kot tudi možnost pojava Boga.
Poudarek je na "morda".
V tej fazi bi rad predstavil logiko same teorije - šele kasneje lahko govorimo "verjetnostih" ali celo "nujnostih".
Kje začeti:
Z Velikim pokom.
Od kod Veliki pok?
Zamislimo si lahko zgolj 3 variante "od kod" se je lahko pojavil:
a) Creatio Ex Nihilo (predpostavljamo samo pojav enega/našega vesolja - v nasprotnem primeru govorimo multiversu kar privede do enakih rezultatov kot točka c)
c) Primus Movens (predpostavljamo samo pojav enega/našega vesolja - v nasprotnem primeru govorimo multiversu kar privede do enakih rezultatov kot točka c)
c) Večen Obstoj
a) Creatio Ex Nihilo pomeni pojav Obstoja iz popolnega Neobstoja oz. Niča. Nekaj iz ničesar. To je potrebno jasno poudarit. Kakršnakoli teorija, ki predpostavlja neko predhodno singularnost, vektorje, polja, prostore,... ne govori o Ex Nihilu, ampak le prestavlja problem drugam ali pa spada v kako drugo teorijo.
b) Primus Movens je star latinski izraz za "Nepovzročen Vzrok", "Nepremaknjen gibalec", itd...
Gre se za pojav Big Banga iz neke nam povsem druge, nepoznate vrste večnega/brezčasnega Obstoja. Recimo nenadna dinamika znotraj do takrat (past eternal) večnega in perfektno statičnega Obstoja, itd....Definicija je že v zasnovi paradoksalna in po domače pomeni klasično monoteistično definicijo Boga kot brezčasne, infinitne entitete, ki ustvari finitno vesolje "ex deo".
c) Večen Obstoj je prav to - Obstoj (izraz za množico "vsega kar obstaja") ki je bruto gledano večen (past in future eternal).
Obstoj (tako kot zakon o ohranitvi energije) je večen - lahko se le spreminja iz ene oblike v drugo. To pomeni, da bi bilo naše vesolje eno samo, vendar ciklično/oscilatorno in/ali da bi naše vesolje bilo finiten del infinitnega multiversa paralelnih vesolij.
Za to temo je relevanten zgolj multivers (cikličen/oscilatoren in/ali paralelen) - kako torej utemeljiti to varianto?
Dokaj racionalno:
Če moraš izbirati med a, b in c - katera varianta med njimi je fizikalno/logično najverjetnejša (glede na trenutna mainstream fizikalna spoznanja)?
Brez dvoma c - Večen Obstoj.
Za Ex nihilo nimaš absolutno nobenega argumenta razan banalne preprostosti. Ne poznamo nobenega mehanizma ki omogoča nastanek Obstoja iz Neobstoja, pa še v nasprotju z temeljni zakoni termodinamike je. Ex Nihilo je najmanj verjetna možnost.
Vse je bolj verjetno od Ex Nihila in tako tudi Primus Movens. Ampak samo reči "Bog enostavno je" dandanes ni več dovolj. Celo Bog potrebuje razlago - posebno zaradi njegove ekstremne kompleksnosti.
Preostane zgolj Večen Obstoj - ki ga je možno dati v nam znane fizikalne okvire.
Zakaj Večen Obstoj?
Odgovor je skorajda banalen: Obstoj pač je.
So samo dve možnosti: Ali je ali pa ni. Ker obstajamo, vsekakor je. Ne more biti oboje hkrati.
Obstoj ne more priti iz Niča ter obratno.
Ergo, ker obstajamo, Obstoj je. Obstoj pač je. Je najbolj fundamentalna lastnost vsega. Je pravzaprav edini fundament – da pač je. Obstoj sam sebi nima nikakršnega namena. Enostavno je.
In to odvekomaj. Mora biti večen (ker zavračamo možnost Ex Nihila).
Iz tega sledi, da ne samo, da večno obstaja. Obstoj je in mora biti dinamičen, kajti iz popolno statičnega Obstoja je nemogoč nastanek česarkoli drugega razen nadaljnega statičnega obstoja (tako kot Nič omogoča zgolj nadaljen Nič-Neobstoj)
Nenadna dinamika iz večne statike pa je Primus movens (ki ga tudi zavračamo zaradi večje kompleksnosti).
Torej iz vsega nam znanega (in ob puščanju Ex Nihila na strani) lahko zaključimo, da Obstoj je, da mora biti večen in da mora biti dinamičen.
Tak obstoj ima torej svoja fundamentalna pravila. Set pravil = logika.
Večen Obstoj tako mora biti tudi dinamičen in logičen.
To nam je izhodišče za vse.
Kaj to pomeni?
Večen, logičen, dinamičen Obstoj pomeni tudi realno udejanitev vseh možnih logičnih realizacij tega Obstoja.
Skratka – vse kar je fizikalno/logično možno – se je v nekje v preteklosti tudi zares zgodilo (npr. ciklična, oscilatorna vesolja) oz. vse možno v vsakem možnem trenutku nekje obstaja/dogaja (npr. paralelna vesolja) oz. vse možno v vsakem možnem trenutku vedno in povsod je (če uveljavljaš nelokalnost).
Nujna posledica večnega, dinamičnega, logičnega Obstoja je maksimalna realizacija te logike v vseh možnih logičnih oblikah Obstoja (ena izmed teh oblik Obstoja seveda mora biti tudi naše vesolje).
V večnem, dinamičnem in logičnem Obstoju se tako udejanijo vse fizikalne/logične zmožnosti le tega. Večen Obstoj je tako nujno maks. realiziran Obstoj.
Kaj to sploh pomeni?
Edino izhodišče za vse nam znano je naše vesolje.
Predpostavimo torej, da je naše vesolje večno ("prava večnost" - torej brez začetka in brez konca".
Ciklično ali oscilatorno vesolje (večno, vendar z omejeno količino osnovnih gradnikov takega vesolja)
Tako vesolje ni v ničemer v nasprotju z zgoraj omenjenim, vendar ni podprto z fizikalnimi opažanji. Naše vesolje ima jasno definiran začetek. Torej ne more biti prava rešitev (seveda dokler fiziki ne dokažejo nasprotno).
To ima važno posledico - "zgolj" naše vesolje ne more biti vse kar je. Ne more biti ves Obstoj, na katerega se ta teorija nanaša. Ker ni samozadostno (večno), je moralo od nekod priti
.
Imamo torej večen, logičen,... Obstoj, ki ni "zgolj" naše vesolje, mora pa omogočat nastanek vesolja, kot je naše.
Če bi vztrajali na tem, da je tak Obstoj omogočil nastanek zgolj našega vesolja, bi govorili o Primus Movensu.
Tega nočemo, pa tudi potrebno ni.
Kajti, če ta Obstoj omogoča nastanek vesolja kot je naše, potem mora omogočat tudi nastanek drugih vesolij.
Logična realizacija večnega dinamičnega Obstoja tako nujno pomeni nastanek/obstoj večjega števila vesolij (več kot 1 vesolje - naše vesolje). Od tukaj naprej predpostavljamo paralelen multivers (čeprav podobna pravila veljajo tudi za cikličen/oscilatoren multivers – paralelen multivers je bolj mainstream in ima zato večjo prednost).
V večnem, dinamičnem in logičnem Obstoju se morajo vse logične možnosti tudi zares udejaniti. Maksimalna realizacija tega Obstoja tako ne more zajemati zgolj naše vesolje.
Kaj vse torej zajema?
Edina "realna" referenca logično možnega, ki jo poznamo, je naše vesolje.
Naše vesolje (skladno z mainstream fizikalno definicijo in zgornjimi zaključki) ima začetek in omejen volumen, ki pa se širi v neskončnost (tukaj si je vredno zapomniti, da ni nobene ovire, ki bi preprečevala širjenje v neskončnost). Veljajo tudi trije zakoni termodinamike, smer časa in entropija.
Torej Obstoj omogoča nastanek vsaj enega takšnega vesolja. Še več.
Kaj preprečuje Obstoju, da ustvari dodatna vesolja? Zakaj zgolj eno?
Obstoju ničesar ne preprečuje nastanek večjega števila vesolij.
Lahko razmišljamo o zaporednih vesoljih.
Eno vesolje se konča - drugo pride na njegovo mesto. Le da to ni možno, če se že eno (naše) vesolje širi v neskončnost (in če smo vzeli "tip" našega vesolja kot realno referenco).
Preostanejo tako paralelna vesolja.
Obstoj omogoča nastanek večjega števila individualnih, nepovezanih vesolij, ki se širijo v neskončnost.
Seveda so lahko tudi med sabo intimno povezana (strune, brane, realen kolaps valovne funkcije in multipliciranje enega izhodiščnega vesolja,...) ampak sploh ni potrebno iti v te vode - povsem ločena vesolja imajo isti rezultat.
Verjetno tega nisem dokazal, ampak sledi jasna možnost, da če Obstoj omogoča nastanek enega vesolja, omogoča tudi nastanek drugih podobnih vesolij. Ker pa "širjenje prostora" ni omejeno, pomeni da obstaja dovolj prostora za veliko vesolij, celo neskončno število vesolij, podobno našem.
Maksimalna realizacija večno dinamičnega in logičnega Obstoja tako minimalno zajema večje število vesolij, ki so vsaj približno podobna našem vesolju.
To lahko obrnemo v
Maksimalna realizacija večno dinamičnega in logičnega Obstoja minimalno zajema vsa logično možna vesolja, ki so vsaj približno podobna našemu vesolju
Sedaj pa jasno fizikalno vprašanje za soudeležene:
Kaj je "maksimalno možno" prav v našem Vesolju? Kakšna je maksimalno napredna civilizacija, AI ali entiteta, ki se lahko razvije v našem Vesolju (ter da ima ta razvoj na voljo maksimalno finitnega časa in maksimalno "sreče")?
Da naše vesolje (in vesolja podobna našem) omogoča nastanek in razvoj inteligentnega življenja, je jasno.
Z dovolj sreče in časa si lahko zamislimo doseganje klasičnih transhumanističnih ciljev (posebno nas zanima kontrola materije na atomskem in kvantnem nivoju - v megalomanskih razsežnostih).
Lahko si predstavljamo, kako bi lahko ena civilizacija ali AI dosegla tako stopnjo, da bi lahko razstavljala in sestavljala planete, sonca ali celo galaksije po želji.
Tukaj relevantno vprašanje pa je: Ali lahko taka civilizacija ali AI doseže bodisi zaustavitev "konca vesolja" (nezmožnost vzdrževanja življenja) bodisi preživetje in razvoj ob "nemogočih razmerah"?
Vprašanje je - ali "lahko" taka civilizacija oz. AI preživi/se razvija v nedogled?
Morda. Fizikalno in logično je možno. Le dovolj časa, sreče in pameti je treba - nič več.
Znotraj maksimalne realizacije večno dinamičnega in logičnega Obstoja se tako nujno pojavijo vesolja, podobna našem, v katerih "lahko" življenje in inteligenca preživi in se razvija v nedogled.
Vse naprednejša inteligenca "lahko" z dovolj časa (večnost) doseže stopnjo, kjer lahko popolnoma kontrolira svoje vesolje (popolna kotrola na molekularnem, atomskem in morda celo kvantnem nivoju). Pod "lahko" je mišljeno, da tukaj ni logičnih ali fizikalnih ovir.
Vse naprednejša inteligenca tako "lahko" v večnem vesolju in z dovolj sreče doseže stopnjo popolne kontrole nad svojim vesoljem in celo nad sabo.
Inteligenca, ki doseže popolno kontrolo nad svojim vesoljem, pa je že skorajda rudimentarna definicija Boga.
Poudarjam - zelo rudimentarna definicija panteističnega Boga.. Taka inteligenca je v svojem vesolju večna, vsemogočna in vsevedna. Ampak to je še vedno zelo daleč od klasičnega Absoluta ali Totalnosti.
Pravzaprav obstaja poseben izraz za takšnega, zevoluiranega Boga:
Posthumani Bog
(če bi se razvil iz človeške vrste) – sam pa raje uporabljam izraz Postinteligenten Bog (ker le ta vključuje vse možne vrste inteligenc, iz katerih lahko nadalje zevoluira).
http://en.wikipedia.org/wiki/Posthuman_ ... thuman_God
Da povzamem:
V primeru večnega, dinamičnega in logičnega Obstoja (in ob nedopuščanju tako Ex Nihila kot Primus Movensa) obstaja "možnost", da se v enem izmed končnih števil vesolij, podobnih našemu, z veliko časa/sreče/pameti razvije bitje z maksimalno kontrolo nad svojim vesoljem.Obstaja »možnost« razvoja Posthumanega Boga, ki postane eno z svojim vesoljem.
Miniskulno majhna možnost, ampak vseeno fizikalno in logično sprejemljiva možnost.
Torej, če podaš omejeno število vesolij z omejenim naborom možnosti, "lahko" iz tega ven izide inteligenca, ki uspe maksimalno kontrolirat svoje Vesolje. Maksimalno kontrolo vesolja pa »lahko« pomeni poosebitev s tem vesoljem. Torej en rudimentaren, Postinteligenten Bog.
Poudarek tukaj je na "lahko". Fizikalno in logično gledano "lahko" dobimo (vsaj) ene "god-like" bitje, omejeno na svoje vesolje.
Ampak – a je to krajna meja? Mar ne bi bilo »možno« eni izmed takih entitet se razširit tudi na kako sosednje, paralelno vesolje? In če je »možno« da se razširi na sosednje – zakaj ne tudi na vsa ostala in ščasoma nad celotnim multiversom – celotnim Obstojem?
Rezultat:
Večen, dinamičen, logičen Obstoj omogoča nastanek entitete, ki "lahko" ob idealnih okoliščinah (pravi tip vesolja, čas, sreča in pamet) zevoluira na tako stopnjo, da prevzame popolno kontrolo na Obstojem samim. Popolna kontrola nad celotnim Obstojem pa ni več zgolj rudimentaren Bog, ampak klasičen Absolut. Bog v pravem pomenu besede..
Postinteligenten Bog ki zevoluira do stopnje, da se izenači z celotnim Obstojem je obenem klasična definicija maksimalno logično/fizikalno mogočnega, vsevednega, vseprisotnega in večnega Boga Absoluta/Totalnosti.
Torej »morda« (to je potrebno še dokazat) imamo možnost da določena inteligenca v multiversu zevoluira do stopnje Absoluta. Kaj je tako posebnega pri tem?
Če dokažemo da je taka evolucija »možna » (npr. z dovolj naprednimi biofizikalnimi simulacijami) in če dokažemo, da Obstoj v resnici sestavlja infinten multivers (kjer se čisto vse fizikalne/logične možnosti) tudi realizirajo – smo s tem tudi jasno in neizpodbitno fizikalno/logično dokazali nujnost Boga (Absoluta) – takšen Bog se je v večnosti oz. nešteto poskusih »moral« pojaviti.
Bog Absolut je tako nujen končni rezultat evolucije večnega, dinamičnega in logičnega Obstoja.
To je naboljša fizikalna definicija in tehnika za eventualno dokazovanje Boga, ki jo dosedaj poznam.
Če bo kadarkoli striktno fizikalno možno dokazati (ali vsaj podati dovolj visoko verjetnost), da izvemo od kod naše vesolje in kaj vse naše vesolje omogoča, bi s tem znali jasno dokazati obstoj/neobstoj morebitnega Boga.
Vse informacije za to pa se nahajajo v našem vesolju samem.
Da – veliko predpogojev mora prvo biti izpolnjenih (dokaz o naravi Velikega Poka, dokaz o infinitnem multiversu in dokaz o zmožnosti evolucije do Postinteligentnega Boga and beyond).
Ampak znanje (o verjetnostih) vseh teh striktno fizikalnih predpogojih nam je najverjetneje dosegljivo. Nobenega misticizma – obstajajo dosegljiva fizikalna spoznanja, ki nam lahko ponudijo odgovor ne le na to, če Bog obstaja ali ne – temveč tudi kako je nastal in morda celo kako/z kakim namenom deluje.
Mišljenja in odprt um so dobrodošla.
Vem, da so debate okoli Boga in argumentova zanj/proti bile že na dolgo predebatirane, ampak rad bi predstavil svoj pristop h tej "problematiki".
Kot prvo - sam sem "vernik", ampak zavračam razodeto/organizirano religijo in čudeže na temelju nezanesljivosti in nepreverljivosti iz nje pridobljenih informacij.
Ne trdim, da so apriori vse religije izmišljene/simbolične - ampak ker ne moreš objektivno reči: "ta" religija je še najbližje resnici ali "tale" čudež pa je resničen, jih enostavno pustiš agnostično ob strani.
Kaj potem sploh preostane za defnicijo Boga?
Dosti, pravzaprav.
Dandanes ko rečeš Bog, ljudem prvo (in zgolj) pade na pamet religiozen in teološki vidik - kar sta najmanj objektivna vidika.
Boga pa se da definirat še na druge načine.
Če gremo od najbolj objektivnega do najbolj subjektivnega gre nekako takole:
Fizika -> matematika -> logika -> filozofija -> teologija -> religija
Najbolj objektivna fizika z svojim direktnim preverjanjem vseh teorij, matematika z teoretičnimi (ampak 100% pravilnimi modeli), logika z definicijami pravil, filozofija z kompleksnejšimi logičnimi konstrukti, teologija z teorijami o Bogu in najmanj objektivna religija z udejanjenjem teh teorij.
Čeprav sta si fizika in religija na nasprotnih polih - pa jih združuje ena lastnost: Nobena izmed njih ni primerna da ekskluzivno govori o Bogu.
Fizika bi morala direktno opazovati in analizirati Boga, da bi lahko govorila o njem (česar pa jasno ne zmore) in zato ne premore nobenih detajlov o njem - religija pa govori o Bogu z vsemi "razodetimi" detajli, ki pa jih ne more objektivno dokazat.
In to me je privedlo, da se skoncentriram na matematične, logične in filozofske konstrukte, skladno tako z fiziko, kot z splošnimi teološkimi pojmi.
Nakar sem nabasal na dvoje, za to temo, relevantnih teorij.
Prvi je Alvin Plantingov ontološki argument
http://en.wikipedia.org/wiki/Ontologica ... modal_form
Copy-c:
Alvin Plantinga has given another descriptive, initial version of the argument, one where the conclusion follows from the premises, assuming axiom S5 of modal logic. A version of his argument is as follows[26]:
1. It is proposed that a being has maximal excellence in a given possible world W if and only if it is omnipotent, omniscient and wholly good in W; and
2. It is proposed that a being has maximal greatness if it has maximal excellence in every possible world.
3. Maximal greatness is possibly exemplified. That is, it is possible that there be a being that has maximal greatness. (Premise)
4. Therefore, possibly it is necessarily true that an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists.
5. Therefore, it is necessarily true that an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists. (By S5)
6. Therefore, an omniscient, omnipotent and perfectly good being exists.
Skratka - gre se za logično definicijo matematičnega "ultimate ensembla" - kjer je vsaka teoretična možnost tudi realna nujnost (in da s tem sama možnost Bog pomenu tudi nujnost Boga)
Kar ima samo po sebi dvoje velikih težav: Ne moremo vedet niti če je Bog možen niti če je nujen
(tukaj bi rad nekaj razčistil - v Tegmarkov Ultimate Ensemble
http://en.wikipedia.org/wiki/Ultimate_ensemble
ne verjamem. Ultimate Ensemble predpostavlja, da so vsa matematično možna vesolja tudi realna vesolja. Predpostavka mojega multiversa so zgolj in samo "fizikalno/logično" možna vesolja in nič več)
Takšen ontološki argument je dokaj prazen dokler ga ne povežeš z modalno realnostjo
http://en.wikipedia.org/wiki/Modal_realism
morebitnega infinitnega multiversa.
Infiniten multivers pomeni končno število večnih (past eternal) vesolij in/ali neskončno število vesolij omejenega trajanja.
Skratka - če bi dokazal obstoj takega infinitnega multiversa in zgolj možnost, da se v njem pojavi Bog - bi s tem tudi (povsem neizpodbitno) dokazal nujnost nastanka in s tem obstoja Boga.
Kajti v realnem multiversu (večnosti in/ali neskočno poskusih) se udejanijo čisto vse realne možnosti - neskončnokrat. In če je zgolj ena taka možnost Bog - se je to moralo zgoditi.
Tukaj bi rad pokazal, da je morda možno pokazati/dokazati tako obstoj infinitnega multiversa kot tudi možnost pojava Boga.
Poudarek je na "morda".
V tej fazi bi rad predstavil logiko same teorije - šele kasneje lahko govorimo "verjetnostih" ali celo "nujnostih".
Kje začeti:
Z Velikim pokom.
Od kod Veliki pok?
Zamislimo si lahko zgolj 3 variante "od kod" se je lahko pojavil:
a) Creatio Ex Nihilo (predpostavljamo samo pojav enega/našega vesolja - v nasprotnem primeru govorimo multiversu kar privede do enakih rezultatov kot točka c)
c) Primus Movens (predpostavljamo samo pojav enega/našega vesolja - v nasprotnem primeru govorimo multiversu kar privede do enakih rezultatov kot točka c)
c) Večen Obstoj
a) Creatio Ex Nihilo pomeni pojav Obstoja iz popolnega Neobstoja oz. Niča. Nekaj iz ničesar. To je potrebno jasno poudarit. Kakršnakoli teorija, ki predpostavlja neko predhodno singularnost, vektorje, polja, prostore,... ne govori o Ex Nihilu, ampak le prestavlja problem drugam ali pa spada v kako drugo teorijo.
b) Primus Movens je star latinski izraz za "Nepovzročen Vzrok", "Nepremaknjen gibalec", itd...
Gre se za pojav Big Banga iz neke nam povsem druge, nepoznate vrste večnega/brezčasnega Obstoja. Recimo nenadna dinamika znotraj do takrat (past eternal) večnega in perfektno statičnega Obstoja, itd....Definicija je že v zasnovi paradoksalna in po domače pomeni klasično monoteistično definicijo Boga kot brezčasne, infinitne entitete, ki ustvari finitno vesolje "ex deo".
c) Večen Obstoj je prav to - Obstoj (izraz za množico "vsega kar obstaja") ki je bruto gledano večen (past in future eternal).
Obstoj (tako kot zakon o ohranitvi energije) je večen - lahko se le spreminja iz ene oblike v drugo. To pomeni, da bi bilo naše vesolje eno samo, vendar ciklično/oscilatorno in/ali da bi naše vesolje bilo finiten del infinitnega multiversa paralelnih vesolij.
Za to temo je relevanten zgolj multivers (cikličen/oscilatoren in/ali paralelen) - kako torej utemeljiti to varianto?
Dokaj racionalno:
Če moraš izbirati med a, b in c - katera varianta med njimi je fizikalno/logično najverjetnejša (glede na trenutna mainstream fizikalna spoznanja)?
Brez dvoma c - Večen Obstoj.
Za Ex nihilo nimaš absolutno nobenega argumenta razan banalne preprostosti. Ne poznamo nobenega mehanizma ki omogoča nastanek Obstoja iz Neobstoja, pa še v nasprotju z temeljni zakoni termodinamike je. Ex Nihilo je najmanj verjetna možnost.
Vse je bolj verjetno od Ex Nihila in tako tudi Primus Movens. Ampak samo reči "Bog enostavno je" dandanes ni več dovolj. Celo Bog potrebuje razlago - posebno zaradi njegove ekstremne kompleksnosti.
Preostane zgolj Večen Obstoj - ki ga je možno dati v nam znane fizikalne okvire.
Zakaj Večen Obstoj?
Odgovor je skorajda banalen: Obstoj pač je.
So samo dve možnosti: Ali je ali pa ni. Ker obstajamo, vsekakor je. Ne more biti oboje hkrati.
Obstoj ne more priti iz Niča ter obratno.
Ergo, ker obstajamo, Obstoj je. Obstoj pač je. Je najbolj fundamentalna lastnost vsega. Je pravzaprav edini fundament – da pač je. Obstoj sam sebi nima nikakršnega namena. Enostavno je.
In to odvekomaj. Mora biti večen (ker zavračamo možnost Ex Nihila).
Iz tega sledi, da ne samo, da večno obstaja. Obstoj je in mora biti dinamičen, kajti iz popolno statičnega Obstoja je nemogoč nastanek česarkoli drugega razen nadaljnega statičnega obstoja (tako kot Nič omogoča zgolj nadaljen Nič-Neobstoj)
Nenadna dinamika iz večne statike pa je Primus movens (ki ga tudi zavračamo zaradi večje kompleksnosti).
Torej iz vsega nam znanega (in ob puščanju Ex Nihila na strani) lahko zaključimo, da Obstoj je, da mora biti večen in da mora biti dinamičen.
Tak obstoj ima torej svoja fundamentalna pravila. Set pravil = logika.
Večen Obstoj tako mora biti tudi dinamičen in logičen.
To nam je izhodišče za vse.
Kaj to pomeni?
Večen, logičen, dinamičen Obstoj pomeni tudi realno udejanitev vseh možnih logičnih realizacij tega Obstoja.
Skratka – vse kar je fizikalno/logično možno – se je v nekje v preteklosti tudi zares zgodilo (npr. ciklična, oscilatorna vesolja) oz. vse možno v vsakem možnem trenutku nekje obstaja/dogaja (npr. paralelna vesolja) oz. vse možno v vsakem možnem trenutku vedno in povsod je (če uveljavljaš nelokalnost).
Nujna posledica večnega, dinamičnega, logičnega Obstoja je maksimalna realizacija te logike v vseh možnih logičnih oblikah Obstoja (ena izmed teh oblik Obstoja seveda mora biti tudi naše vesolje).
V večnem, dinamičnem in logičnem Obstoju se tako udejanijo vse fizikalne/logične zmožnosti le tega. Večen Obstoj je tako nujno maks. realiziran Obstoj.
Kaj to sploh pomeni?
Edino izhodišče za vse nam znano je naše vesolje.
Predpostavimo torej, da je naše vesolje večno ("prava večnost" - torej brez začetka in brez konca".
Ciklično ali oscilatorno vesolje (večno, vendar z omejeno količino osnovnih gradnikov takega vesolja)
Tako vesolje ni v ničemer v nasprotju z zgoraj omenjenim, vendar ni podprto z fizikalnimi opažanji. Naše vesolje ima jasno definiran začetek. Torej ne more biti prava rešitev (seveda dokler fiziki ne dokažejo nasprotno).
To ima važno posledico - "zgolj" naše vesolje ne more biti vse kar je. Ne more biti ves Obstoj, na katerega se ta teorija nanaša. Ker ni samozadostno (večno), je moralo od nekod priti
.
Imamo torej večen, logičen,... Obstoj, ki ni "zgolj" naše vesolje, mora pa omogočat nastanek vesolja, kot je naše.
Če bi vztrajali na tem, da je tak Obstoj omogočil nastanek zgolj našega vesolja, bi govorili o Primus Movensu.
Tega nočemo, pa tudi potrebno ni.
Kajti, če ta Obstoj omogoča nastanek vesolja kot je naše, potem mora omogočat tudi nastanek drugih vesolij.
Logična realizacija večnega dinamičnega Obstoja tako nujno pomeni nastanek/obstoj večjega števila vesolij (več kot 1 vesolje - naše vesolje). Od tukaj naprej predpostavljamo paralelen multivers (čeprav podobna pravila veljajo tudi za cikličen/oscilatoren multivers – paralelen multivers je bolj mainstream in ima zato večjo prednost).
V večnem, dinamičnem in logičnem Obstoju se morajo vse logične možnosti tudi zares udejaniti. Maksimalna realizacija tega Obstoja tako ne more zajemati zgolj naše vesolje.
Kaj vse torej zajema?
Edina "realna" referenca logično možnega, ki jo poznamo, je naše vesolje.
Naše vesolje (skladno z mainstream fizikalno definicijo in zgornjimi zaključki) ima začetek in omejen volumen, ki pa se širi v neskončnost (tukaj si je vredno zapomniti, da ni nobene ovire, ki bi preprečevala širjenje v neskončnost). Veljajo tudi trije zakoni termodinamike, smer časa in entropija.
Torej Obstoj omogoča nastanek vsaj enega takšnega vesolja. Še več.
Kaj preprečuje Obstoju, da ustvari dodatna vesolja? Zakaj zgolj eno?
Obstoju ničesar ne preprečuje nastanek večjega števila vesolij.
Lahko razmišljamo o zaporednih vesoljih.
Eno vesolje se konča - drugo pride na njegovo mesto. Le da to ni možno, če se že eno (naše) vesolje širi v neskončnost (in če smo vzeli "tip" našega vesolja kot realno referenco).
Preostanejo tako paralelna vesolja.
Obstoj omogoča nastanek večjega števila individualnih, nepovezanih vesolij, ki se širijo v neskončnost.
Seveda so lahko tudi med sabo intimno povezana (strune, brane, realen kolaps valovne funkcije in multipliciranje enega izhodiščnega vesolja,...) ampak sploh ni potrebno iti v te vode - povsem ločena vesolja imajo isti rezultat.
Verjetno tega nisem dokazal, ampak sledi jasna možnost, da če Obstoj omogoča nastanek enega vesolja, omogoča tudi nastanek drugih podobnih vesolij. Ker pa "širjenje prostora" ni omejeno, pomeni da obstaja dovolj prostora za veliko vesolij, celo neskončno število vesolij, podobno našem.
Maksimalna realizacija večno dinamičnega in logičnega Obstoja tako minimalno zajema večje število vesolij, ki so vsaj približno podobna našem vesolju.
To lahko obrnemo v
Maksimalna realizacija večno dinamičnega in logičnega Obstoja minimalno zajema vsa logično možna vesolja, ki so vsaj približno podobna našemu vesolju
Sedaj pa jasno fizikalno vprašanje za soudeležene:
Kaj je "maksimalno možno" prav v našem Vesolju? Kakšna je maksimalno napredna civilizacija, AI ali entiteta, ki se lahko razvije v našem Vesolju (ter da ima ta razvoj na voljo maksimalno finitnega časa in maksimalno "sreče")?
Da naše vesolje (in vesolja podobna našem) omogoča nastanek in razvoj inteligentnega življenja, je jasno.
Z dovolj sreče in časa si lahko zamislimo doseganje klasičnih transhumanističnih ciljev (posebno nas zanima kontrola materije na atomskem in kvantnem nivoju - v megalomanskih razsežnostih).
Lahko si predstavljamo, kako bi lahko ena civilizacija ali AI dosegla tako stopnjo, da bi lahko razstavljala in sestavljala planete, sonca ali celo galaksije po želji.
Tukaj relevantno vprašanje pa je: Ali lahko taka civilizacija ali AI doseže bodisi zaustavitev "konca vesolja" (nezmožnost vzdrževanja življenja) bodisi preživetje in razvoj ob "nemogočih razmerah"?
Vprašanje je - ali "lahko" taka civilizacija oz. AI preživi/se razvija v nedogled?
Morda. Fizikalno in logično je možno. Le dovolj časa, sreče in pameti je treba - nič več.
Znotraj maksimalne realizacije večno dinamičnega in logičnega Obstoja se tako nujno pojavijo vesolja, podobna našem, v katerih "lahko" življenje in inteligenca preživi in se razvija v nedogled.
Vse naprednejša inteligenca "lahko" z dovolj časa (večnost) doseže stopnjo, kjer lahko popolnoma kontrolira svoje vesolje (popolna kotrola na molekularnem, atomskem in morda celo kvantnem nivoju). Pod "lahko" je mišljeno, da tukaj ni logičnih ali fizikalnih ovir.
Vse naprednejša inteligenca tako "lahko" v večnem vesolju in z dovolj sreče doseže stopnjo popolne kontrole nad svojim vesoljem in celo nad sabo.
Inteligenca, ki doseže popolno kontrolo nad svojim vesoljem, pa je že skorajda rudimentarna definicija Boga.
Poudarjam - zelo rudimentarna definicija panteističnega Boga.. Taka inteligenca je v svojem vesolju večna, vsemogočna in vsevedna. Ampak to je še vedno zelo daleč od klasičnega Absoluta ali Totalnosti.
Pravzaprav obstaja poseben izraz za takšnega, zevoluiranega Boga:
Posthumani Bog
(če bi se razvil iz človeške vrste) – sam pa raje uporabljam izraz Postinteligenten Bog (ker le ta vključuje vse možne vrste inteligenc, iz katerih lahko nadalje zevoluira).
http://en.wikipedia.org/wiki/Posthuman_ ... thuman_God
Da povzamem:
V primeru večnega, dinamičnega in logičnega Obstoja (in ob nedopuščanju tako Ex Nihila kot Primus Movensa) obstaja "možnost", da se v enem izmed končnih števil vesolij, podobnih našemu, z veliko časa/sreče/pameti razvije bitje z maksimalno kontrolo nad svojim vesoljem.Obstaja »možnost« razvoja Posthumanega Boga, ki postane eno z svojim vesoljem.
Miniskulno majhna možnost, ampak vseeno fizikalno in logično sprejemljiva možnost.
Torej, če podaš omejeno število vesolij z omejenim naborom možnosti, "lahko" iz tega ven izide inteligenca, ki uspe maksimalno kontrolirat svoje Vesolje. Maksimalno kontrolo vesolja pa »lahko« pomeni poosebitev s tem vesoljem. Torej en rudimentaren, Postinteligenten Bog.
Poudarek tukaj je na "lahko". Fizikalno in logično gledano "lahko" dobimo (vsaj) ene "god-like" bitje, omejeno na svoje vesolje.
Ampak – a je to krajna meja? Mar ne bi bilo »možno« eni izmed takih entitet se razširit tudi na kako sosednje, paralelno vesolje? In če je »možno« da se razširi na sosednje – zakaj ne tudi na vsa ostala in ščasoma nad celotnim multiversom – celotnim Obstojem?
Rezultat:
Večen, dinamičen, logičen Obstoj omogoča nastanek entitete, ki "lahko" ob idealnih okoliščinah (pravi tip vesolja, čas, sreča in pamet) zevoluira na tako stopnjo, da prevzame popolno kontrolo na Obstojem samim. Popolna kontrola nad celotnim Obstojem pa ni več zgolj rudimentaren Bog, ampak klasičen Absolut. Bog v pravem pomenu besede..
Postinteligenten Bog ki zevoluira do stopnje, da se izenači z celotnim Obstojem je obenem klasična definicija maksimalno logično/fizikalno mogočnega, vsevednega, vseprisotnega in večnega Boga Absoluta/Totalnosti.
Torej »morda« (to je potrebno še dokazat) imamo možnost da določena inteligenca v multiversu zevoluira do stopnje Absoluta. Kaj je tako posebnega pri tem?
Če dokažemo da je taka evolucija »možna » (npr. z dovolj naprednimi biofizikalnimi simulacijami) in če dokažemo, da Obstoj v resnici sestavlja infinten multivers (kjer se čisto vse fizikalne/logične možnosti) tudi realizirajo – smo s tem tudi jasno in neizpodbitno fizikalno/logično dokazali nujnost Boga (Absoluta) – takšen Bog se je v večnosti oz. nešteto poskusih »moral« pojaviti.
Bog Absolut je tako nujen končni rezultat evolucije večnega, dinamičnega in logičnega Obstoja.
To je naboljša fizikalna definicija in tehnika za eventualno dokazovanje Boga, ki jo dosedaj poznam.
Če bo kadarkoli striktno fizikalno možno dokazati (ali vsaj podati dovolj visoko verjetnost), da izvemo od kod naše vesolje in kaj vse naše vesolje omogoča, bi s tem znali jasno dokazati obstoj/neobstoj morebitnega Boga.
Vse informacije za to pa se nahajajo v našem vesolju samem.
Da – veliko predpogojev mora prvo biti izpolnjenih (dokaz o naravi Velikega Poka, dokaz o infinitnem multiversu in dokaz o zmožnosti evolucije do Postinteligentnega Boga and beyond).
Ampak znanje (o verjetnostih) vseh teh striktno fizikalnih predpogojih nam je najverjetneje dosegljivo. Nobenega misticizma – obstajajo dosegljiva fizikalna spoznanja, ki nam lahko ponudijo odgovor ne le na to, če Bog obstaja ali ne – temveč tudi kako je nastal in morda celo kako/z kakim namenom deluje.
Mišljenja in odprt um so dobrodošla.